Vse je relativno

Share Button

Včeraj berem Žigatov komentar na njegovem blogu in danes se ob povsem drugačnem dogodku spomnim ravno na to. Žiga razmišlja o dvoličnosti, jaz o relativnosti.
Kdo od teh treh je najboljši in kdo najslabši:

  • mlad par s steklenico alkohola in jointom,
  • starejši gospod, ki je odvisen od nikotina in iger na srečo,
  • ali Žiga, ki se ne more upreti sladkorju?

Zame prva dva, za Žigata tudi, za kakšnega obsedenca z zdravo prehrano pa morda že Žiga s svojimi bonbončki. Seveda pa je odvisno tudi s kakšne pozicije gledaš. Če si itak zabredel in si na igrah na srečo zapravil hišo, avto in še ženo, sedaj pa se vdajaš trdi drogi, se ti vsi trije zdijo ne vredni omenjanja.

In kaj me je spodbudilo k razmišljanju? Moja mami. Kliče me najmanj 5x na dan. Grozno, a ne?! Meni, ki imam itak vsak dan zatrpan z razno raznimi obveznostmi in mi je 24 ur premalo, da podelam vsaj pol nalog, ki jih imam zapisanih, me vsakič, ko mi na telefonu zaigra “Mission impossible” , malce zmrazi. In potem glas moje mami:” Saši, razmišljala sem, da bi letos odšli na morje ….”
Halo?!! Kliče me 22. marca ob 8:30 in mi z počasnim in razmišljujočim glasom razpravlja o dopustu, ki se ne bo zgodil prej, kot čez 2 ali 3 mesece??!!
In jaz tako kot že 1000x prej odgovorim: “Mami, sredi sestanka sem, se bova slišali kasneje!” Tokrat sem bila res sredi sestanka, ampak mnogokrat sem le sredi kakšnega dela, ali pred blagajno, ali se pogovarjam z Jakatom …skratka nikoli nimam časa. In kdaj bo kasneje? Jo bom sploh poklicala? No, mi je sploh ni treba, saj bom lahko 5 odgovorov združila v kakšen njen šesti ali sedmi klic v istem dnevu 🙂
Je moja mami nadležna? Sem jaz nestrpna? Najbrž oboje drži, vendar bi rekla, da je vse stvar relativnosti. Nekateri, ki jih mama sploh ne pokliče, ali je morda celo nimajo, bi rekli, da sem nesramna, nestrpna, razvajenka, ki si itak nikoli ne vzame časa. Drugi, ki imajo ravno tako, kot jaz kup delovnih obveznosti, še četico otrok, ki jih je treba razvažati po krožkih, partnerja, fitness, psihiatra, osebnega trenerja ….no, tisto tako kot jaz, je veljalo le za prvo od naštetih stvari 😉 …., tisti se križajo in se jim nadvse smilim, češ za takšno mamo je treba imeti pa jeklene živce. 🙂

In veste kaj? Itak mi vedno vse tako radi kritiziramo. Smotana sem jaz, nadležna je mami, pokvarjena sta tista dva mladca iz Žigatove zgodbe, stari gospod je dvoličen in Žiga požrešen (sorry, Žiga to je le parafraza) :), v bistvu pa vsak od nas nosi križ, ki si ga je sam nadel na hrbet in še kako drži rek, da ima vsaka palca dva konca oz. sve se vrača, sve se plača. ……. Tako, da bo že še prišel čas, ko bom čez 30 let z nekim strašnim video sistemom poskušala obiskati Jakata na njegovem domu v New Yorku ….on pa bo stalno zaseden. 🙂

Share Button

2 komentarja

  1. Ziga - marec 22, 2007 22:40

    Hude obtožbe, hude.
    Nakup bonbonov me uvršča med požrešne…

    Ampak kot praviš, vse je relativno:)
    (a ti pa nikol ne kupiš na Petrolu nič?)

  2. Saška - marec 23, 2007 06:33

    Žiga,
    Jaz ne tankam na Petrolu, ampak Agipu ;).
    Ja, kupim pa vedno Lady, Novo …s tračem je treba biti na tekočem in cena tega je na pumpah ista.
    Pa priznam tudi svojo občasno požrešnost …sladoled v vročih poletnih dneh je obvezen.

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih