Hotel sem prinesti nekaj s čimer bi me lahko udarila

Share Button

jezna.jpgDanes sem strašansko jezna in ker je Hirkani ravno pred nekaj minutami na moj prispevek o hujšanju komentirala nekaj o pomoči in podpori naših dedcev in mi to skoraj pobrala z jezika, jaz v tem trenutku že besno tipkam.

Sem že pisala o tem, da pri nas ne kuhamo pogosto. Današnji primer mi je le potrdil moje razmišljanje.

Kot ponavadi sva s Tomažem že okrog 7h zjutraj odšla od doma na jutranjo kavico… ja, tudi kave ne kuhamo doma 🙂 . Kavica pa pogovor z najdražjim, to res tekne tako zgodaj zjutraj na tak deževen dan. Imam res zlatega moža, ki si po 23-ih letih, ko se že vzajemno poslušava in gledava, še vedno vzame čas zame, kajne? Sem omenila, da si mimogrede kupi kup dnevnega časopisja, ki ga mora obvezno brati ob kavici? 😉

Potem še na hitro nakup v trgovini pa 10 minut za nakup mojih novih pohodnih superg …take za na Šmarno. Me moj stalno spodbuja pri ukvarjanju s športom, da bom ja fit in zadovoljna sama s sabo, zato mu res ni škoda teh desetih minut, ki jih moram zelo efektivno izkoristiti in se na hitro odločiti.

Ta čas naš Jaka izkoristi za učenje in ob prihodu ga dobiva zatopljenega v zgodovinski učbenik.
Ura je že pol dvanajstih in otrok vpije, da je lačen.

Danes je deževen dan in ne gremo nikamor, zato bo danes kuhala mami!

“Pa hitro, mami, ker sva lačna,” še uspeta zavpiti, ko se valita na kavč in prižigata televizijo.

Lagala bi, če bi rekla, da mi nihče ni ponudil pomoči, ampak, če kuham jaz, potem rada kuham JAZ in ne jaz – Sneguljčica in sedem palčkov. Tamal je itak stalno nekaj komentiral, da želi še rožmarin in potem na svoje meso še nekaj parmezana narezanega na tanke koščke in popečenega v pečici …

Oooooh!!! Jaka hoče sir, Tomaž se ogiba mlečnim izdelkom, Jaka ne bo krompirja, Tomaž ga hoče, Jaka ne bo juhe, midva bi juho ….

Do enih vse nasekljam, olupim, skuham, zapečem, postavim na mizo, pokličem družbo ….??????

Še sreča, da je TV viden iz jedilnice. Tomaž sedi za mizo s pogledom pribitim na ekran, Jaka si krožnik raje postavi kar na pult v kuhinji, ker je tam razgled boljši. Pojemo v 10-ih minutah popolne nekomunikacije. Ja, oba sta lepo vzgojena in se zahvalita in pohvalita okusnost obroka, krožnike in pribor pustita na mizi in letita nazaj na kavč. Film se ravno končuje. Jaka odbrzi v svojo sobo …mislim, da so na vrsti računalniške igrice, Tomaž pa pred televizorjem počasi zapira oči.

Čeprav imamo pomivalni stroj, še vedno vsi nekako prisegamo na prastari način naših babic – krpo, vodo in en par rok. Tokrat moj par rok.

Tako! Posoda, pult, miza, štedilnik …vse se spet sveti, Jaka brklja na račualniku, Tomaž smrči …no, ne dobesedno, ker ne spušča glasov …vsekakor pa ima zaprte oči ..na kavču. Jaz se usedem za računalnik in odgovarjam na nekaj neobdelanih službenih mailov.

Jaka prileti s (po njegovem) fenomenalno idejo, kaj bi danes lahko počeli: “Pejmo se kopat v Atlantis!”
Nočna mora, vam rečem! Ne maram plavanja. Še manj od plavanja maram plavanje v bazenu. In še manj od plavanja v bazenu maram plavanje v zaprtem bazenu. In še manj od tega maram plavanje takrat, ko sem po telesu še vsa bela in se že tako počutim kot en mrož …

Poskušam diplomatsko: “A bi ti mogoče to s kakšnim prijateljem, al pa dedijem …, al pa ..?”
“Ne, jaz bi z vama!”
“A bi šli mogoče bowlat ….al pa …….?”
“No, bom šel pa jaz, če je tko težko,” se končno oglasi moj dedc iz kavča. Moj pogled se razjasni in kar objela bi ga. A ni zlat tale moj?

“Je*** ti in ta tvoj blog!” A to on meni govori? A tale moj zlati mož?

“?????!!” N’č jasn’.

“Cele dneve čepiš za računalnikom in pišeš ta tvoj pa un ta drug tvoj prek…. blog!”

Halo?! Skuhala, pomila, pospravila, izkoristila trenutek tišine in podelala stvari za službo …
Bloga niti odprla nisem, imam prispevke za cel teden vnaprej napisane!!!!!

Sta šla sedaj. Plavat. In jaz lahko sedaj res pišem blog. Ali pa bi mogoče prečistila garderobno omaro in zimske stvari pospravila? Pa podstreho bi že dolgo rada malo v red spravila. Potem pa bi šla s kom na kakšen sprehod. Hmja, ne vem, če bo kdo od njiju za stvar, ker bosta zmatrana. Ja, pojesti kosilo, plavat in gledat TV, to zna izmučiti človeka. 🙂

In kaj ima s tem opraviti naslov tega prispevka?
Ko sem začela pisati ta prispevek, je na televiziji, ki je v naglici nista uspela ugasniti, ravno tekla humoristična serija z Rosseane in John Goodman-om, kjer on nekaj totalno zaserje in se začne počasi pomikati proti vratom, medtem ko ga ujame njen strupen pogled. On reče nedolžno: “Draga, le nekaj sem hotel prinesti, s čimer bi me lahko udarila.”

Upam, da se moj vrne zelo pozno, da se mi jeza razkadi ali pa mi prinese velik, velik valar 🙂

Grrrrr!

Share Button

16 komentarjev

  1. Val - maj 5, 2007 17:10

    Hehehe ob tem prispevku sem se pa nasmejala do solz:) Ampak tokrat Saša bolj držim s tvojima fantoma, saj sta mi v tem prispevku bolj podobna:)

  2. sasa - maj 5, 2007 17:16

    Ti, packa, ti! 🙂
    Kje je podobnost z njima: pri smrčanju, gledanju televizije ali igranju igrice na računalnik? 🙂

  3. Gaby - maj 5, 2007 18:57

    Uf. Hujsanje.. Hmm.. Morda tudi mene prime kdaj v to smer. Najhujse je pri majhnih otrocih, ko si kanta za smeti in pojes ostanke. Cisto nehote, kar naenkrat jih ni vec. Pa vsakic ko hranis otroka tvoja roka zaide v usta z kaksnim dodatnim grizljajem. Pa dedcu povej, da je ta tvoj jeb*** blog ful lusten!

  4. Naca - maj 5, 2007 23:02

    Na tole se morem pa še jaz oglasit, ker tale blog pa očitno res ni bil vnaprej napisan… je še čist vroč:-)

    Takle vreme pač pušča na naših dedcih stranske učinke.. jih je treba kar preslišat! Je pa zanimivo, da tale prispevek komentiramo samo ženske…

  5. Hirkani - maj 6, 2007 09:54

    Ej, znano. In /otroc, glejte stran/ zajebano.

    Moj najljubši sicer ne komentira bloga, ker niti ne ve točno, kaj to je. Ampak tisto nedeljo, ko je na sporedu formula I, diplomatsko skuha kosilo, da ima potem celo popoldne mir.

    Vse pove naslov kategorije: “jezna sem”. En moj dragi prijatelj mi je včeraj desetkrat povedal, da od jeze rit raste. In zdaj smo zaronili direkt v SRŽ tvojega nezadovoljstva 😉

  6. Val - maj 6, 2007 10:35

    Saša…saj držim s tabo, saj veš ko sem taka samostojna in emancipirana punca hehehe:)))) Ja no, se pustim razvajati, tako da…mogoce je razlika v tem, da (še) ne živim s svojim moškim:) Ja, bi pa se strinjala z Naco, da bi bil potreben kak moški pogled:)

  7. Saška - maj 6, 2007 11:59

    Žiga, kje si???!! Ženske čakamo na moški komentar. 😉

    Hirkani, kategorijo “jezna sem” sem odprla ravno ob zapisu tega posta 🙂
    Itak je pa jasno, da rit raste zaradi frustracij ….no, moja definitivno ….vsakič, ko sem nesrečna 🙁 grem v hladilnik. Potem sem pa še bolj nesrečna in grem spet v hladilnik 🙁

    Naca, res ta post je bil spontan in od srca ter spet za nekaj dni porinl že davno napisane poste na kasnejše datume. Če me bo dec še dolgo jezil, boste o Londonu brali ravno okrog Božiča 🙂

  8. Ziga - maj 6, 2007 14:28

    Če sem že izvan, čeprav so me dolgoletne izkušnje naučile, da ni pametno drezati v ogenj (beri, v kup babnic, ki glodajo može…).

    In kaj naj rečem? Tudi jaz morim svoj s svojimi projekti, blogom in podobno, včasih pač ven udari in to vedno bolj razumem zadnje čase. Ampak vseeno, tudi sam sem trmast in kdaj ne popustim.

    Zadnje čase tudi sam na blogu objavljam stare zapise, 7 jih imam na četrt narejenih, ampak ni časa.

    Skratka, moško mnenje, ki ni najbolj tipično (kuham, pospravljam, pišem blog, ne maram nogometa…) je, da znate biti kdaj ženske mal tečne, ampak brez vas ne moremo. Če to priznamo ali ne. Ali kot sem slišal, obstajata dve vrsti moških – tisti, ki so copate in to priznajo in tisti, ki so copate in tega ne priznajo.

    JE pa tako, se mi zdi, da je treba biti z ženskami vedno oblj prijazen, ker nas v to sili tehnologija. Še nekaj časai n popolnoma neuporabni bomo na tem planetu…

    Whatever, mislim, da sem malo zabluzil…

  9. sasa - maj 6, 2007 19:44

    Ja, tko je to, če si izvan in moraš iz vljudnosti nekaj zapisat, a ne Žiga? 🙂
    Hvala za vsaj eno moško mnenje.
    Sicer pa moram povedati, da se je naš tamal smejal na ta moj tekst in ga potem še ustno prenesel Tomažu, ki se je kasneje tudi že sprijaznil z mojim jeb….. blogom in se tudi nasmejal problemom, ki jih imamo ME ženske. Halo?!

  10. Ziga - maj 7, 2007 17:54

    No, važno da sta s komentarjem zadovoljno volk in koza, pravi naša ljudska modrost. Pa prosim, ne sprašuj, kdo je kdo. Naj se vsak sam odloči, hehe!

    …. zdej me bodo pa Gerčarji grdo gledali

    Volk sit in koza cela
    tukaj je koza mišljena čisto kot ok žival in je drugi pomen, kot si ponavadi predstavljamo
    dr. Bogetej, razlagalec starih modrosti:)

  11. sasa - maj 7, 2007 18:54

    Veš kaj Žiga, mislim, da si tukaj bolj zabluzil, kot prej 🙂 Kaj hočeš povedati, da to nisi rekel ti? Poleg tega pa niso hotel reči, da sem jaz koza …no, pa tudi Tomaž ni koza, ampak kaj, če tudi volk noče biti nihče?

  12. Ziga - maj 7, 2007 22:52

    Predam se, vedno bolj globoko tonem…
    Žal mi je, da sem posegel v živalski svet.
    Ampak a si se kdaj spraševala, kaj bi bila, če bi bila žival? Monika je zadnjič delala na faksu en znanstven poizkus z otroci, ko rišejo svoje starše kot živali… To je baje čisti psihološki test. Reč Jakatu, da naj te nariše kot žival… 🙂

    Bom tud jaz to svoje otroke vprašal, ko jih bom imel. Po moje bom slon, ker zadnje tri dni mi vse iz rok pada…

  13. sasa - maj 7, 2007 22:54

    Upam, da ne bom krava in da bom kakšna srnica 🙂 drugače ne bo nič žepnine za nekaj mesecev 🙂
    A slonom vse iz rok pada? 🙂

  14. Drmagnum - maj 9, 2007 18:54

    Podobnost dogodkov v posameznih družinah so zgolj slučajnost. Tudi trendi, da si fit se menjajo. Počasi pa nas bo presenetil trenutek, ko bomo zagledali sebe in bomo zadovoljni. Če ne fit pa vsaj siti, sproščeni in veseli, da smo.

  15. Pingback: #!!$*!! - Saša Gerčar

  16. Pingback: Itak kriva za vse - Saša Gerčar

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih