Strah pred letenjem

Share Button

Ne morem ravno reči, da me je strah letenja, moram pa odkrito priznati, da pri vzletih in pristankih nisem povsem brezbrižna. Vse do sedaj, nisem nikoli izkusila nobenih težav ali česar koli, kar bi mi hitreje pognalo kri po žilah. Tokrat, na našem zadnjem izletu v London, natančneje na naši poti iz Stansteada v Celovec pa mi je res postalo presneto vroče.

Predstavljajte si, da ste že precej utrujeni, za sabo imate polne dneve hoje po mestu in na koncu cel dan letanja po postajah in carinah in po skoraj dveh urah v zraku, komaj čakate na pristanek. Letalo se počasi spušča proti Celovcu, zaslišiš kako spušča kolesa, vidiš letališče, trdno se držiš naslonjala za roke in na obraz narišeš zamrznjen nasmešek, da Jaka ne opazi tistega majhnega strahu, ki ga imaš v sebi. Zdaj bo …samo še nekaj metrov do tal, le še nekaj centimetrov ….Ne! Letalo kar naenkrat zarohni, z vso močjo potegne naprej in dvigne svoj kljun. Vzletamo! ???? Ljudje se spogledujemo, na sosednjem sedežu sedi nosečnica, ki si lica začne hladiti s plastenko vode. Nihče ne ve ničesar. Stevardese mirno sedijo na svojih sedežih. Mi se dvignemo nad Celovec in začnemo krožiti. Tista kroženja, ko je letalo stalno nagnjeno v desno stran in ti vzbujajo še večji občutek nesigurnosti.

15 minut. Brez komentarja kogar koli. Ubijalsko! Končno se oglasi pilot in v angleščini sporoči nekaj povsem nerazumljivega. Itak ni nihče ničesar razumel. Vsi trije staknemo glave skupaj in povežemo nekaj razumljenih besed v sklep, da je ob pristanku zapihal močan sunek vetra …ne vemo kam ….pilot se je v trenutku odločil, da je bolje, če ne pristane. Sedaj krožimo in čakamo na možnost za pristanek z obratne strani pristajalne steze.

Na koncu smo pristali. Varno in res z nasprotne strani. Ljudje so resnično končno enkrat ploskali iz pravega olajšanja.

Pa je res tako težko stevardesi v prvih minutah panike, povedati nekaj angleških in nemških (v letalu je bilo kup avstrijcev, ki sploh niso razumeli pilota) pomirjujočih stavkov? Tokrat je “ubijala” predvsem nevednost in nesigurnost.

Share Button

8 komentarjev

  1. Val - maj 20, 2007 09:26

    Ja ne vem, ampak sklepam, da so morale stevardese ostati privezane??? To je ena takih zgodbic, ki jo potem tako z veseljem pripovedujemo naprej “Ej, a veš, kaj se je meni zgodilo?…” Ljubim atke zgodbice, jaz sicer dodam še malo več napetosti zraven, tako da če bi to opisovala jaz, bi bili že tik pred strmoglavljenjem:)

  2. Anej - maj 20, 2007 15:36

    Relax, noben še ni ostal v zraku 😉 Sicer pa ko sem poslušal zgodbice pijanih stevardes in stevardov enega od vsem znanih letalskih prevoznikov iz okolice, se mi je hecn zdel, kaj bi blo, če bi se dejansko kej zgodil…

  3. Ziga - maj 20, 2007 23:35

    Mene je blo tud enkrat strah v zraku za svoje življenje – notranji let po Kubi. Če povem, da so pred nami verjetno vozili v tistem letalu kure in prašiče (perje in smrad) je po mojem vse jasno….

  4. Anej - maj 21, 2007 00:09

    Valda, Kubanci so zelo na hard glede kur. Maš omejeno število lokalov, kjer lahko strežejo kurje meso, itak pol ljudje švercajo kure 😉

  5. ervinator - maj 21, 2007 16:21

    Jaz sem včeraj posnel pristanek. (Pozor, otroci, to ni dovoljeno in tega nikar ne počnite sami doma!) Pristanek je bil zelo lep, skoraj neopazen – no, kamera se je pač zatresla. Posnetek bom objavil v četrtek. Čakal sem, da se oglasi samo-pohvala za točnost, a se ni. Zdaj pa ne vem, kdaj grem naslednjič z Ryanairom. Vse skupaj zelo dolgo traja …

  6. Saška - maj 21, 2007 21:55

    Ervinator, ne razumem najbolj …kaj si posnel? A si bil zunaj ali v letalu, ko si snemal? Sicer bom pa videla v četrtek, kajne? Kaj pa si mislil s komentarjem o dolgem trajanju pri Ryanairu? Saj ni nujno, da vedno traja tako dolgo, mi smo najbrž imeli malce nesreče, mislim …no, ne vem ???

  7. ervinator - maj 22, 2007 12:42

    S tem, da dolgo traja, sem mislil še vožnjo do letališča in nazaj, če ne greš z avtom.
    Aja, ker nimam časa za fotopis, sem kar danes objavil ryanair filmček …

  8. Pingback: Pučnik in druga letališča » Saša Gerčar

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih