Perfekcionist – prednost ali slabost?

Share Button

Zadnjič mi je Jaka rekel, da ga vedno le kritiziram. A????!!

Jaka je moj ponos in največja ljubezen, to vidi vsak, ki se pogovarja z mano vsaj 5 minut. Ponosna sem nanj in nikoli niti za trenutek pomislila, da bi bil v čem lahko boljši, kot je. Pa vendar; od kod ta ideja? Lahko bi zamahnila z roko, češ puberteta, vendar sem podobne izjave o sebi že slišala od nekaterih službenih kolegov, ki kariere niso gradili na takšen način in so se upali stvari povedati naravnost ….ja, morda celo preveč naravnost 🙂 .

Sin Jaka je isti Jaz z nekaj primesmi Tomaža. Enaka žlobudravost, milijon idej, skakanje iz teme na temo, kreativnost, želja po znanju, vedenju, po drugi strani pa konflikt s samim sabo, ko zadeve ne izgledajo tako dobro, kot jih želi. Zvezek je že po prvih straneh grozen, začel bi pisati znova, tenisa še vedno ne igra tako dobro, kot bi ga želel ….in enako bi razmišljal četudi bi danes bil svetovni prvak in design na blogu mu je sicer že bolj všeč, vendar bi rad še lepšega ….

Zahteven do sebe in seveda enako do okolice. Tudi jaz. Podobnega razmišljanja je očitno še ena blogerka Tamarčka.

Vedno bi nekaj boljše ….in še boljše …. in spet boljše.

Prekletstvo ali božji dar?

Takole izgledava Jaka in jaz pri kuhanju; Jaka zelo rad kuha in si izmišljuje nove stvari, ki jih potem umetelno razstavi po krožniku. Kdo ne bi bil ponosen na 11-letnega sina, ki uživa v kuhi in pozornosti, ki jo s pripravo kosila naredi svojim staršem? In medtem, ko pripravlja jedi se jaz ne mešam, saj vem, da bi ga vmešavanje jezilo. Ja, vem kako je kadar kuham jaz 😉 ….. ampak, če vmes olje že preveč cvrči, ne morem mimo tega, da ga opomnim ……… in potem na koncu, ko je jed pripravljena, Tomaž mljacka in hvali, jaz pa “”#$%!! jaz! Povem vedno vse po pravici! Jaz moram vedno povedati po pravici! 🙁 Saj to je čisto v redu, le da je moja resnica veliko bolj kritična, kot resnica vseh ostalih. Kosilo bom ocenila tako kritično, kot če ga pripravlja Jamie Oliver in povedala, da bi lahko morda še malce manj solil in …… Je#&!#$!

In ko Jaka piše svoj blog, sem vsa ponosna na njegovo ustvarjanje in ga hvalim na vsa usta …ja, tudi to počnem in to povem tudi njemu, vendar pa zadevo popolnoma pokvarim, ko ga opozorim, da med vejico in naslednjo besedo spet ni uporabljal “space-a” in da vedno znova pozablja na pravilno uporabo velike začetnice. Je$$%&!!

In stavim, da Jaka zase ne misli, da je perfekcionist in pretirano zahteven do sebe in okolice. Tudi jaz sem do spoznanja prišla šele po dolgih letih poslušanja očitkov, da nikoli z ničemer nisem zadovoljna.

In to sploh ni res! Z vsem sem vedno zadovoljna! Res! Ne morem sicer kategorično uporabljati besede VSE in VEDNO, vendar res je, da večinoma me stvari navdušujejo in mislim, da je življenje lepo, vendar pa vedno (tukaj pa lahko uporabim takšno terminologijo) iščem in mnogokrat vidim poti, kako lahko stvari še izbojšamo. In ker pri mnogočem od sebe zahtevam veliko, to pričakujem tudi od drugih. Moja merila so zato visoka in ker mi igralstvo ravno ne leži, so moji občutki in razmišljanja vedno očitni 🙁

Share Button

5 komentarjev

  1. Val - junij 3, 2007 20:08

    Vse lepo in prav, dokler nasproti tebe in tvojega povsem iskrenega in vem, da povsem dobronamernega mnenja, ne stoji nekdo drug, ki je občutljiv na take opazke. Nekoliko sem ti podobna, vendar previdno izbiram, komu podam mnenje, kako bi stvar lahko še izboljšal. vsem to ne ustreza, saj veš resnica boli, nekatere pač bolj. Poleg tega smo ljudje, no vsaj večina od nas, naravnani tako, da nekaj, za kar smo se pa res maksimalno potrudili, obravnavamo kot nekaj popolnega in morda nas dobronamerna pripomba zmoti že zato, ker se je sami nismo domislili, ne vem.
    Zanima me, če bi tebe tudi zmotilo, ko bi naredila nekaj, v kar sama verjameš, da je res super in da bolje se pa res ne da, pa bi ti potem nekdo še malo “solil” pamet?
    Drugače pa igranje ni potrebno (če preveč igraš, se kmalu znajdeš v situaciji, ko sploh ne veš, kdo si pod masko!:), mogoče pa je včasi dobro ubrati drugačno taktiko pri deljenju svojega mnenja;)

  2. Ziga - junij 3, 2007 20:53

    Jaka je to omenil tudi na intervjuju za radio, da skoz kritiziraš. Sem dal ven, ampak očitno mu moraš mal večkrat povedati, da si ponosna nanj in da je pri 11ih naredil več kot marsikateri vrstnik.

    Jutri zjutraj ga recimo objemi. Jeb#$#”$”# Žiga, a ne? Sej vem, objemanje v stilu Peacehiker niso tvoja močna točka:)

  3. Val - junij 4, 2007 09:29

    Vsakodnevni objemi…hmmm tole je pa meni že malo pretirano:)

  4. sasa - junij 4, 2007 10:53

    Žiga, glede objemov in crkljanja pri nas ni pomanjkanja. Res da objemanje neznanih ljudi …ok, celo poznanih, vendar tistih, ki niso v krogu najbližjih, meni ne diši, ampak Jaka dobi objem in poljub na čelo že navsezgodaj zjutraj, ko ga zbujamo. Mislim, da to glede kritiziranja ni čisto recipročno povezano s pohvalo in objemanjem oz. je ampak po mojem v obratno smer, kot si večina predstavlja. Zdi se mi, da bolj, ko objemaš, bolj ko hvališ, bolj ko si z neko osebo navezal stik, močnejši efekt ima lahko kritika, kajti pride bolj do živega.
    To so moje izkušnje, tako pri sebi, kot Jaki, Tomažu in celo tistih sodelavcih, ki jih imam najraje in so res najboljši in jim to tudi povem.

  5. Pingback: Koliko poguma je dovoljeno? « Valentina N.

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih