Sanje, ki bodo postale resničnost

Share Button

Že res, da gre večini na živce, če se nekaj MORA, ampak meni je vseeno všeč, če me nekdo izbere in me določi za nadaljevanje verige.

Tudi jaz izberem in določim tiste, ki so mi všeč, ki jih rada berem, o katerih bi rada izvedela še kaj več in zato tudi takrat, ko nekdo izbere mene to vzamem, kot kompliment in ne kot nadležno nalogo.

Tokrat je klub izbranih manjši: 5

Je že res, da je 7 bolj kul in srečna in oh in sploh, vendar pa je 5 točk in 5 blogerjev za marsikoga lažja naloga. Zame lahko izbirate tudi takšna štvila kot je 21 ali 33 🙂 …npr, 33 zadev, ki vam gredo na živce.

Tokrat sem bila izbrana od Martine, preko Rozazvezdice ter od začetnika te verige Mihe …oz. niti ne vem, če je on začetnik, saj se je podobna zadeva že videla pri Kašparju in Sinici . Spet zanimiva pot, saj sem za Martino izvedela šele pred nekaj dnevi, ko je na mojih 7 naključnih link pustil nek Blaž. Kar tako mi je poslal trackback, ker mu je baje v oči padla moja nasmejana faca, ki jo objavljam na prvi strani svojega bloga. Martina je njegova punca. Rozazvezdica in Miha pa …. ja, ne vem in ni pomembno, bistvo je, da od sedaj naprej poznam še par novih blogerjev. 🙂

Sanje, ki naj bi bile uresničljive? Temu jaz pravim življenski cilji. Kakšne sanje neki! Ja, ja, saj tudi jaz sanjam, ampak ponavadi se v budnem stanju svojih sanj ne spomnim več in tako ali tako je to ponavadi kakšna traparija v obliki letečih paradižnikov ali rib z nogami na svojih plavutih in glede na to, da niti slučajno ne vem, če to prinaša denar ali ljubezen, o tem res ne bi pisala.

Sanjarjenja? To je tisto z odprtimi očmi in pri polni zavesti …. tisto, ko k tebi prihaja George Cloney s polnim naročjem rdečih vrtnic …..oooo, ….. teh (pa ne vrtnic in ne Georgov) 😉 sem imela in jih imam še vedno na tone. Ampak z leti sem ugotovila, da samo sanjarjenje ni dovolj in da je treba takšne zadeve zapisati in jim poleg tega zraven prilimati kakšen datum. Tako sanjarjenja postanejo cilji in imajo večjo možnost za uresničitev.

Sicer pa sem o tekstu na temo “moji neuresničeni cilji” že razmišljala, tako da je tale veriga le ena oblike brce v rit z nekaj dobrimi okvirnimi napotki, da ne bom po svoji stari navadi pretiravala in zapisovala 45 idej, ki jih želim uresničiti.

1. Od vekomaj si želim štirih frocov otrok. Ne, ne bo uspelo in to res ne more bit več moj cilj. Tako je bilo, da nama je pri mojih tridesetih končno le uspelo dobiti našega Jako, sedaj se trudiva še za kakšnega bratca ali sestrico pa nas čas počasi prehiteva. 🙁 Torej tukaj bom da se držim pravil zapisala, da so danes morda uresničljive sanje – še enega otroka …pa naj beseda meso postane 🙂

2. Zelo rada komuniciram: govorim, klepetam, pišem … tudi poslušam 🙂 , berem in s tem povezane so moje naslednje sanje-cilji. Želim dokaj dobro govoriti in poslušati 🙂 vsaj 7 (naj bo spet 7) tujih jezikov. Sedaj mi 2 ne delata nobenih težav, 2 še kar obvladam, enega malce na pol …no, na petino 🙂 tolčem, ostalo me pa še čaka.

3. Rada bi vozila motor. Pravzaprav si želim “taveliko” Vespo. To je moja želja od majhnih nog naprej. Toliko sem blebetala o tem, da mi je mama že za odličen uspeh v OŠ obljubljala, da bomo nekaj zrihtali na to temo. Pa ja! Itak ni bilo denarja pa še Vespe se takrat itak ni dalo kupiti pri nas ….. jap, odlična sem pa bila. Ma, ne vem, kaj sem takrat dobila …najbrž kakšno rusko uro. Po končani gimnaziji sem si sama kupila Tomosov automatic in z njim vozila tudi ob dežju in snegu. Potem pa sem postala že resna teta in prešla na avtomobile. Danes me vsake toliko časa zamika, da bi motoristične sanje uresničila, vendar me je po drugi strani strah, strah pred prometno nesrečo. Ja, v mojih letih pred željo po avanturi, postavljaš varnost, družino, zdravje …. Mogoče, mogoče …bolj za hec in za potrditev, kot kaj drugega.

4. Fotografiranje. Od nekdaj rada fotografiram …ampak v mojih časih ..uf, tole zveni kot govor moje babi, ki je živela v času 2.svetovne vojne …no, vseeno, v času moje mladosti ni bilo niti toliko denarja za kakšne fancy fotoaparate, niti ni bilo v navadi, da bi bil v družini več kot en družinski aparat …. pa seveda, če nisi bil lih tip in se blazno eksponiral v fotografskem krožku in sam razvijal slike, si filme nosil razvijat v Foto Tivoli, kar pa je bilo muchos denarja. Zato smo pred pritiskom sprožilca malodane sestankovali o smiselnosti posnetka. Prvi fotoaparat sem dobila ….reci in piši….. za svoj 30. rojstni dan. Canon 300N ali nekaj takšnega. Od tistega trenutka so bila potovanja povsem drugačna in vsake toliko časa sem imela preblisk, da bi odšla na kakšen tečaj fotografiranja. Ja, bom, ko bom velika 🙂 Sedaj imamo digitalca. Juhu! Spet Canona. 500D tokrat. Sedaj nanj, še bolj kot jaz, pritiska tudi Jaka. Od nedavnega pa je Jaka s fotografijo dobesedno zastrupljen. Žiga mu je povedal za Cirila Jazbec-a in od trenutka, ko je videl Cirilove fotografije, jaz do fotoaparata ne pridem več. Mislim, da je napočil čas, da kupimo en aparat še Jaki, potem pa se skupaj vpiševa v en tečaj fotografiranja. Tako bo ena od mojih sanj lahko kmalu uresničena.

5. Biti vitka, fit in zdrava. Nalašč sem dala vitka na prvo mesto, saj ne želim svetohliniti in pisati naj mi prihodnost nameni le obilico zdravja pa bom srečna in zadovoljna ….. pa zdrava zaenkrat itak sem. Želim biti tudi suha. Vedno, od nekdaj. Koščeno suha. In k “vitki želji” sem pripisala še fit in zdrava, kajti ne želim biti shirana, posušena in anoreksična, ampak zdravo suha s pravo mero mišic. Hmja, te sanje počasi postajajo sanjarjenje in se vedno bolj oddaljujejo od cilja 🙁

Kdo naj nadaljuje? Blaža Kosa, mojega Jako in Marka Crnkoviča ne bom več izbrala, saj so vljudno ignorirali povedali, da jim dol visi za verige. Recimo, da se je Žiga vljudno potrudil, ampak zelo jasno povedal, da mu teh stvari ni mar, torej ga ne bom določala v drugo, Fetaliju pa recimo, da mu je oproščeno, saj v tretje pisati na isto tematiko, je res naporno.

Peter Lamut, Dejan Murko in Bastjan so na 7 dejstev tako lepo odpisali, da jih je treba namočit še v to, kajne?
Potem pa še mojo zvesto blogersko prijateljico Val … pa Sunshine .

Ej, ful bi jih še imela pa ne smem vseh “ponucat” ….lahko vam pa namignem da me zanima še Ateistek, Blitz, Had, Hirkani, D-mashina, Ervinator, Lil’mya, London, Maki, Milan’che, Kreg, Pina, Peter Kamnicar, Tjaša, Človek ….pa najbrž je kje še kakšen, ampak se ga zdaj po najboljši volji ne spomnim 🙂

Share Button

31 komentarjev

  1. Peter Lamut - julij 11, 2007 19:58

    Lahko bi se reklo, da smo ponovno v istem zosu… ker nas je spet Saša namočila. :mrgreen:

  2. rozazvezdica - julij 11, 2007 20:09

    Ja. Začetnik je definitivno Miha. Preverjeno 😀

    Hmmm… Glede fotografije pa… Jazbec dela take fotografije da človek lahko reče samo … Še bi…

  3. Blaž - julij 11, 2007 20:31

    Hehe, ciril jazbec je hodu na našo šolo 🙂 Mamo nekaj njegovih fotk polepljenih po stenah pa enkrat smo neki debatiral o njegovem potovanju v Avstralijo. Drgač si pa fajn tole napisala 🙂 Jz si pa zelim enga novega Canona al pa Nikona 🙂 Rrrrr…

  4. Dajana - julij 11, 2007 22:45

    Vau. Zelo si želim, da bi ti dobila vsaj še enega otroka, ker si tako prisčno in simpatično bitjece. Jaz sem bila trikrat noseča, ko sem bila stara 39. 40. in 41. let. Ta zadnjič je bil spontani splav, ker je bilo očitno za telo preveč. Ne moreš si misliti, kako strašno je bilo naporno pri tamaučkih – kot bi bila dvojčka. Dokler ni bil Tamauček star 2 leti, je bilo za znoret težko. Zdaj pa je fino – naporno, a veliko lažje. :)))))

  5. sasa - julij 12, 2007 15:31

    Blaž, božičku pisat! Sam moraš bit cel let pridn, a veš! 😉

    Dajana, saj vem, da je naporno …pa moja nosečnost je bla huda zadeva- ful slabo, pa še ležat in ležat sem morala ..pa 2x v bolnico itd.
    Ampak vse bi dala še enkrat, dvakrat … čez, če …

  6. Αναμαρια - julij 12, 2007 15:53

    Kot velika sestra 18.5 let mlajšega bratca držim pesti za “cvetje v jeseni” tudi pri tebi 😉 Pri nas sta (bila) namreč oba starša 40+.

  7. vvooodnarka - julij 12, 2007 17:12

    Najlepše so sanje, ko postanejo resnične. To, pa vsi povrsti navijamo.
    Tudi jaz se pridružujem in držim zate, da se ti uresniči želja po otročku 😀

  8. Pingback: Tjaša » Blog Archive » Kdo je ta fant?

  9. Pingback: Po dopustu dopust « Valentina N.

  10. Val - julij 12, 2007 17:46

    Saša, pa res obstaja kar 33 stvari, ki ti gredo na živce? Ma, to pa ni malo:)
    Btw, George Clooney je pa baje še frej, tako da…GO GIRL:)

  11. sasa - julij 12, 2007 18:38

    Draga moja Val, George mi v sanjah le rožice prinaša ……..po mojem za kaj drugega ni uporaben 🙂 tko da za pomivanje posode in une tipične domače zadeve kr mojga uporabim.
    A na živce koliko stvari mi gre? Pa najmanj 33 na dan 😉

  12. Blitz - julij 12, 2007 20:07

    blitz je pa že pisal o sanjah: http://blitz.blog.siol.net/2007/07/07/mojih-7-sanj/

  13. Peter - julij 12, 2007 21:28

    sanje?

    hm, sem se namučil že z unimi 7 zanimivostmi/dejstvi o sebi…zakaj namučil?…zato ker bi jih jaz itak več napisal kot 7…ampak sem moral bit skromen in zapisal samo 7…pisdo pa taka skromnost ko pa tako paše pisat o sebi…he he he…:-))

    torej sanje…uf…:-)

    me je mal strah, kaj pa če se mi vse uresničijo, ko jih zapišem…saj je splošno znano…cilje si moraš zapisat, s tem daš komando svoji podzavesti, da ti jih pritegne, bla bla bla itd…kaj če se mi to zgodi s sanjami…uf, ne vem če bi prenesel tako lepo/idilično življenje…to bi mi bil prevelik stres…jaooo…:-)

    saša ti sanajaš o georgu…jaz o evi…evi mendes…femme fatale for me…ah…he he he…:-)

  14. Ziga - julij 12, 2007 22:31

    Saša hvala za uvidevnost… Peter, pošten je treba bit:) 5 jih ne bom pisal, drugega dela na IEDC vrh glave trenutno. Ampak je zabavno in izjemno… Ampak po svoje pa vidim, da linkanje deluje in prevsem povezuje. Posledično pa širi network, o čemer je ravno včeraj predavala dr. Danica Purg. Samo ona pravi, da je bolj pristaš osebne povezave… Skratka, hej, Saša, organiziraj za vse komentatorje tvojega bloga piknik:)

  15. Jan - julij 12, 2007 23:19

    uh kakšne fotke dela ciril … to se prav vidi, ko fotografira z dušo. js bi tuuud…

  16. alcessa - julij 12, 2007 23:46

    Saša,

    zgleda, da sva kar podobne konstitucije. Sama imam toliko kg kot ti pri isti višini šele drugič v življenju in sem se težko navadila (tudi javno pojamram), po drugi strani pa ti moram priznati, da ne verjamem, da bi pri nama že bilo treba govoriti o debelosti 🙂

    BTW, da opravimo še s klišeji: nisem kakšen poseben jedec oz. nimam strašnega apetita, sem zelo izbirčna vegetarijanka, sladkarije mi ne pomenijo veliko, najljubša jed je definitivno solata, in to že iz otroštva, šport imam v določeni meri rada. Vseeno – zgleda, da so geni geni. In večno sedenje večno sedenje. Za PC-jem delam tudi po 10 ur na dan 🙁

    Pred kratkim mi je ena stranka po telefonu rekla: Vi ste sigurno šlank. (Zvilo me je od smeha)

    Moj mož pravi da je s košarico zadovoljen, pri ostalih pa nimam časa preverjati, kaj porečejo na to neverjetno spremembo moje pojave, ker imam preveč dela. 🙂

    Hočem reči: kdo ve, koliko od nas v mislih spljoh ne bi uporabilo izraza “teža”, ko bi te spoznalo/imelo opravka s tabo. Meni bi se najbrž zdela absolutno normalna 🙂 Razen tega imam slabo navado, da “težo” oseb presojam kar po gibčnosti – najprej duhovni, potem tudi telesni. Tako imam prijateljico, ki definitivno tehta več od mene, pa je tako športna in zabavna in zanimiva pri svojih +40, da v moji glavi spada med šlank ljudi…

  17. sasa - julij 13, 2007 07:14

    Alcessa, ne vem ali naj se ti zahvalim za lepe besede ali naj bom žalostna in jezna, ker si mi sedaj dala neko potuho in tolažbo, da sploh ni tako hudo in teže nikakor ne bom dosegla. 🙂

  18. alcessa - julij 13, 2007 10:05

    Saša, ne vem. 🙂

    Pri meni razpoloženje glede tega niha. Moja glavna točka sekiranja je namreč pomanjkanje energije in utrujenost, oz. to je tista telesna funkcija, s katero se največ ukvarjam. Zato se tudi bojim prenažiranja in imam rada zmeren šport: ker mi to daje energijo za vse, kar si še srčno želim narediti. S težo se bom ukvarjala šele, ko in če bom zaradi nje prehitro in preveč utrujena…

  19. Super Tine - julij 13, 2007 17:02

    Prebujanje duše – Velike sanje v postopku prebujanja pustijo pečat, emocije, katere si zapomnem za vedno, pa naj so nastale v otroštvu ali pa ta trenutek . . …

    Saša tnx @

    🙂

  20. sasa - julij 13, 2007 19:37

    Ma dove sei tu Super Tine?
    Tole si pa tako poetsko zapisal, da moja preprosta duša sploh ne razume. Zakaj tnx?

  21. Super Tine - julij 13, 2007 21:59

    malo tu, malo tam

    ob vikendih sem tukaj

    ( http://www.moj-album.com/slike/1072895/Ity97hCFVXoLNAMx.v.jpg )

    tnx, za opomin

  22. Peter - julij 14, 2007 06:57

    bytheway…kje za vraga maš čas, poleg družine, službe še pisat 3 bloge???…jaz komaj obvladam enega pa objavljam na vsake 3-5-7 dni…huh…maš kak recept…prosim?…:-)

  23. sasa - julij 14, 2007 08:06

    Vse je v organizaciji 😉
    Ti plešeš hip-hop – jaz pišem blog, ti se ukvarjaš s športom – jaz pišem blog, ti najbrž kaj bereš – jaz pišem blog.
    No, resno ….. v bistvu je približno tako, kot da bi pisala enega vsak dan.
    Tri različne osnove mi pravzaprav le omogočajo, da spoznavam ozadje programskih nastavitev in da si na vsakem lažje potem kaj postavim.
    Tega – so mi postavili fantje iz Cora in jaz popolnoma nevedna v teh zadevah sem ga začela pisati vsak dan. Fantje za pomoč niso bili več dosegljivi, zato sem na WP program, ki poganja mojega, šla pogledat, če je tam kaj napotkov. Pa sem si odprla unega za hujšat in ob tem spoznala nekaj stvari, ki jih prej nisem vedela in ki jih pri meni fantje niso tako uredili.
    Namesto, da na “glavnem” vsake toliko objavim kaj o hujšanju, dam to raje na tega drugega.
    e-dnevnik sem odprla zaradi Jake, ker ga je sam imel tam in to le zat, da bi lažje komentirala pri njem in imela tam le link na “glavnega”, sem pa odkrila, da je tam podpora mega in da me tam največ naučijo in tako začela večinoma v e-dnevnik kopirati bolj uspešne poste iz “glavnega”.
    V bistvu je tako, da na teden napišem kakšnih 7 postov in jih potem razmečem po vseh treh blogih.
    Televizije ne gledam VEČ odkar pišem, pišem hitro, v bistvu mi misli tečejo in jaz jih le beležim, poleg tega pa ponavadi ob deževnih ali dneh, ko se mi ne gre spat zapišem več postov hkrati in jih imam “shranjene” za sušne dni. 🙂
    Spat hodim ob 12h, 1h, vstajam ob 6h …
    To je recept.

  24. Peter - julij 15, 2007 05:49

    “Ti plešeš hip-hop – jaz pišem blog, ti se ukvarjaš s športom – jaz pišem blog, ti najbrž kaj bereš – jaz pišem blog.”

    skoraj si me zelo lepo opisala…res…sem nekako lovec na izkušnje, zunaj v svetu…rad sem, če se mi kaj dogaja…živim za aktivnosti…ne želim gledat kako se drugi imajo fajn, na primer ne želim gledat/opazovat (ne želim živet voajerskega življenja kot 80% ljudi), kako drugi uživajo…jaz raje dvignem rit in isto počnem sam…

    to je to…super, a ne…:-)

  25. Pingback: Veriga, drugič :) » Dejan Murko - Blog mladega podjetnika.

  26. Sunshine - julij 10, 2009 19:44

    O matr vola, matr vola… A sem jaz na tole kdaj odgovorila? Se mi zdi, da sploh nisem opazila, da sem bila pofočkana. 😳

  27. sasa - julij 10, 2009 19:54

    Matr vola, kje pa si ti tole zgodbo ven iz naftalina potegnila?!

  28. Sunshine - julij 10, 2009 20:42

    Prebrala tvoj zadnji zapis, zašla na “tudi to je Saša”, našla povezavo na tale post in našla v njem svoje ime. 😀

  29. sasa - julij 10, 2009 20:45

    No, in … boš sedaj naredila popravni izpit in kaj napisala? 🙂

  30. Sunshine - julij 11, 2009 09:10

    Najbrž ja. Resno razmišljam. 😉

  31. Sunshine - julij 11, 2009 11:53

    Ahhh, saj sem našla. Sem bila pridna takrat: http://sunshine.blog.siol.net/2007/07/11/moje-sanje-brez-pesmi/

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih