Helga nas je peljala

Share Button

Tokrat je bil naš dopust idealen. Kaj ga je naredilo tako super truper?

Nedvomno ima Helga veliko vlogo pri tem.

Kdo je Helga? Tako smo poimenovali našo navigacijo GARMIN, ki nas z lepim ženskim glasom vodi po skritih kotičkih Evrope. Resda ima Helga nemalo težav s slovenščno, vendar se zato presneto lepo zabavamo, ko vsi v en glas za njo ponavljamo: “Nadaljujte šeSTSto metrov” ali ” ….ena kilometer” ali pa “peljite dvajset devet kilometrov” in podobne buče.

Je pa Helga carica, ko se zmotiš in zaviješ v napačno ulico …in tudi takrat, ko zaviješ bognedaj v napačno smer na avtocesti :). Helga nikoli ne tuli na nas: “Cepec, spet si zaj**l …” Ne, ona vedno s povsem umirjenim glasom podaja naslednje napotke. To si je treba ZAPISATI za marsikatero drugo zadevo v življenju!

Pot brez Helge je ponavadi pri nas izgledala takole:

Tomaž vozi in on gleda le znake in pritiska na gas in bremzo. Boli ga q za zemljevide, hotele, parkinge … on samo sledi mojim napotkom.

Jaka sedi zadaj in že ve, da je bolje, če je tiho, sploh če se približujemo naši ciljni točki in tako postaja verjetnost zgrešitve prave ulice, vedno večja.

Jaz se že doma oborožim z najmanj dvema debelima buklama napotkov, par ducat zemljevidov v večjem in manjšem merilu, zraven pa še printi iz interneta z opisi poti do našega hotela ali točke interesa.

Pred končnim izhodom iz avtoceste držim odprta najmanj 2 zemljevida, v naročju pa držim še knjigo in print opisa poti. Moja drža je kot pred štartom na kratke proge, oči pa na pecljih in seveda očala na nosu. Ne da ne bi mogla brez njih, vendar si ne želim privoščiti, da bi bil eden od možnih očitkov mojega dragega ta, da se mi spet ni zdelo vredno natakniti očal ….in tako nisem uspela prebrati imena ulice.

No, potem jaz multitasking gledam levo, desno, dol na zemljevid, na ulico, na print …..zraven pa v zadnjih sekundah tulim:” Levo, levo ….ne, ne …sori, naravnost!”

Tomaž pa:”Je***!!! Kaj zdaj??! Levo ali naravnost?!!!!”

Itak je šel levo, ker je bilo za naravnost že prepozno. Jasno, drugi ne vedo, da pojma nimamo kje smo in drvijo mimo nas brez obzirnosti. Ne, jaz ne rečem nič. Res ne. Tudi jaz sem tiho, kot miška …vem kaj sledi.

“Je***!! Pa kaj moram jaz res vse početi?! Voziti in paziti na promet pa še gledati kam naj gremo?!”

Potem seveda tudi jaz ne morem imeti zaprtega kljunčka in se skromno oglasim s kakšnim sarkastičnim in pametnim komentarjem.

Sledi še nekaj grdih besed, nato se vse skupaj ponovi še 5 do 20x …odvisno od velikosti mesta in majhnosti črk na smerokazih ter tablah z imeni ulic ….. nakar dokončno uničeni in skregani prilezemo do hotela.

Absolutni tozadevni zmagovalec je bila Barcelona, kjer smo na glavno cesto Via Grande, ki gre čez središče mesta, zavili že čisto pred ciljem, ko smo že obšli Barcelono. Na to cesto smo padli pomotoma in jo sicer našli na zemljevidu ter peljali po njej, vendar nevedoč, da smo obrnjeni v napačno smer. To smo ugotovili šele po eni uri vožnje, ko smo zagledali prvo večjo tablo z napisom prvega naslednjega mesta. Ker je bilo najlažje spet iti le obratno nazaj po isti “napačni” poti, smo se vozili še dodatno uro vse do izvora napake in nato 5 minut kasneje padli pred naš hotel.

Za božično darilo leta 2005 sem Tomažu želela kupiti navigacijo in ko me je njena cena vrgla na rit in sem o tem razlagala prijateljici, mi je ta dala koristen in prijateljski nasvet: “Lubica, tole darilo boš kupila tudi zase! Kar spomni se Barcelone!” In smo kupili! Naci, hvala za namig! A sem že povedala, da ima Naci poleg pametnih nasvetov tudi kraaaaasno pohištvo? 🙂

Letos je Helga naš dopust izpeljala brez ene živčne in napete besede. Mirno, sproščujoče in z enakomernim glasom se je tudi ob totalnih orientacijskih katastrofah ona oglasila: “Ob naslednji priložnosti obrnite polkrožno nazaj” in četudi nas je morda nemalokrat peljala po popolnoma napačni in 3x predolgi poti, mi tega nismo vedeli in smo ji mirno sledili.

Priporočam vsakomur, ki se z avtom odpravlja v neznane kraje!

In NE, mi je ne posodimo. 😉 in to mislim resno, saj smo jo v tem obdobju posodili že večkrat in reva je danes vsa boga, kontak ji nagaja, žice so razvlečene, vsakič dobimo resetirane nastavitve ….. grrrr! Po takšni poti, ki jo je opravila tokrat, res zasluži, da jo pazimo in negujemo.

Share Button

11 komentarjev

  1. Ziga - julij 15, 2007 09:17

    Hahaha, to mi zveni tako domače. Sicer midva z Moniko sva kar ok, težava so mojedva. 5,6 let nazaj smo bili v Barceloni, podobna zgodba…

    Midva z Moniko pa se o navigaciji pogovarjava že dobro leto, ne samo za tujino, rabiva jo tudi za doma… Ravno včeraj sva hotla po stari cesti iz Bleda do Vodic, prišla sva pa v Tržič. Ampak je bilo prav fletno, ceprav mene je bilo strah, da bo kdo kmalu rekel Passaporten bitte.

    Morava kupit, ampak ja, tud midva ne bova posojala:)

  2. Super Tine - julij 15, 2007 10:18

    baje da pomaga tudi proti pošastim

    [url=http://www.youtube.com/watch?v=KL3ccJDplzs]heroj[/url]

    🙂

  3. Super Tine - julij 15, 2007 10:18

    ah, tako pa bo

    http://www.youtube.com/watch?v=KL3ccJDplzs

    😀

  4. kreg - julij 15, 2007 11:11

    Moj GARMIN (Mateja) občasno se zatakne, ker je še vedno verzija 1.0
    haha. No na koncu vedno pridemo na cilj srečno.

    lp

  5. Petra - julij 16, 2007 13:29

    Heh, tole je pa tako znano, da sem že pomislila, da opisuješ najino potovanje. S to razliko, da so pri nama vloge v drugem delu obrnjene. Prvi del je enak, on vozi, jaz pa po kolenih zemljevide, printe, knjige. Ampak pol, ko se stvari zapletejo, jaz tulim, moj pa mirno vozi in ustavlja na vseh nemogočih mestih in sprašuje za pot. Jaz pa raj kot da koga vprašam. Bom pa valda najdla en klinčev hotel:).
    No in tko kot sta vidve z Naco družno ugotovile, da garmin ni samo ZANJ, ampak tudi ZANJO, je tudi moj dragi bratec poštudiral, da je idealno darilo ZANJ (za Andreja) in ZANJ (za mojga brata) GARMIN. In sem ga kupila za 40.obletnico. Zdej smo zadovoljni vsi. Midva zato ker ga preprosto imava (pa kaj če ga še nisva sprobala) in moj brat ker ga preprosto kar naprej uporablja 🙂

    Petra

  6. Val - julij 17, 2007 12:09

    Ah dejte no…meni je pa vedno zabavno imeti v rokah zemljevid in slediti smerokazom…sploh je pa nek poseben feeling, ko se trikrat pelješ mimo hotela, a kaj ko ti cona enosmernih cestic omogoča le to, da se oddaljis od njega, namesto da se mu priblizas. Sicer pa se strinjam s Petro, prav zabavno je tudi koga vprasat za pot. Sicer pa je tako, da pri nas vedno tako dobro nastudiramo pot, da se kar ne izgubimo:)

  7. sasa - julij 17, 2007 12:47

    Ah dej no! Bi te kmalu minilo, če bi imela mojega zraven sebe, ker on je en težak in kolerik, kadar ne gre vse po načrtih 🙂
    Mene to sicer ne gane močno in mi je v veselje malo zgubljanja, iskanja, spraševanja, bistveno huje pa je, če moraš zraven poslušati ljubo osebo, ki piha, sika in jamra, kot da se nam približuje tajfun in smo sredi razburkanega morja ….
    Boš videla, ko boš dobila tistega svojega sanjskega moškega …če bo tak, kot praviš, da bi moral bit, potem ti ne gane, da bo težil 100/h. It comes with the package! 😉

  8. Pingback: Načrtovanje potovanj in izletov? Ne hvala » Saša Gerčar

  9. Pingback: München - mesto klobas, piva in jerhastih hlač - Saša Gerčar

  10. Pingback: V tednu dni gori doli naokoli - Saša Gerčar

  11. Jadranka - november 5, 2009 01:45

    Zabavno,
    vidim da razmišljamo podobno – mi smo našega Garmina takoj poimenovali Wilma :). Tudi naša Wilma ima nekaj težav s slovenščino 🙂

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih