Pljunek v obraz

Share Button

Dejan Murko je pisal o naprijaznih natakarjih in sporu, ki so ga imeli v tudi meni dragi restavraciji Gušt v Izoli. Sama razmišljam podobno, kot Dejanov kolega (vsaj mislim, da sta kolega) Peter Lamut, da sta za prepir vedno potrebna dva in da se prepiri na nekatere kar lepijo.

Dejan je odgovoril, da se mu to res ne dogaja in s tem upravičil moje zaupanje vanj, saj po njegovem blogu sodeč, je Dejan poštena in delavna oseba, ki se najbrž ne spušča v neumne prepire, ki ne vodijo nikamor. Torej je moral biti tisti, ki prepire lepi nase, tisti drugi del prepirljivega para …. no, upamo da bo lastnik restavracije to odkril preden mu pobegnejo vsi gostje.

Najbrž je ta natakar le še ena izmed oseb, ki doživljajo orgazme in katarzo, ko nič krivim osebkom okrog sebe, z lahkoto pljunejo v obraz.

Če sem popolnoma iskrena, se takšne zadeve včasih, včasih ….res le včasih prilepijo tudi name. To je kakšen dan, ko me daje PMS, pa pritisk …. potem pa grupa preglasnih ljudi …… pa kakšen težaški pogled v moj dekolte … pa da sem res jaz takšna natakarica in mi nekdo z nestrpnim glasom zavpije “kelnarca, kaj je zdaj?!” Halo?!! Ima da eksplodira v meni ves tisti bes, ki se nabira že od jutra, ko me je partner pospremil skozi domača vrata s kakšno slastno in sočno kletvico.

Natakar iz Gušta, jaz še pridem k vam na kakšno pizzo …. in ja, nekako te razumem 😉 in obljubim, da ne bom težila.

Če že razumem tečne natakarje, pa veliko manj razumem ljudi, ki provokacije prav iščejo. Na tem istem blogu Dejana Murka sem močno razširila svoje očke, ko sem prebrala komentar obiskovalca, ki se je podpisal Tone: “Zdaj si pa tudi naštel sanje tipičnega kmeta” Kaj je zdaj to??!! Konstruktivno oporekanje mnenju avtorja?

Razumem konstruktivno debato in križanje mnenj, ki morda kdaj pa kdaj zaide v smer prepira ….. se zgodi 😉 , nikakor pa mi ne gre v glavo motiv nekoga, ki vstopi na blog njemu neznanega avtorja, prebere prispevek, ki mu očitno ne sede, potem pa namerno in nestrpno komentira v stilu “bedasto za bruhat” ali “zapisal si cilje tipičnega kmeta” ….da ne govorim, da očitno s tem izkaže tudi svoj strpen odnos do ljudi, ki živijo na kmetijah.

V zadnjem času srečujem kar nekaj nestrpnežev (celo na svojem blogu sem naletela na komentarje, ki so mejili na nesramnost), vendar to, kar sem videla tokrat, presega moje dojemanje o človeški (ne)strpnosti.

Bloger si je iz meni nerazumljivega razloga vzel čas, da zapiše cel post posvečen Žigi. Pa Žige niti ne pozna. Prebral je njegov blog, videl Žigove dosežke, fotografije, članke in ……. ne vem ….. Koliko srda in težav mora biti nakopičeno v ljudeh, ki popljuvajo brez razloga nekoga, ki morda le razmišlja drugače kot oni? Tudi meni ne odgovarja glasba s katero se pisec bloga očitno močno identificira …pa kaj …. zato ne bom popisarila pol strani svojega bloga o tem, češ kako plehka in neumna bi lahko bila ta oseba.

Žiga, ne pusti, da se te takšne stvari dotaknejo! Pomembno je kaj o nas mislijo ljudje, ki jih cenimo in ne tisti, ki jih konec koncev sploh ne poznamo.

Na zadevo ne bi niti reagirala, če na članek ne bi naletel tudi moj enajstletni sin, ki Žigo pozna preko nekajjkratnih bolj ali manj bežnih srečanj in Žigovih komentarjih, ki jih redno piše Jaki na njegovem blogu …… (zgolj) iz prijaznosti. Danes je Jaka z mano zgroženo debatiral o tem, zakaj nekateri ljudje razmišljajo tako nestrpno in danes sem konec koncev Metalcu celo hvaležna, da je odprl temo pogovora o strpnosti, ki bo mojemu sinu v prihodnosti nedvomno lahko le koristila.

Share Button

6 komentarjev

  1. Dejan - julij 20, 2007 12:16

    Welcome to the internet. 🙂 Sam sem podobnih “pljunkov” navajen še iz časov forumov (Jokerjev Mnenjalnik, Mobisux), kjer žaljenje neznanca na popolnoma osebni ravni ni nič posebnega, tako da se dandanes prav zabavam ob takšnih prispevkih. 😀

  2. sasa - julij 20, 2007 12:33

    Pa s tem, ko si jih vajen, dobivaš tudi tršo kožo?
    Mene negativni komentarji prizadenejo in če morda letijo še na nekaj,kar je morda ravno tisti trenutek večji kompleks ali težava …ali pa je pred kratkim to isto navrgel še kdo drug, me zna kaj takšnega spraviti v lažjo obliko depresije.
    Ampak jaz sem že velika punca in se s takšnimi stvarmi znam spoprijeti ;), bolj sem se zamislila nad takšnimi zadevami pri svojem sinu, ki je prav tako na netu in piše svoj blog. Poln je veselja in volje do pisanja bloga in sama ga pri tem spodbujam, saj mislim, da to spodbuja kreativnost in je lahko le pozitivno. O nevarnostih, ki prežijo s strani kakšnih spolnih iztirjencev smo se pogovorili, vendar sem tokrat prišla do spoznanja, da lahko še huje in bolj podtalno useka nevarnost s strani podobnih pametnjakovičih, ki sekajo z besedami.

  3. London - julij 20, 2007 13:02

    Nisem klikal na linke, niti ne poznam ozadja zgodbe o kateri pises. Mi je pa vsec tvoje razmisljanje. Sam priznam, da sem se ze spustil v kaksen blogerski prepir, (Dajana) pa mi je bilo kmalu zal in se temu izogibam. Kar pa se tice nekorektnih komentarjev – cim odpres svoj blog, je treba vzeti v zakup tudi to. Na zalost. Opazam pa, da so najbolj nesramni tisti, ki svojega bloga ne pisejo, temvec so le opazovalci..

  4. sasa - julij 20, 2007 13:36

    London, tudi jaz sem tečka po naravi in kar sama od sebe rada delim neke “pametne” nasvete, zato se je tudi meni že zgodilo podobno, kot tebi, da sem se nenamerno zapletla v nek blogerski prepir in mi je bilo kasneje žal.
    Vendar se mi zdi povsem nekaj drugega, če zagovarjaš svoje razmišljanje, ki je pač drugačno, kot avtorjevo, kot pa da žališ z enostavnim opredeljevanjem ljudi v narcise, pedre, čefurje, bedake, kmete …..in kaj vem še kaj.

    Sicer pa je do Žige bil nesramen nekdo, ki sicer piše blog, vendar ostaja povsem skrit za imenom privrženca dokaj novodobne glasbe in (kao) piše v jeziku naših dedov. Usodna kombinacija, kajne? 🙂 Vsekakor je veliko lažje biti nesramen, če se skrivaš za takšno ali drugačno anonimnostjo (lažna identiteta, le nick name, gost na blogu …)

    Jaka je na blogu tega metalca komentiral prispevek, ki je žalil Žigo in me pred tem vprašal ali naj se prijavi s svojim pravim imenom. Kaj pa drugega?!!
    Svojega sina želim vzgojiti tako, da bo stal za svojimi izjavami ali dejanji pa najsi bodo še tako sporne ali drugačne.

  5. Dejan - julij 20, 2007 14:41

    Saša: Seveda, človek se vsega hudega navadi. 🙂 Je pa res, da še zmeraj obstajajo določene besede in pozivi, ki me lahko v parih sekundah popolnoma spravijo iz tira. 😡 Mnogokrat sem se prenaglil v takšnih razmerah, sedaj pa poskušam počakati kakšno urco ali tri in potem bolj “trezno” odgovoriti.

  6. Ziga - julij 20, 2007 17:36

    Saša, hvala za podporo, hvala tudi Jaku. Njegov blog ne komentiram iz prijaznosti, predvsem ga zato, ker verjamem, da iz tega fanta še veliko bo (itak je že, ker hej, pri njegovih pisati tako res ni šala).

    Članu mojega hate kluba pa sem se tudi sam zahvalil, postavil me je v zanimivo družbo. Celo razumel bi ga, če bi me poznal, z menoj preživel kak pogovor in podobno, ampak če že govori v jeziku naših dedov, mu je verjetno znana tudi kakšna ljudska modrost – (seveda mora biti narcisoidna, da upravičim svoj status) samo za dobrimi konji se prah dviga. No ja, pravijo tudi, da če mački stopiš na rep, zacvili.

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih