Urgenca četrtič

Share Button

Ne vem kaj se dogaja z mojim Billom … pa ja ni šel na tako dolge počitnice?!

V glavnem, počasi postajam ekspert za urgentni blok Kliničnega centra. Ne, z mano je vse v redu (no, saj morda pa je z mojim Billom vse v redu, le da se on pač ne vtika v mojo bližnjo okolico), se pa dogaja z mojimi bližnjimi. V zadnjih 4 mesecih smo non-stop po bolnicah in tako tudi kar naprej na urgenci.

Najprej moj tast in njegov srčni infarkt ali kar koli naj bi bilo …ugotovili itak niso ničesar.

Potem moj oče in kap, ki mu je prizadela polovico požiralnika, tako da se sedaj hrani samo še z mehkejšo hrano in še to s težavo.

Še v istem obdobju, ko je bil moj oče še v bolnici, se zgodi urgenca našemu Jaki in njegovi zlomljeni roki.

Nekaj več kot teden nazaj spet tast in izpuščaji po nogi – baje sladkorna. Tast je že tretji teden v bolnici Petra Držaja, ki je pravi lux hotel v primerjavi s kliničnim centrom.

Včeraj pa spet moj oče in kaj vem kaj. V glavnem izguba zavesti, padec in udarec v glavo …… rešilec, urgenca, šivanje, travmatološka …

Stvari se dogajajo, mi pa vedno znova obiskujemo najprej urgentni blok, potem pa še razne bolnišnične oddelke. Mojemu očetu so na travmatološki zašili glavo, nato pa so se sestre debelo gledale, kajti zanj ni bilo prostora na oddelku. Moral bi iti na nevrološko, vendar so sobe zasedene, tudi na travmi so sobe zasedene. Pa ga dajmo še nezavestnega in z infuzijo v roki za nekaj časa kar na hodnik! Tako to gre pri nas.

Res je, zdravnikov je premalo, prostori so preveč utesnjeni, sob je premalo, sobe so itak prevroče in je v njih nevzdržno že zdravim ljudem, postelje pa še vedno nekako najdejo in bolnike vsaj položijo nanje. Svojci in bolniki smo nestrpni, včasih celo nesramni, zdravniki in sestre pa prav tako ….. na koncu pa itak trpi le pacient.

Tokrat sem urgenco obiskala že tolikič, da poznam postopek, vem da bo čakanje neizmerno dolgo itd. da se temu ne čudim več in tudi jezna več nisem. In tako sem prišla do spoznanja, da bi morda pomirili še kakšnega svojca več, če bi tudi ostale – takšne, kot sem bila prvič jaz, seznanili s postopki, hodniki, pravili ….. Na urgenci se povprečen človek znajde enkrat na 10, 20 let in seveda ti nič ni jasno. Sediš, gledaš, upaš, moliš, jamraš, bentiš …..

Prvič smo prišli brez rešilca. Sedaj vem, da imajo bolniki, ki jih dostavi rešilec, prednost. Pri tastu smo naredili napako in ga dostavili sami in zato čakali 11 ur!!! Pa saj bi morda sedaj naredili enako, vendar bi bilo čakanje povsem drugačno, če bi mi nekdo že v sprejemni pisarni povedal: “gospa, prišli ste na urgenco, tukaj je kaos, pričakujte, da boste tukaj minimalno 5 ur, lahko pa tudi 12” … ej, s to informacijo bi jaz lahko poskrbela, da tastu dostavimo kakšno normalno hrano, da pokličem v službo in odpovem VSE obveznosti in morda še kaj.

Pa če je že težko ubogim nervoznim svojcem to povedati v obraz, zakaj ne bi nekaj vljudnega in uvidevnega obesili na steno v čakalnicah?! V enajstih urah bi vsak prebral tudi to. Da ne govorim o tem, da morda res ne bi bilo težko kakšnega hodnika pregraditi le z enostavno zaveso in prositi svojce in ostale bolnike, da prepustijo prostor za tiste paciente, ki so zaradi pomanjkanja prostora, kar na hodnikih, čeprav ležijo po posteljah. Tako pa vse skupaj izgleda, kot množična hiralnica.

Da ne govorim o tem, da bi se dalo poskrbeti tudi za kakšen zanimivejši program na televiziji (tam se vrti le nekakšen program s pticami in ribami) …ok, saj to pomirja, ampak 11 ur!!!!! ….. pa kakšne knjige, ki bi si jih ljudje lahko sposodili in brali med čakanjem. Če ne drugega, vsaj za otroke.

Sestre hodijo po hodnikih in ne rečejo ne bev ne mev. Saj razumem, če bi se obrnile k enemu pacientu, bi se okrog njih nagnetlo še 20 drugih. Pa vendar mislim, da bi lahko imeli vedno zaposlenega nekega prijaznega “angela” – Zmajčka pomagajčka (ta dva revčka krožita po hudi vročini napravljena v kostum zmaja po ljubljanskih ulicah in kao pomagata ljudem), ki bi vsake pol ure prišel na hodnik in s prijaznim in umirjenim glasom povedal, da se zavedajo, da so hodniki polni, da zdravniki delajo po svojih najboljših močeh ter da se zahvaljujejo za potrpljenje vseh čakajočih. In morda še enostavno vprašanje: “kdo rabi kakšno pomoč?” Pa saj ni treba, da je to medicinsko osebje!!!! Študent, ki ima srce na pravem mestu in mu ni škoda dveh besed za pomiritev nervoznih ljudi v čakalnicah!

Za takšne stvari ni potrebno veliko financ, le malce zagnanosti in srčno razmišljanja ter zavedanje, da nekateri tam postanejo še bolj bolani, le zato ker se o njihovem počutju nihče ne vpraša ničesar.

Share Button

20 komentarjev

  1. ateistek - julij 24, 2007 18:22

    Ja, to so zelo zoprne stvari. Ljudje, ki se nikoli ne srečajo z zdravniki in so zdravi, sploh ne vedo kakšno srečo imajo…
    Tako kot pri vseh poklicih je tudi pri zdravstvenem osebju tako, da je nekdo rojen za tako službo, nekdo pa ne. In tisti, ki niso, očitno sami sebe niso poznali dovolj, da bi vedeli, kaj bi radi delali v življenju.

  2. Ljubo - julij 24, 2007 20:41

    Hvala bogu za mobitele 🙂 Mogoče se jih res nebi smelo uporabljat tam ampak moje čakanje se je občutno zmanjšalo ko sem wapal sem in tja 😀

    Sej zdej gradijo novo… Pa bo isto zdravnikov zaposlenih samo da bo bolj kulturno pravijo… in glede na naše že stoječe bolnice bo ta prišla v uporabo ene 2019

  3. Peter - julij 24, 2007 23:05

    ja, temu se pa reče JAVNO zdravstvo…to(liko) kaj plačamo to(liko) dobimo…:-)

  4. Ziga - julij 25, 2007 11:01

    Shit, pa ne že spet. A lahko kako pomagamo?

  5. sasa - julij 25, 2007 12:11

    Ateistek; saj se v vseh poklicih dogaja enako ….pač se je treba že (pre)zgodaj odločiti kaj bi v življenju počeli. Nekateri zmoto opazijo in imajo kasneje jajca, da se preusmerijo, drugi pa ostajajo na isti poti. In s temi je križ 🙂 …ampak bo že, saj brez takšnih, ne bi vedeli, da so uni drugi tak fejst, a ne?

    Ljubo; tudi jaz se vedno sprašujem kaj je s temi pravili okrog ugašanja mobijev. V bolnicah še nekako razumem, ni mi pa jasno zakaj jih ne bi smeli uporabljati na bencinskih postajah. In ker sem zadnjič med čakanjem na travmi sedela poleg enega medicinskega delavca, ki se je mirno kakšnih 15 minut pogovarjal po mobiju, sem ugotovila, da so tele prepovedi malce too much razširjene. In tako se zgodi, da jih potem nihče ne upošteva tudi tam, kjer bi bilo to potrebno.

    Peter; ne vem koliko ti plačuješ, ampak jaz veliko. Moja plača je od nekdaj “prijavljena” v celoti 😉 in tako država vedno dobi (pre)velik kos potice od tistega, kar meni nameni moja firma. In jaz itak potem za veliko zdravstvenih, predvsem pa zobozdravstvenih uslug, vse skupaj plačam še enkrat, ker se mi ne da čakati po čakalnicah in že skoraj umreti preden prideš na vrsto, ker so čakalne dobe tako dolge.

    Žiga; ja že spet. Tele bolnice mi prav presedajo! Hvala za ponudbo, ampak itak nimamo kaj narediti. Največja katastrofa je to, da bodo mojega očeta itak odpustili, saj so mu glavo zašili, notranjih poškodb tokrat ni dobil, rana se celi, naprej pa itak ne vedo kako in kaj. Najbolje, da gre domov in ko bo spet padel po tleh, ga bomo spet peljali v bolnico, pa bodo spet zakrpali to kar se je zgodilo …da bi pa kdo ugotovil kaj povzroča te zadeve in pozdravil srž težave, to je pa že preveč!!! Sem jezna!!!!

  6. Peter - julij 25, 2007 14:40

    jaz sem imel v mislih bolj zadnji del posta…odnosi, premalo osebja, čakalne dobe itd…

    v bistvu si bom zdaj pljunil v lastno skledo, ker tudi sam delam v bolnici…

    moje mnenje je da preveč plačamo za to kaj dobimo…to je realnost…javno zdravstvo je postalo služba od 7 do 14h in večina hodi tja zaradi 10. v mesecu (ko je plača)…aja, pa zaradi tega da zvedo kak novi trač in pa lepše je pit kavico v družbi kot pa jo piti doma sam ali pa sploh ne…

    tako pač je…splošno znano je da nas naša država preveč stane…to je cena tega da želimo imeti vse zastonj…socialna država…

    kar je zastonj nima ravno neke velike vrednosti…:-)

  7. sasa - julij 25, 2007 15:27

    Uf, “od svaka” ti čast (sem napisala svaka ti čast pa se spomnila, da mi je tamal zadnjič razlagal foro iz NMK-ja da so to začeli po slovensko z “od svaka”), Peter, da takole priznaš kako se dela v bolnicah. Pa da zraven dodaš še link do svoje strani, kjer se lahko vidi tvoja slika!
    Če te srečam kje po kakšni bolnici, kjer sem itak zadnje čase non-stop, te bom rade volje pozdravila pa še na kakšno kavico peljala, da je ne boš pil vedno v enaki družbi.

  8. Peter - julij 25, 2007 17:42

    jap, jaz stojim za svojimi besedami…:-)

    ni mi težko priznati…enostavno se ne vidim v vlogi, da če pa zdaj delam nekje, da bom to slepo zagovarjal in branil…to se mi zdi neumnost…

    je pa tudi res, da ne bom v prazno tulil…sem že parkrat poskušal, da bi se kaj spremenilo…a mi do zdaj še ni uspelo…še par poskusov imam v rokavu…:-)…in če mi ne rata, bom pač energijo šel usmerit drugam…neka razumna meja pač mora obstajat…

    ne pravim, s kavico ni nič narobe, pa čeprav je jaz ne pijem in nikoli nisem…ampak javno zdravstvo je totalno v pizdi…sistem ne deluje…v bistvi sploh nimamo sistema…

    v glavnem nas tarejo problemi, ki jih ima moč rešiti samo en človek…direktor ali pa minister…a zaenkrat nam zelo slabo kaže…:-)

    ja, mogoče se res čudno sliši, a jaz si želim sprememb…zaradi sebe in zaradi “strank”/pacientov…meni bo lažje delati in pa oskrba bo drugačna…

  9. Val - julij 25, 2007 21:59

    Kot sem že večkrat omenila, so moje izkušnje z bolnico na srečo ne prepogoste, a vsakokrat zelo presenetljivo dobre. Morda sem si res zelo znižala pričakovanja, saj non stop poslušamo le pritožbe čez naše zdravstvo. A glede na moje izkušnje, je veliko odvisno tudi od nas pacientov…ma sem srečala toliko neprijaznih in tečnih ljudi, da me je imelo, da bi jih kar jaz pokregala:)

  10. sasa - julij 25, 2007 22:19

    Ja, Val, vendar tukaj niti ne govorim o neprijaznosti. Tukaj govorim o čakanju in “ignoranci” …čeprav temu težko rečem ignoranca, saj verjamem, da ljudje delajo …pa vendar pacienti čakajo po čakalnicah in itak ne vedo nič, ne kam, ne zakaj čakajo, kdaj se bo kaj zgodilo ….. večina nas ne ve niti, kdo je tisti, ki nam lahko kaj pove oz. ali se sploh lahko potrka na kakšna vrata ….

  11. Val - julij 25, 2007 23:08

    Ja razumem. Moj “nasvet” je tak, da če že zboliš, potem je najbolje, da fajn, ker potem lahko preskakuješ vrsto. No, pač je tako, da imajo vsi ki so v bolnici, prednost pred drugimi bolniki. Saj meni je bilo tudi hecno, ko sem “prehitevala” druge in po mojem mnenju bolj potrebne pomoči, a tako pač je. Se strinjam, ni ok, ampak dokler se stanje drastično ne izboljša, bomo težko kmalu zadovoljni. Sem že razmišljala, kaj bi bilo vse potrebno storiti, ampak priznam, nimam ideje, kako bi jaz lahko bistveno doprinesla k lepši situaciji, razen da vljudno spustim pred sabo koga drugega.

  12. sasa - julij 26, 2007 06:57

    Aaaa, to je ta finta, da imajo tisti v bolnici prednost?! Ker meni ni bilo nič jasno, zakaj stalno upadajo not tisti, ki ležijo na posteljah in imajo zraven enega reševalca pa vsi niti ne izgledajo, kot da jim morajo nuditi hitro oživljanje. Ampak a tudi ostale rinejo na urgenco?
    Zanimivo je, da v trenutku, ko prideš na vrsto vsaj za neko zadevo …. vsaj da izpolniš nek papirček, postaneš njihova ODGOVORNOST in zgodi se drastična sprememba. Prej ti lahko lije kri iz glave pa se niti ne mečejo po tleh, potem pa ti porinejo voziček pod noge in moraš ležati ali sedeti na njem, četudi te morda le majceno boli rit.
    Očitno so vsi tisti, ki pridejo z rešilci že njihova “odgovornost” pa najsi pridejo res direktno iz prometne nesreče, ali pa so jih le pripeljali iz sosednje klinike na slikanje kolka.
    Pa ja ne bodo vse sester, bolničarji ali reševalci v tri dni izgubljali svoj dragoceni čas, ko bi čakali na vrsto?!!

  13. Peter - julij 26, 2007 08:03

    no no no, tako zelo enostavno pa tudi ni…:-)

    koliko je meni znano (in vsaj pri nas tako delajo)…zdravnik ki je v sprejemni ambulanti dela triažo (razvrstitev pacientov) – to je nujno delati, ker vmes pride tudi kakšen življensko ogrožen in ga je potrebno vzeti naprej/mimo vrste…

    rešilec ponavadi vozi samo nujna stanja ali pa take ki res, res nimajo prevoza do bolnice…to sem doživel že sam…večkrat…mene na primer niso hoteli peljati v bolnico…:-)

    a če pripelje koga, ki ne rabi nujno obravnavo, ga v urgentni ambulanti preložijo na voziček ali nosila in lepo počaka na vrsto…

    to je idealni scenarij k kateremu težijo zaposleni…je pa vmes tudi kdo takšen, ki koga pozna, ki se pritožuje, ki ne vem kaj še vse in ga normalno in zaradi božjega miru vzamejo mimo vrste…

    to je pa vsepovsod tako…ne samo v bolnici…:-)

  14. Val - julij 26, 2007 08:06

    Ah tole z rešilci je pa hec…moja sostanovalka v bolnici si je zaželela vožnjo domov z rešilcem, pa ga je dobila:) Pa bi šla lahko s taksijem…No, je pa res, da to ni bila kar ena gospa, ampak teta od glavne sestre KC ali nekaj takega…Ja, VIP je pomemben…saj jaz imam sedaj tudi že veze hehehe:) Pri luštnih doktorjih…ampak teh res ne izdam:)

  15. Val - julij 26, 2007 08:16

    Zakaj ti kaže 12 komentarjev, če jih je pa že 14???

  16. Val - julij 26, 2007 08:16

    Ok, zdaj pa štima:) Pardon:)

  17. sasa - julij 26, 2007 08:18

    Seveda je povsod tako, da imaš tete pa strice pa prijatelje od prijateljev itd. in tistim seveda nudiš “poseben” servis in v bolnici je veliko kadra in tako je tudi “sorodstvo” veliko 🙁

    Ampak tole z rešilci si nisem čisto izmislila, namreč moj oče ima bolezen, katere bit očitno še niso izvrtali, ampak nekako ga vedno vtaknejo na nevrološko. To je stara, na pol podrta stavba, ki stoji na drugi strani ceste od Kliničnega centra.

    Prejšnji mesec je očeta zadela kap in spet so ga namestili tja. Kap ni pustila posledic nikjer drugje, kot le na požiralniku, torej je bil oče sposoben normalnega komuniciranja in predvsem sprehajanja.
    Seveda so ga ponovno pregledovali in poskušali kaj konkretnejšega ugotoviti in ga v ta namen stalno vozili na Klinični center.

    Vozili, ja! Z rešilcem. Moj oče se je vsakič znova čudil, da se ne more sam sprehoditi čez cesto do določenega oddelka, ampak takšna so pravila. In raje se organizira prevažanje in se zraven čaka na prosto vozilo, kot da bi pač nekdo mojega očeta pospremil, da se ne izgubi in bi odšla lepo peš.
    Ko je pa avto tam, je pa logično, da ga je najbolje spet hitro uporabiti in morda ta pregled narediti čim hitreje in to preko vrste 🙂

  18. sasa - julij 26, 2007 08:18

    Val, refresh!! 🙂

  19. Val - julij 26, 2007 09:40

    Ja vem no:)
    Veš mene so pa s staro R5 okrog fural, pa vmes smo še poto raznesli, pa malo krvi v kak laboratorij…ma je bilo zanimivo:)

  20. Pingback: Ponoči me ganjajo tisti v belih haljah » Saša Gerčar

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih