Lulanje v naravi

Share Button

Moški se obrnejo malce vstran, ga potegnejo ven in lulajo …..kjer koli že, me pa ???!!

Ne, nisem ljubosumna in niti slučajno ne pogrešam te izjemne sposobnosti, ki pritiče le moškim. Pravzaprav mi gre ta lastnost …ups, sposobnost …..izredno na živce. Le kako ženske zdržimo še tistih nekaj dodatnih minut in uspemo najti ustrezen zaprt prostor, ki je ustrezno opremljen in namenjen opravljanju te dejavnosti, moškim pa to nekako ne uspeva?!

To me spominja na nek dogodek, ki mu je pred leti bila priča naša družina. Bili smo na smučanju v italijanskih Dolomitih, sezona, gužva, smučarjev na tone ….. mi sedimo na klopci ob sedežnici in čakamo prijatelje, da prismučajo do nas … zraven nas nekaj podobnega počne družina Čehov. Mama, ata in dva mladostnika, vsi popedenani po zadnji smučarski modi.

Ne, niso lulali tam pred nami, 🙂 se je pa ženski del družine znebil odvečnih telesnih snovi na precej “moški” način. Bilo je seveda mrzlo, pozimi smo vsi malce prehlajeni in pri nas za osmrkovanje ponavadi uporabljamo robčke ….tudi moški 🙂 , pri teh Čehih pa je bila navada drugačna. Najprej mati, nato pa še hči, sta zamašili eno nosnico in skozi drugo močno pihnili ….. na sneg seveda. Brez obračanja, brez kompliciranja ….saj gre vse v naravo, kajne?

Podobno moj dragi argumentira, ko se mu zdi, da je WC preveč oddaljen. 🙂

Share Button

4 komentarji

  1. don barkL - avgust 4, 2007 22:35

    “… Le kako ženske zdržimo še tistih nekaj dodatnih minut in uspemo najti ustrezen zaprt prostor, ki je ustrezno opremljen in namenjen opravljanju te dejavnosti, moškim pa to nekako ne uspeva?! …” – Ne, da nam moškim to ne uspeva, le potrebe po tem ni 😉

  2. sasa - avgust 5, 2007 13:19

    A mi pa imamo potrebo po tem? Razen, da vi opravite to stoje, mi pa čepe, ni kakšne bistvene razlike, a? Ali pa je razlika v odnosu do javnega uriniranja 😉
    Mislim …. tole je kar pogosto zrno spora …no, argumentiranja … med nama z mojim možem.

  3. Val - avgust 8, 2007 07:53

    JA moškim je fletno, ko lahko odtočijo pravzaprav kjerkoli…kaj je lepo in dovoljeno, je druga zgodba, ker to, da se sprehajam v mestih med polulanimi stenami in skačem med lužicami, je zame vse prej kot znak neke kulturne zrelosti in je pravzaprav zelo nagravžno. Tukaj tudi “vse nazaj v naravo” ne vzdrži, razen, če se štejejo tudi hlapi, ki izpuhtijo v zrak:((
    Za punce pač ni dovolj le travca, potrebujemo še kak grmiček, da ne svetimo kot polne lune:)

  4. matic - september 1, 2007 15:07

    ti lulaš jst pa ne.

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih