Odpusti luzerja!

Share Button

Danes sem nekaj brkljala po blogu marketinškega guruja in med prispevki naletela na enega, ki sem ga sicer že slišala tudi iz njegovih ust in ga tudi takrat prebrala, danes pa o tem ponovno razmišljala. Aleš piše, da naj bi bilo vsako leto dobro zamenjati 10% najslabših kadrov. In tu ni govora o zaposlenih, ki tako ali tako fluktuirajo znotraj podjetja, ko gre kakšno dekle na porodniško, ali konkurenčno podjetje kupi tvojega najboljšega komercialista, tukaj je govora o čistem, hladnem poslu, ko se enkrat letno dela inventura kadrov.

Pri nas imamo 10 člansko ekipo, zato naj bi po tej tezi tokrat enega odpustila? Če o tem razmišljaš strogo hipotetično to niti ni tako težka naloga …morda kolebaš med dvema, na koncu pa se odločiš in veš, da je npr. Lojze tisti, ki zavira napredek celotnega tima.

In zdaj? Aleš je to prebral v knjigi, seveda ameriškega avtorja in oni pojma nimajo, kako v Sloveniji tečejo zadeve okrog kočevskih medvedov in zaposlenih. Oboji so(smo) najbolj ogrožena in zaščitena vrsta.

Recimo, da sem popolnoma brez čustev in se delam, kot da Lojzeta sploh ne poznam in ne vem, da ima doma 4 otroke in brezposelno ženo ter ga pokličem v svojo sobo, mu krasno in v celofan zavito posredujem, kako težki časi so pred nami in oh in sploh in mu na koncu pokažem vrata?

Ste že videli koga, ki je dobil odpoved? Jaz sem jih že nekaj ….ja, ta “bonus” pride s paketom k opisu del in nalog direktorja …in povem vam, da nihče ni z nasmeškom odprl vrata, me objel, kušnil na lice, mi pomahal in odšel. Jok, prošnje, grožnje, izgovarjanje ….

In potem, ko si končno že skoraj pri koncu te čustvene morije, te udari še formalizem. Na mizo položiš papirje, treba jih je podpisati in pogosto se takrat zgodba prične znova.

Do nedavnega sem živela v prepričanju, da je poskusna doba, obdobje, kjer tako delodajalec, kot zaposleni “testirata” drug drugega in na koncu ali med dobo eden ali drugi brez težav ugotovita, da partner ni izpolnil pričakovanj in odideta vsak svojo pot. Kot zaroka, kadarkoli pred poročnim dnem, vrneš prstan, rečeš adijo in konec zgodbe. Pa ni tako! Za del zgodbe delavca ne vem, vem pa da delodajalec nima pravice ugotavljati, da mu enostavno ni všeč barva puloverja, ki ga zaposleni nosi vsak dan v službi.

Tole sem se naučila pred kratkim;

  • delodajalec mora počakati DO KONCA poskusne dobe in ne sme neustreznosti kandidata ugotoviti pred tem. Četudi kandidat hodi v službo za zabavo, morda celo malce okajen, stalno zamuja in v službi sploh ne ve kaj bi počel, mora delodajalec mukotrpno upati, da je vse to le posledica treme in začetniških težav.
  • poskusno dobo mora voditi mentor ter delavca sproti ocenjevati. Četudi je morda delo povsem enostavno in ponavljajoče, je potrebno zadevo voditi tudi administrativno in v primeru, da ne želimo neželenih zapletov, se je tudi pri tem potrebno potruditi
  • na koncu se poda delavcu pisna ocena, kjer je zavrnitev potrebno konkretno utemeljiti. Predvidevam, da neustrezna barva oblačil, ali premočno znojenje ni dovolj konkreten razlog 🙂
  • oceno lahko poda le enako ali višje izobražena oseba, kar lahko pri manjši ekipi vso stvar še dodatno zapleta … sploh, če kandidat morda v tem času ravno dokonča svojo magistrsko nalogo
  • predvsem pa je potrebno paziti na prave roke oddaje papirjev. Naj bo še tako banalno, en dan zamude pri oddaji papirjev …čeprav ste se prej že vse ustno pogovorili … vas lahko stane dodatnih živcev pa najbrž še česa.

Če se kjerkoli zmotiš si pečen in imaš tistega delavca na grbi še zelo, zelo dolgo. Pa četudi vsako leto znova ugotovljaš, da ravno on paše v skupino 10% luzerjev.

Share Button

4 komentarji

  1. Val - avgust 17, 2007 15:18

    Zaenkrat še nisem bila v vlogi, ko bi morala koga odpustiti, a verjamem da ni lahko. Predvsem zato, ker ni to zgolj stvar papirjev in je prisotna tudi čustvena vpletenost.
    A če stopim na svojo stran, torej kot zaposleni, imamo tudi mi podobne težave, kadar želimo oditi, saj nas včasih ne spustite zlahka oziroma nam lahko v nekaj minutah pokvarite vse dobre spomine na vas in na podjetje, v katerem ste nas zaposlili. Se je že zgodilo mojim kolegom, da jih je nadrejeni, ki je bil sicer zadovoljen z njihovim delom, dobesedno nadrl in užalil, češ da če mislijo, da jim bo kje bolje pa da so nefer, ker želijo oditi.
    Nadrejenim “teži” slab kader, dobremu kadru “težijo” nadrejeni:)

  2. Sunshine - avgust 19, 2007 19:27

    Saša, a je res lahko tako hudo? Me je kar groza ko berem vse te nesmisle in strah me je dneva, ko bomo mi iskali nove zaposlene. Izbrati napačnega je očitno skoraj isto kot podpisati smrtno obsodbo.

    A se je kdo že kdaj tam na raznih ministrstvih vprašal kako nesmiselno je, da si prisiljen čakati do konca poskusne dobe tudi če je človek totalno razsulo? A jim res ni jasno, da bo VSAK delodajalec želel obdržati dobrega delavca in da zato ni treba sprejemati pravil, ki bi take ščitila, če hkrati to pomeni da nesposobneže zavaruje kot kočevske medvede. Imam občutek da se v Sloveniji celotni javni sektor svinjsko trudi, da podjetnikom ne bi uspelo. 🙁

  3. sasa - avgust 25, 2007 14:31

    @Val, ločitev je vedno težaven proces in nekateri ljudje jemljejo to preveč osebno. Saj vem, saj te prizadene, če si ti tisti, ki bi v zvezi še ostal, pa nekdo drug reče, da ne želi več …vendar pa je stvar treba sprejeti dostojanstveno in se posloviti z dvignjeno glavo.
    Imam izkušnje tako z ene, kot druge plati ..torej tako takrat, ko sem se “zveze” naveličala jaz, kot takrat, ko se je naveličala druga stran.
    In ljudje so odhajali tako z dvignjeno glavo, kot z loputanjem vrat, jokom, grožnjami, nasmehom …. nekdo mi je kupil celo darilo pa sem ga odpustila jaz …ej, svaka mu čast.
    Ampak tukaj ne govorim o čustvenih reakcijah in težavnem sprejemanju degradacije v službi, ampak o zakonskih in administrativnih ovirah. Vsak zaposleni ima več možnosti, da zapusti službo, ki mu ne ustreza, kot delodajalec pri neustreznem zaposlenem. Če delavcu ne odgovarja delo, bo eskiviral 100/h, zehal, morda delal še namerno škodo, če ima to možnost.
    Če pa delodajalec ne izplačuje plače in morda prestrogo prime kakšnega lenuha, potem pa na sodišče in cele kolobocije. Itak pa je sodišče večinoma na strani “šibkejših” in to so če že ne drugače po številu in financah pač zaposleni.

    @Sunshine, res zna biti naporno delati z ljudmi. Ampak vidim, da tudi ti pridno pridobivaš izkušnje in verjemi mi počasi boš dobila tudi ti trdo kožo. Prvič, ko sem morala dati odpoved nekemu dekletu, ki je bilo izredno prijazno, vendar totalno zmedeno in praktično neuporabno za konkretno delo, sem dan pred tem doma dobesedno jokala …. glavobol itak vedno sledi stresnemu sestanku, potem pa mine in zadeve se vedno uredijo. Samo ta preklemana okorna administracija!!! Res je tako, kot praviš ti, da se itak delodajalci grebejo za dobre delavce. Jaz pri svojih ameriških šefih nimam nobene pogodbe in prepričana sem, da je ne potrebujem ne jaz za zaščito svojih interesov, ne oni za zaščito njihovih.

  4. Nina - januar 5, 2010 20:16

    Sicer je članek že malce star, a še vedno aktualen. Škoda res, da imamo delodajalci tako zvezane roke, saj bi sicer res hitreje zaposlovali. Zaradi tega pa morda kdaj izgubimo koga dobrega, ki si ga zaradi tveganja ne upamo zaposliti.

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih