Darila

Share Button

Človek praznuje 14. avgusta, Saša pa natančno 2 meseca kasneje …. torej Človek je lev, Saša je tehtnica, kar pomeni dva povsem različna karakterja … baje..čeprav na horoskope ne dam veliko, vendar mi je vedno zanimivo se o tem pogovarjati.

Kljub različnim nebesnim znamenjem, kljub različnemu spolu, da o letih sploh ne govorim, mi je razmišljanje precej znano. Tudi jaz sem ob svojih nebroj rojstnih dnevih pogosto razpredala o prijateljstvih, čustvih, povezanosti in pozornosti. In veste kaj? Pogosto sem ob večerih že travmirala, smrkala in se smilila sama sebi.

Takole gre pri nas ponavadi s temi rojstnimi dnevi;

  • moj oče itak ne ve niti koliko sem stara, niti kdaj imam rojstni dan. Pa ne, da bi bil ignorantski ali mu ne bi bilo mar zame, enostavno mu te stvari niso pomembne. Včasih mi razlaga o dekletu, ki jo je srečal pred kratkim in ga najprej čudno gledam, ker ne glede na moje pobožne želje, sebe stežka imenujem “dekle”, itak pa kmalu ugotovimo, da je ta oseba vsaj 15 let mlajša od mene…. ampak tako je pač z mojim očetom. Čestitka, darilo, SMS … tega pač ni in to sem že “kupila”.
  • moja mama okrog rojstnih dni komplicira do onemoglosti. Vsaj 2 meseca prej začne vse sorodstvo moriti in spraševati kaj bi podarila tokrat. No, sreča moja, da je meni za moj rojstni dan, funkcija svetovalca, prihranjena. Sicer pa imamo še rojstne dneve Tomaža, Jake …pa Božič in še kaj se najde, tako da se mi zdi, da o darilih stalno razmišljam. Sicer jo zadnja leta odrinemo z odgovorom, naj se znajde sama in tako vsakokrat znova ob odpiranju majhne kuvertice z boni iz Emporiuma (hmja, pač blizu je), delamo vsi popolnoma nejeverne obraze in se globoko zahvaljujemo. Razmišljam kako ji bi posredovala informacijo, da bi si lahko prihranila pot, nam pa še razširila možnost izbora, če bi nam v kuverto vsakič položila kar ojre.
  • mojemu dragemu vsako leto znova zmanjka časa. Častna pionirska, časa in idej! Čeprav jaz kakšen mesec vnaprej skačem in prav evforično vijem roke ob vonju najnovejšega parfuma ali kakšne hudo dobre torbice ter se prav namensko “šparam” in mu ne speljem “ideje” že ob prvem svojem naslednjem sprehodu mimo te iste izložbe. Ampak njemu ne kapne! In pride tisti dan, ko se mi on zvečer znova opraviči, da res ni bilo časa in da je najbolje, da greva naslednji vikend oba v mesto in kupiva nekaj, kar bi jaz potrebovala. Ma pajade, troje bele spodnje gate, al kaj?! Grrrr! Ampak tudi to ni ignoranca …. očitno drži dejstvo, da si itak ženske najdemo iste tipe, kot so naši očetje. Mojmu pač dol visi za te zadeve.
  • moj sine je pa po mamici 🙂 Vsako leto prav dobro ve kdaj imam rojstni dan in že 3 dni prej riše in piš, ogleduje cvetje po babičinem vrtu in se pripravlja na veliki dan. Sicer je itak bolj pozorne vrste in mi nemalokrat, ko pridem popoldne po službi ponj k mojim staršem, v pozdrav prinese kakšen cvet utrgan na vrtu moje mame.
  • prijatelji; Človek jih ima očitno malo morje, ker našteva vse vrste medijev s katerimi mu prijatelji čestitajo ….hmja, jaz dobivam kakšna SMS sporočila in maile od jutra naprej. Ja, sotakšni redoljubni, ki imajo v mobitelu nastavljeno in jih alarm na to opozori pa so takšni, ki to enostavno vedo …. hmja, takšnih ni za prste ene roke.
  • Šefi v ameriki so znali dolga leta pošiljati faks, kamor so se vsi podpisali ..ajde, zdaj so končno prešli na e-maile od vsakega posebej. Sedaj vidiš kdo konkretno se je nekoč sploh spomnil na mene, saj od tistih 30 podpisanih, sedaj prileti le 2 do največ 4 mailov.
  • Kolegi v službi; mnja sem že nekajkrat poskusila ukiniti ta obdarovanja, saj vem kako to izgleda … ta zadnjega študenta se z 15€ pošlje v trgovino pa naj kupi nekaj … potem pa nabavi zadnji CD od Metalice, ker kaj drugega res ni bilo za ta denar 🙂

Torej rojstni dan začnem z nasmehom na ustih, polna pričakovanj ….. dobim par objemov, poljubov, CD Metalice, kakšen faks, mail in kup SMSov, sin me razvedri, mož pahne v popolno depresijo …. zaspim z upanjem v srcu, da bo drugo leto vse drugače.

Sicer pa kako je že rekla Petra? Da je ta odnos moža do mene odraz domačnosti? 🙂 Ma bo že držalo po 20+ letih skupnega proslavljanja rojstnih dni. Čeprav ….če pomislim ….. do sedaj bi se pa tudi že lahko naučil planiranja … ja, še prej pa kako se hlače na obešalnik obeša …. pa …. ahja 🙂

Share Button

8 komentarjev

  1. buba švabe - avgust 19, 2007 18:59

    He, js zgleda spadam v tisto skupino, ko nam je bolj kot ne vseeno za rojstne dneve. Vem za svojega pa ene par drugih, največ, kar lahko ljudje za darilo za rojstni dan pričakujejo od mene je denar, js pa za svojga ne pričakujem ničesar. Tko je to… :-/

  2. Tadej - avgust 19, 2007 23:11

    Ma jaz sem pa zelo v teh horoskopih in numerologiji. Sem pač tak, da vrjamem da je vse več ali manj nekako povezano s števili. No, vsaj v mojem živjenju je tako. In če vrjameš v te stvari se ti dosti tega dogaja. Pri meni ima številka 13 zelo velik pomen. Mogoče celo zato, ker sem rojen na petek trinajstega. Ljudje mi včasih pravijo, da sem naiven ker vrjamem v te stvari. Mogoče pa nisem jaz tisti, ki je naiven…se tolažim 🙂
    Saša, imaš na isti dan rojstni dan kot moj oče 🙂

  3. Val - avgust 20, 2007 19:02

    Hehehe…meni pa je rojstni dan kar big deal…imam ga za svoj praznik in takrat se tako tudi obnasam…nic ne delam, se sparam in se veliko smejim…uzivam…pa enkrat na leto si pa ze res lahko to privoscim, tako brezskrbno a ne?:)
    Darila…rada jih dobim seveda, se raje jih dajem…sploh ko zraven se kako uspicim, da je vec smeha:) Se pa po navadi mi doma kar dogovorimo, kaj naj mi podarijo…tako vsaj vem, da bom dobila nekaj, kar zelim oziroma potrebujem:) Prijateljem pa tudi vedno namignem…tko med vrsticami…pa si kar zapomnijo:)

  4. irena - avgust 21, 2007 07:55

    Dejstvo je, da je ves štos v družinskem vzorcu. Jaka bo do svojih bližnjih sigurno pozoren, ker si mu ti nekako vcepla,da so prazniki sploh pa osebni pomembni, ne pa nekaj, kar ti gre na živce vsako leto, ko nekaj na silo kupuješ.
    Tudi zame so prazniki pomebni, niti ne darila, bolj ves tisti pomp okoli tega. Sms-i mi ne pomenijo nič kaj dosti, ker gre za nek avtomatizem, zelo neosebno. Me pa vsako leto preseneti prijateljica, ki mi pošlje čestitko, ter ji doda še kakšno življenjsko sporočilo.
    Je pa s temi paznovanji itak tko, da če ne narediš kakšne fešte itak ni nikogar blizu. Moji starši in otroci(no pa še kakšna prijateljica) so edini, ki me pokličejo zato, le zato, da mi čestitajo.
    Tudi z razglednicami je precej podobno. Včasih smo si na veliko pisali, pa čeprav le iz Bohinja, sedaj je to nekako zamrlo. Ampak sem še vedno vesela kakšne razglednice prejete iz počitnic. Zato punce vedne teram, da pišejo prijateljem razglednice, čeprav jih včasih oddamo šele v Ljubljani. Kot sem že rekla, zato, da bodo imele družinski vzorec !!

  5. Pingback: NeMirna · Umiranje starih navad

  6. sasa - avgust 25, 2007 14:37

    @Bubašvabe, ej, za svojo drago se bo pa treba malce potrudit, a?

    @Tadej, upam da le na dan in ne tudi na leto 😉

    @ Irena, mi pa smo slabi s pisanjem kartic. Mi je nekako brezveze pisati “Lepe pozdrave iz Lošinja”, zato če imam na izbiro to ali nič, raje izberem nič. Ja, za vzorec Jaki pa imaš najbrž prav, čeprav ne vem, če to res povsod drži oz. ali je pa treba tale vzgojni vzorec res začeti že zelo v zgodnjih letih, saj Tomaža poskušam “vzgojiti” že zadnjih 20+ let, pa mi še vedno ni uspelo 😉

  7. Tadej - avgust 25, 2007 20:28

    hehe, Saša!
    Seveda da ne na isto leto;-)…se mi je pa zdelo da boš to rekla, takoj ko sem videl kaj sem napisal 😀

  8. Pingback: Osebni trener « Hujšanje s Sašo

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih