Prehitevam se

Share Button

Perfekcionistka, žlobudrava, ki prehiteva samo sebe! To sem jaz, če hoče kdo vedeti.

Če kogarkoli v službi vprašam za svojo največjo slabost pri delu, bom dobila kot iz topa ustreljeno, da se prehitevam, skačem iz teme na temo in govorim o nečem petem, ko moji polušalci še premlevajo tisti prvi stavek. Sicer imam sodelavce, ki so me po 9-ih letih že dojeli in dokaj uspešno jadrajo med mojimi komunikacijami, imam pa sodelavce, ki na sestanku sedijo in nepremično zrejo v vogal mojih očal in zelo jasno kažejo prve znake zgubljenosti 🙂

Iz tega razloga se raje kot govorjenja, lotevam pisanja. Pri pisanih izdelkih grem lahko poljubno krat nazaj in zadevo urejam, krčim, točkujem, odebeljujem in podobno. Pa se mi celo takrat zgodi, da ob branju pade še kakšna ideja, ki povzroči še daljši in obsežnejši zapis. 🙂

Pred časom sem pisala mail kolegu, ki ga niti ne poznam dovolj dobro – nekaj srečanj v šoli retorike. Mail je bil kratek, 3 povedi. On pa mi na mail ni odgovoril, le poklical me je in me takoj zadel v bistvo karakterja, ko mi je sicer napol v šali rekel, da sem v mailu navedla toliko stvari hkrati, da je raje vse razjasnil kar v živo. Ufff, to postaja že krizno! Še sreča, da obstajajo takšni, ki pokličejo, večina se jih raje potuhne in so čisto tiho.

Obljubim, bom delala na tem! Sicer pa tudi šola retorike ni prišla k meni slučajno, a ne Žiga? 😉

Share Button

6 komentarjev

  1. Karmen - avgust 22, 2007 20:56

    Zelo znano, tudi sama tako skačem v mislih in pogovoru, le redki me dohitevajo. Zato pa se verjetno najbolj razumem s takimi, ki komunicirajo podobno. Pogosto se moram fajn skoncentrirat, da ostanem le v enem toku 🙂

  2. Ziga - avgust 23, 2007 08:24

    Ne vem, kam pes taco moli:)

  3. Val - avgust 23, 2007 13:39

    Zdaj me zanima le še to…medtem ko tavate od ene idejo do druge…kakšeni so pa rezultati? Se strinjam, da je fajn in pa tudi koristno, če človek počne več stvari hkrati (sploh, če so vsaj malo povezane, ne mislim npr. da misli na minulo noč s svojo drago, ko piše test;)…no razen, če mu potem matekia bolje laufa:)…Uh sem zašla…Preveč stvari vsaj po mojih izkušpnjah vseeno ni dobro, treba si je postaviti neko meje, ker drugače se mi zdi, da prerado osaten pri besedah, uresničijo se le redke stvari.

  4. alcessa - avgust 23, 2007 19:35

    Mene pa zanima, a potem v resnici slišiš, kaj ti drugi pripovedujejo?

    Pri osebnih pogovorih mi je vseeno (priznam), a si moja sogovornica zapomni vsako nianso mojega besednega reda in vse ostalo, tudi med vrsticami, kar sem povedala, še posebej, če govorim o sebi (kar zelo redko in nerada počnem). Sem pač bolj poslušalski tip prijateljice 🙂

    Poslovno (sem freelancerka) pa se že kdaj vprašam, a me moj sogovornik res posluša. Sicer večino komunikacije opravljam po mailu, da je zihr, vseeno bi bilo med telefonskim pogovorom krasno imeti občutek, da me moj brainstromingaški sogovornik posluša vsaj toliko, da dobi ta glavno sporočilo…

    Sem pa na račun prfokse s tebi podobnim načinom govorjenja naredila diplomski izpit iz književnosti. Ni se ji dalo poslušati mojega premlevanja in je skakala sem ter tja in najbrž pozabila, kako dobri ali pravilni so bili moji odgovori 🙂

    Razen tega z grozo ugotavljam, da sama niham v drugo stvar: med pogovorom eno in isto stvar ponovim – a se moram sekirat?

  5. Val - avgust 24, 2007 08:05

    Joj, koliko napak sem naredila…se vidi, da se mi je mudilo na klepet s prijaznim fantom:)
    Alcessa…ce se moj sogovornik prevec ponavlja, se vcasih zamislim, ce je to vse, kar ima za povedati…nic novega? A mislim, da pri tebi ni tako slisati. Vcasih je seveda stvar povedati dvakrat, vsi si ne zapomnimo vsega ze prvic;)

  6. sasa - avgust 25, 2007 13:30

    @Žiga, kakšen pes? Mi nimamo psa, le mačka 🙂

    @Val, to beganje od ene do druge ideje sem opisala bolj kot svojo negativno lastnost …..no, vsaka stvar ima dve plati … vendar bi tole svojo jaz prav rada izboljšala. Mene sicer to dela bolj ekspeditivno, več stvari lahko opravim, imam več energije ….ampak negativno vpliva na okolico in ljudje so prevečkrat zmedeni, kakšni celo utrujeni :), zato potem na dolgi rok to posledično zopet vpliva name, kot pomanjkanje motivacije, energije ….
    Čeprav pa se ne strinjam s tem, da pri takšnih ljudeh ostane le pri besedah … to je spet odvisno od drugih lastnosti, vendar jaz kar precej besed uresničim, je pa res, da jih veliko ostane neuresničenih. Vendar ob 1000 mojih letnih idejah, je 5% uresničenih veliko več, kot 20% uresničenih pri osebi, ki mu na leto pade na um le kakšnih 10 zadev, ni tako?

    @alcessa; absolutno slišim kaj mi drugi pripovedujejo. Sicer begam iz misli v drugo misel, vendar to ni popolnoma enako z brbljanjem v tri krasne in nezainteresiranostjo za svet okrog mene.
    Sicer sem nestrpna, če imam nasproti sebe nekoga, ki me dolgočasi in se ponavlja (torej odgovor na tvoje vprašanje 🙂 ) … ampak mislim, da večinoma ljudje itak ne ponavljajo istih stvari, če vidijo, da je sogovornik stvar že prvič dojel ….če pa me sogovornik zanima, potem pa sem 120% v stvari. Enako je pri branju …ne znam brati hitro, če se odločim nečemu posvetiti čas, potem ne berem poševno in navpično, ampak počasi besedo za besedo. Če npr. berem knjigo, ali poslušam CD s kakšnim govorom in mi misli zaradi neke ideje odletijo drugam, se obvezno vrnem nazaj na izhodiščno točko in jo obdelam v celoti. Tudi sogovornika prosim, če mi ponovi, če zadeve nisem razumela.
    V bistvu ne maram površnih ljudi, ki milijonkrat ponovijo ja. ja, ja ….medtem, ko jaz govorim, jaz pa vidim, da itak ne poslušajo in da jim tako ali tako ni nič več jasno. Če tega ne sprejemam pri drugih, potem to toliko manj akceptiram pri sebi.

    Sicer pa isto stvar povedati večkrat je baje dobro, le vedno jo je treba povedati na drugačen in zanimiv način …potem tudi jaz poslušam 🙂

    @ Val, upam da si kaj o sestanku s prijaznim fantom, ki te je tako zmedel, napisala tudi na svojem blogu. Saj pridem tudi še do tja … dopust je odnesel svoj dolg in spet nisem na tekočem. Moram pa vse natančno prebrati, kajti poševno ne velja, a ne alcessa 😉

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih