Vzgoja in blog

Share Button

Tokrat mi je dal misliti bloger Ata Kranjc … pred tem pa blogerka Orhideja. Pa ne, da bi Orhideja zapisala kakšen prispevek na temo, ki bi mi dala misliti ….. ne, pravzaprav mi je le stopila na žulj, ki mi ga je nekaj dni pred tem naredil sin.

Otroci so odraz svojih staršev in to prav gotovo drži za našega Jako. Ker je karakterno v skoraj vseh pogledih podoben meni, se na vprašanje očeta Tomaža, le kaj ima po njemu, večkrat govorimo čisto resnico šalimo, da je po njem pobral lepoto.

In ko se mama Saša odloči, da riše po platnu, začne risati tudi Jaka … ko mama Saša začne prenavljati stanovanje, začne s tem težiti tudi Jaka … ko mama Saša zeha ob predavanju gazde družine o varčevanju in pametnem vlaganju denarnih sredstev, zeha tudi sine in ko mama Saša odpre blog, je seveda logično, da ga bo takoj naslednji trenutek želel odpreti tudi Jaka. Odpre en blog, pa odpre drugega, pa potem še tretjega.

No, ko se za nekaj odloči Jaka, mama Saša na srečo ostane pri svojih interesih in niti slučajno ne zapade v evforijo športnega navijanja za košarkarje Uniona Olimpije ali strastnega igranja tenisa. 🙂

Blog skozi svoje zapise razkriva veliko in čeprav je Jaka še otrok, se mi zdi, da so nekateri njegovi zapisi dokaj zreli in resni, ponekod pa se drobni otroški duši zapiše tudi kakšna neumnost ali pa misel, ki je mi starejši ne bi zapisali ali pa bi jo vsaj malce oblepili z darilnim papirjem in nanjo zalepili kakšno barvito mašno.

Če se mama Saša nad čim navduši sama in je to prostovoljna odločitev in ne MUS, potem je v tem do grla in še več …in če se Jaka nad čim navduši sam, je ….. jasno, kajne?

K pisanju bloga ga ne spodbujamo pa vendar je najbrž neke vrste spodbuda že to, da ga pri tem ne oviramo in da mu na njegova vprašanja glede bloga odgovarjamo in se o tem z njim pogovarjamo. Je pisanje bloga za enajstletnika dobro ali slabo je vprašanje, ki sva si ga že ob začetku njegovega pisanja, zastavila s Tomažem. Ko je začel Jaka trobezljati o blogu, sem si predstavljala, da bo na blogu pisal o filmih, ki jih je videl, o knjigah ki jih je prebral, o krajih ki jih je prepotoval in ker sem že od nekdaj poskušala Jako pri tem spodbujati pa mi nekako ni in ni šlo, sem tokrat v navdušenju nad bloganjem videla svojega zaveznika. O slabih stvareh, ki bi lahko sledile temu (zasvojenosti, nesramnih komentarjih, ki znajo prizadeti, pokvarjencih, ki bi znali izkoristiti otroka …..) pa smo se temeljito pogovorili takrat in se pogovarjamo sedaj.

Glede negativnih stvari, no problem. Glede pozitivnih …hmja, sanje malega kitajčka 🙂 Film je opisal le en sam, kraje, čeprav precej potujemo opiše le v nekaj stavkih …ponavadi z “bilo je super in zanimivo”, pika, knjige pa malce počivajo …no, na srečo ne povsem in jih blog ni povsem nadomestil. Na blogu opisuje predvsem stvari, ki se ga čustveno dotaknejo in čustveno se ga v tem obdobju dotika šport, šport, šport.

Pa nekaj občudovanja do ostalih blogerjev pa naj bo to iz kakršnih koli razlogov že. Pridobiva si nove vzornike in prav je tako. Občuduje neverjetno energijo Žige Vavpotiča, blogerska znanja in ambicije Hada, duhovitost Fetalija, športno opisovanje Londona, fotografske sposobnosti Cirila Jazbeca, dober občutek za estetiko in prijaznost Jana Fermeta in najbrž je tukaj še kdo, ki se ga tokrat ne spomnim. Ženski svet blogerske sfere ga niti ne zanima, mame skorajda ne bere in mama ima občutek, da je tu le za malce tekmovalnega duha, ko veselo pregleda število klikov in poskakuje od veselja, ko je mamo ponovno premagal 🙂

Pa so se zapisale stvari, ki so povzročile reakcije, ki so tudi ranile srce otroka, čeprav on tega ne prizna.

Ko je bilo nekaj razočaranja ob odprtju novega bloga v WP skupnosti po največ 5 obiskov dnevno, je mama svetovala kako naj se komentira drugje, kako naj se linka, kako se omenja druge blogerje. Ker mama ve, da so najboljši tisti nasveti, ki ne zvenijo, kot nasveti, je vse skupaj povedala skozi zgodbo o mami in njenem načinu dela ….. saj veste po 10. letu se zbrano posluša le še takšne stvari, po 13. pa bom najbrž nasvete delila samo še skozi kakšen post kakšnega tretjega razvpitega blogerja 🙂 .

Posledično temu so se zapisale naslednje stvari in razburile množice, posredno pa sedle v drobno otroško dušo;

Prvi zapis o linkanju name je bil smešen ….vsaj meni.
Drugi zapis, ki ga je izpisal v deževnih dneh, ki jih je preživljal v Portorožu z babi in dedijem, me je že razjezil predvsem pa že vzburil duhove vzgojno usmerjenih žensk …. nekatere so se oglasile, druge so se najbrž zgražale le za zaprtimi vrati svojih pisarn.
Tale je bil iskren pa vendar (pre)iskren v naslovu, ki se je zapisal po nasvetih zgodbah mame o tem, da se naslov zapiše vedno na koncu celega teksta in da naj bo udaren in opazen. No, ta je bil! Komentarji obiskovalcev pa so sedli v srce.

Negativna izkušnja bloganja? Ma, ne … izkušnja iz katere se lahko tudi otrok nečesa nauči, da se le pogovarjamo.

… no, pa še ta neumnost, ki sem jo poskušala razložiti pa vendar ugotovila, da nima smisla. Le zakaj starejši vedno skrivamo pregrešno drage čevlje ali kakšno drugo tehnično neumnost za katero vemo, da smo dali pregrešno (pre)več denarja, namesto, da bi uživali v tem?

Potem pa se mama odloči, da bo vse tiste nasvete, ki jih je delila s sinom, zapisala še na svojem blogu. Seveda ve, čeprav je blond, da večina izkušenih blogerjev marsikaj od tega že ve, vendar pa ve, da z zapisanim res nikogar ne žali, kritizira ali nadleguje. In ko na takšne zapise prileti komentar, ki kritizira in se dotakne duše izkušene in starejše osebe, se mama zamisli.

Le kako naj v blogerski sferi ostane mirna in neprizadeta otroška duša, saj naokrog kar mrgoli ljudi, ki iščejo zapise, kjer lahko končno doma jim partner ne pusti do besede izkažejo svoje drugačno mnenje? Danes je Jaka star 11 let in to je vidno zapisano na njegovem blogu in ljudje to opazijo. Bo pri trinajstih še vedno pisal po blogu koliko let šteje? Mu bodo ljudje takrat še prizanašali?

Proti zasvojenosti, nepridipravom in pokvarjenostim se je lažje boriti, kot proti nasilju, ki prihaja iz besed “navadnih” ljudi in seka pogosteje, kot si lahko sploh mislimo.

Share Button

5 komentarjev

  1. Ziga - september 2, 2007 18:23

    Že res vse kar je napisano, a vendar mislim, da otrok ni za dajati v celofan. Prej postanejo samostojni, lažje jim bo potem. Biti viden ima seveda svoje pozitivne lastnostni, kot vsaka stvar ima pa tudi ta dva konca.

    Jaz Jaka vedno podpiram in ga bom, ker si upa in ker zna biti drugačen. To cenim in to spoštujem. Da ga ne razume kdaj kdo? Tega naj se pa navadi… Bloganje vsekakor debeli kožo.

  2. Jan - september 3, 2007 00:29

    Tako kot je zapisal Žiga, bloganje debeli kožo. Marsikdo se lahko obregne v tvoje pisanje in mu ti poveš par krepkih nazaj, ampak potem ugotoviš, da pač, ni vredno in da lahko pišeš na svojem blogu kar želiš.

    V dobi interneta je rasti z blogom oz.- skozi blog zagotovo nekaj poučnega, mislim pa da je treba vseeno paziti na kakšne malenkosti. 🙂

  3. Peter - september 3, 2007 06:00

    človek je na svojem blogu zapisal tole:

    http://clovek.blog.siol.net/2007/09/01/internet-je-spovednica-vendar-dajana-ni-zupnik/

    kaj se mi zdi zanimivo…RAZLIČNOST pogleda 2 mamic…saša vs. dajana…

    pravijo da izkušnje naredijo človeka…ja, delno res…a vseeno mislim da ODLOČITVE naredijo človeka…

  4. lonDON - september 4, 2007 00:06

    Mislim, da je prav, da mu pustis svobodo se naprej. Seveda pa, tako kot si omenila, [isanje bloga pri njegovih letih lahko pomeni tudi nekaj povsem drugega kot je pricakoval in ga na to tudi pripraviti. Ze kar lep cas nazaj, smo imeli po blogih razpravo, kjer smo delili mnenja, ali otroci pasejo med nas “tastare” ali ne. Sam sem bil proti, ravno zaradi komentarjev, ki so lahko zelo “neugodni” za otrokovo pojmovanje oziroma pricakovanje. Mislim, da je pisanje bloga v taksnemu primeru smiselno le, ce je iz bloga takoj razvidno, da ga pise najstnik. V temu primeru, se tudi mi, “tastari” tega zavedati in ob morebitnemu komentiranju ustrezno reagirati. Vseeno, pa se vedno in povsod, najde dolocen procent “debilov”, ki bodo usekali po svoje, neglede na starost blogerja. V taksnih primerih pa morajo nujno nastopiti starsi in otroku razloziti poanto. Verjetno je to vcasih zelo tezko, vendar je to pac cena ki jo je potrebno vzeti v zakup, v upanju, da bo otrok iz tega odnesel pozitivne stvari. Spoznal in videl, kaj je narobe in kako se ne sme obnasati… Tvoj Jaka mi deluje izjemno bister in ravno prav nagajiv in upam, da mu bo tudi s tvojo pomocjo kmalu jasno, da je svet odraslih nekaj, kar je vcasih zelo kruto in neusmiljeno, pa vendarle, ce ga jemljes s kanckom distance in tolerance, t5udi nekaj zelo lepega! Lp tebi in seveda tudi Jaki! Upam, da si mu pustila gledati tekmo z Italijani! 🙂

  5. sasa - september 4, 2007 13:45

    @ Žiga, imaš prav bloganje debeli kožo, ampak kožo debeli tudi še marsikaj drugega in to najbrž še bolj, kot bloganje. Ampak kot naveza na bloganje in vzgojo bi dodala, da mi je načeloma všeč, da preko Jakovega izražanja na blogu, ki je javno in seveda tako dostopno meni na enak način, kot ostalim, do njegovega razmišljanja dostopam nekako manj pristransko. Sklepam namreč, da otroci staršem določene informacije prenašajo drugače, kot ostalim.

    @Jan, skozi bloganje se učim tudi jaz. Učim se reakcij in skozi svoje razmišljanje ob tem lažje razumem tudi razmišljanje Jake. Poleg tega pa je na ta način pot komunikacije med nama bolj odprta, saj opažam, da se Jaka z očetom o določenih zadevah sploh ne pogovarja …češ on itak pojma nima, kaj dogaja na blogu.

    @Peter; sem prebrala Človekov komentar in kdaj pa kdaj preletim tudi Dajano, vendar pa nikakor nisem našla v tem zapisu kontraverznosti med Dajano in mano. Je Dajana proti bloganju otrok? Z Dajano se mi zdi, sva si izredno različni pa vendar včasih najdem v njenih razmišljanjih tudi kanček sebe. Zanimivo pri njej mi je to, da načeloma pri mnogočem moja stališča popolnoma odstopajo od njenih, vendar potem, ko preberem njeno obrazložitev, razumem tudi njo in njen pogled.

    @LonDON; no, z Londonom se pa hitreje ujamem v razmišljanju, le glede lepote ur imava različna stališča 🙂
    Ja, Jaka ima na svojih blogih vedno zapisano, da je enajstletnik, kar je pogruntal sam, vendar se mi je kasneje zazdela dobra ideja, saj se iz komentarjev vidi, da ljudje to upoštevajo. Sva pa se z Jako že pogovarjala o tem, kako te lahko komentarji prizadenejo in da ob napisu enajstletnik, ljudje še pazijo, pri napisu trinajstletnik pa morda ne več tako močno, saj so predvsem fantje takrat tretirani že za “mulce frdamane”, ki itak iščejo nevšečnosti in takrat bi znal dobivati komentarje, ki bolijo. In to niso komentarji “debilov”, ampak konkretnih pametnih ljudi in ti znajo biti najbolj boleči.
    Ja, tekmo …..itak, da smo gledali. Smo ravno prišli iz Berlina, mama je zraven še zvezke zavijala (ja, ko imamo pa fanta, ki ga to sploh ne zanima 🙂 ), Jaka pa še ni najbolj dojel, da je konec počitnic. Je pa danes zjutraj ob vstajanju, bilo to spoznanje bolj boleče 😉

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih