Danes so me jezili Hrvatje

Share Button

In sedaj poskusimo, če ima moja beseda res moč in bomo jutri v novicah slišali, da so Hrvatje odstopili 🙂

Saj priznam, da sem zmedena in včasih preveč površna in da je krivda za današnje muke predvsem moja, ampak tako, kot me je Bog kaznoval danes, si res nisem zaslužila. 🙁

Te dni imamo norijo, res norijo. Poleg tega, da je za vse mame, ki imamo šoloobvezne otroke september res eden najljubših mesecev, saj je treba otroke navajati na ponoven red, jih metati iz postelje, brcati v tazadnjo, ko se nikakor ne spravijo v šolo (upam, da me ne bo kdo prijavil sociali ..kajti tole z brcanjem je zgolj metaforično 🙂 ), zraven pa usklajevati vse urnike in krožke, na katere mulci letos načeloma pa ne bi več hodili, ker so itak lani mislili, da je klavir strašno zabavna stvar, ampak letos bi pa oni raje bobne … !!#@# .

In poleg veselega septembra imamo pri nas v firmi sploh zabavno.

Ravno sem bila v Berlinu in sploh še nisem uspela zaključiti tega projekta, že drvim v nove. V ponedeljek se začne eden največjih cirkusov, ki jih pripravlja naša firma. No, ni ravno cirkus, je le precej obsežen in zahteven projekt. Namreč naša pisarna je tokrat organizator enotedenskega mednarodnega seminarja, ki se bo odvijal v Portorožu. Gostili bomo okrog 1200 gostov iz 15ih različnih držav, simultano prevajali v vse te jezike, organizirali večerje, igre, izlete, spanje … imeli hkrati z njimi tukaj lastnika našega podjetja, ki je navajen precej dobrega servisa … zanj organizirati oh in sploh in še več …od predsedniškega apartmaja, masaž, posebnih juhic, sveže stisnjenih naravnih sokov, do privatnega letala, ki ga bo popeljalo iz Portoroža v Frankfurt in od tam z rednim letom v Ameriko …. prodajali bomo določene nove artikle, ki jih še vedno “delamo”, koordinirali delo še nekaj tujih pisarn, kajti večina gostov ne govori angleško, zato bo potrebno precej usklajevanja ….. skratka tik pred zdajci je napeto in noro.

No, poleg tega se nam je najavila davčna inšpekcija, ki je na srečo včeraj opravila pregled hitro in efektivno in kot kaže ga bomo enkrat za spremembo tudi hitro in neboleče zaključili.

Danes pa sem odšla še na nujni sestanek v Zagreb, kjer doživljamo travmatično zgodbo, ki se vleče že skoraj leto dni, ko so na našo prireditev v Karlovcu dobesedno vdrli inšpektorji vseh možnih profilov. Dolgo zgodbo bom tokrat skrajšala tako, da povem, da naj bi danes sedli z našim davčnim svetovalcem, našim hrvaškim računovodstvom in hrvaškim odvetnikom ter zapisali ugovor na zapisnik finančne policije, ki je brkljala in rofkala po papirjih več kot leto dni in potem kar nekaj nametala vkup, kar nima ne repa ne glave. Računovodkinja se drži za glavo in pravi, da kaj takšnega v svoji 30letni karieri še ni doživela in da teh ljudi sploh ne razume, davčni svetovalec itak pravi, da je zmeda v državi velika in nihče več ne ve, kako naj se dela pravilno in pošteno, odvetnik pa se le smeji .. … ampak bistvo je, da denar kroži .. saj je vseeno ….inšpektorji napišejo zmeden zapisnik, mi najemamo svetovalce, jih plačujemo, se pritožujemo, leta tečejo in kdo ve kaj bo čez 10 let, ko bo naša pritožba obravnavana.

Ampak to ni tisto, kar me je danes jezilo …tega sem že navajena in rečem le grrr, si mislim okej, učne ure iz financ, davkov, računovodstva in prava … bo že kdaj prišlo prav.

Takole je bilo; danes naj bi imeli ob 12h ta veleumni sestanek. Na sestanek se peljeva moja kolegica iz računovodstva iz Ljubljane in jaz …. seveda zamujava. Res ne vem kaj se dogaja v mesecu septembru, ampak ceste so 2x bolj nabite z avtomobili. Kaj so že prodali vse tiste Twingote, ki so jih tako vneto porivali po vseh reklamah? Tik pred mejo potegnem iz torbice svojo oooooogromno denarnico, kjer imam vse kartice, zdravniško, vozniško in seveda osebno. Shit, shit, shit! Ponavadi ne preklinjam, ampak to je bil res odličen moment za kaj takšnega.

Včeraj ob 1h popoldne mi je Tomaž zatežil naj mu na mizi v pisarni pustim svojo osebno, ker mora na občino nekaj urediti ..kaj vem kaj …nekaj okrog nekih nepremičnin. OK, vzamem iz denarnice in mu pustim na mizi. Jaz odidem na en sestanek in seveda nasledno sekundo pozabim na osebno. Pozabim!!!! Do trenutka, ko stojiva v koloni pred mejo. Shit! Ura je pol dvanajstih, midve imava nujen sestanek, uni vsi zbrani, čakajo, jaz pa brez osebne. Ne, valjda nimam potnega lista. Ga ne nosim naokrog, ker imam osebno vedno pri sebi. Imam pa osebno od Jake …. ki jo imam tudi vedno pri sebi.
Ej, se nam je to že dogajalo. Jako smo peljali iz Krka, kjer je bil z družino Tomaževega brata. Oni so ostali tam, mi Jako domov … in seveda smo njegove dokumente pozabili tam. Jaka brez vozniške, brez osebne, brez česarkoli, le z milim pogledom in šli smo preko meje.
Naslednjič nekaj let nazaj pa jaz na meji pred Zagrebom … ista meja …. ista zgodba … jaz le z vozniškim in z mano Tomaž s svojo osebno. Mil pogled in ….. Noben problem. Nekaj kun sem plačala, se podpisala v nek zvezek, opazila da so to ta isti dan naredili že trije pred mano, kar kaže na to, da je to rutinski postopek in sva šla skozi. 🙂

In danes? Ne, danes ni bil moj dan. V Sloveniji no problem, greva mimo. Na Hrvaškem grem peš do carine, vzamem vozniško, vzamem vse svoje kartice, ki dokazujejo, da sem resnično Gerčar Saša in vzamem še osebno Jake, ki je ravno tako Gerčar in v hrvaškem jeziku cariniku milo razložim, da imam sestanek v Zagrebu in da sem šele ta trenutek ugotovila, da sem namesto svoje osebne v torbo vtaknila sinovo ….no, takšna zgodba se mi je zdela bolj vredna sočutja 🙂 in da imam svojo vozniško in vse žive druge dokumente, če bi lahko …. Sedeči carinik me gleda milo in on bi, ampak očitno ni pravi čin. Pogleda stoječega carinika in on le odkima. Sedeči pravi:”Pa ima vozaćku!” … jaz kimam in jo že molim naprej. Uni stoječi pa:” Vozi natrag!” A?? Kaj, vozi? Peš sem tam pred njim! A je to bilo mišljeno kao “mala steraj se!” ?! Poskusim ponovno s tem, da imam nujni poslovni sestanek in on še enkrat isti stavek in zraven zamahne z dvema prstoma v znak da sem čista dvojka.

Kar pihala sem od jeze. Medtem, ko sem korakala do avta, sem že sklenila, da ni druge, kot da gre kolegica v Zagreb in da nimava časa za igračkanje in poskuse na drugi meji. Ona je odšla, jaz pa peš nazaj do prve pumpe.

4 ure sem sedela tam in jo čakala. Brez laptopa, brez kakšnih printov, ki bi jih lahko tam obdelovala …celo v sandalcih, zunaj pa mrzlo, kot sredi zime. Jaz, ki sem obremenjena z izgubo vsake minute!! In to sedaj, ko imam itak svetovno frko! 4 ure sem si ogledovala vsakega, ki je vstopil v lokal, če bi ga morda prosila, če me zategne do Ljubljane in si vsakič premislila iz nekega strahu, češ kaj pa če je čudak, ki …. hmja…. se pač staramo 🙂

Ampak, je..mu Hrvate! Ne, ma ne bom posploševala, da mi ne odstopijo jutri vsi Hrvatje. 🙂 Samo je…. hrvaške carinike ….. pa še to ne vse, le tiste na Obrežju. Pa še to ne vse, le une v skrajno levi utici. Pa še to ne oba … uni sedeči je bil čisto OK, uni stoječi pa upam, da čim hitreje odstopi! Bill, please! 🙂

Share Button

4 komentarji

  1. Sunshine - september 7, 2007 08:30

    Precej sem nagnjena k seciranju zadev (običajno tudi v pesmih najdem najljubši ton, nekaj sekund ali eno osmico) in v tem tvojem zapisu zadnji odstavek definitivno zmaga! Kot ponavadi ne znam razložiti zakaj mi je tako presento všeč, le nekako… simpatičen mi je. 😉

    Drugače pa sožalje zaradi komplikacij in drugič Tomaža zadolži, da mora ON osebno tudi vrniti tja od koder jo je dobil. Potem boš vsaj lahko nekoga okrivila. 😈 Malo heca ne škodi. 😉

  2. Nataša - september 7, 2007 09:18

    haha, je bilo smeha ob tem zapisu. Zakaj? hja; ker se je meni podobno zgodilo; na hrvaškem prehodu so me spustili z osebno, se je pa moj potni list za drugo mejo iztekel. in kdaj sem to ugotovila? ko sem ga pomolila cariniku. aaaaaaaa. Groza. Je blo malo moledovanja, smo dali keš in je blo to to. Nazaj grede pa … hja, spet so hotl keš, samo se nisem dala. Se mi zdi, da bi raje ostala tam na meji kot da bi še komu kaj plačala.
    In kaj naj … so me spustili mimo 🙂

  3. sasa - september 7, 2007 12:05

    @Sunshine, mojega sem že med hojo od hrvaške do slovenske carine klicala in mu “povedala” kar mu gre. Ampak, ker se je takoj pokesal ….in ker imava danes obletnico poroke 🙂 … sem rekla, da se ga usmilim in raje raztrgam tistega hrvata s carine.

    @Nataša; vraga podobno! Tebe so spustili skozi, mene niso!!! Grrrrr! Ampak jaz imam očitno ful zoprno faco pa če se še tako trudim nasmihat. Pravijo tako! 🙁 Tako, da očitno moram drugič v moledovaje poslat nekoga drugega. Ko je šel Tomaž, so vedno popustili.

  4. Pingback: Ponoven začetek je težak « Hujšanje s Sašo

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih