Poslovna komunikacija … še bolj slepi, gluhi, nemi

Share Button

A mislite, da so slepi, nemi in gluhi le na Šmarni? Ne, ne!

Ste že doživeli, da vprašate sodelavca na hodniku, če ima pri sebi morda tisti račun izpred enega tedna …..bla, bla …, on pa nebunemu, odvihra mimo vas, kot da vas ne vidi? Ne? Jaz tudi ne, sem pa že tisočkrat doživela podobno situacijo, če sem to isto vprašanje istemu kolegu poslala po mailu. Po mailu zadeva očitno funkcionira povsem drugače???? Vprašanje postavljeno na ta način, se premleva, stiska, odide na ministrstvo, pregleda pol omare fasciklov??? …… in potem čez en teden prileti odgovor “Sori, ne najdem” A???! Kaj ne najde?!

Tole bo najbrž grda kritika, sploh ker bodo kritizirani tole najbrž tudi kdaj prebrali … ampak morda pa bo pomagalo za vse prihodnje takšne in drugačne dogodke.

Ker sem pred začetkom pisanja bila popolna blondinka (danes sem rdečelaska 🙂 ), sem se glede postavitve bloga povsem prepustila vodenju skupine treh mladih fantov podjetnikov. Fantje so vsi po vrsti izredno bistri, vsak je poseben na svojem področju. Ob svojem študiju počnejo še 1000 in eno stvar in prepričana sem, da vsakega od njih čaka še uspešna podjetniška pot. Postavili so mi blog, uredili gostovanje (kar sem zadnjič ugotovila server sploh ni njihov in pri njih) bloga, svetovali na začetku moje blogerske poti, skratka vse lepo in prav. Komunikacija pa …. hmja … ne vem kako drugje, z mano je precej slaba.

Prvi sestanek; hiter, učinkovit in uspešen.
Drugi sestanek; malce zamikanja, vendar vseeno, učinkovit in uspešen.
Nato pa …… obdobje vakuma …. očitno drugi projekti, premalo časa …. ja, razumem …. se zgodi …..
Pa potem akcija, blog postavljen, nekaj mailov gor in dol … na nekaj pridejo odgovori hitro, kot se šika, na druge čakam tudi po kakšen teden ali celo dva … ok, not a big deal …. na koncu je nekaj vprašanj ostalo v zraku pa nič zato, sem se v vmesnih 2 mesecih že znašla drugače in odgovore pridobila drugje, blog v glavnem deluje in tudi meni se ravno ne da chat-at kar tako.
V glavnem smo srečni vsak na svoji strani in kakšne komunikacije niti ne pogrešamo, minevajo meseci …
mineta 2, jaz še vedno blond …. in …. blog ne dela …. pišem enemu – nič, pišem drugemu – nič, tretji je bil itak nekje v tujini in ga nisem obremenjevala ….. čez 2 dni je zadeva popravljena in temu sledi le kratek odgovor, da je urejeno …. ok, saj se ni treba z mano pogovarjati, samo da je zrihtano 🙂
In spet minevajo meseci, mine skoraj 4 mesece in 19. septembra sesutek …. kaj vem kaj … pač najprej 2 dni kao nek error, blog ne dela …. ne dela tudi Žigi, ki ima blog na istem serverju pa še enemu od teh treh fantov … ajde ne bom takoj težila, bodo že uredili, saj nas je več, katerim blog ne dela. Po dveh dneh le obupam in pišem mail, na dva fanta …. odgovora ni cel dan. Aha, oni so iz tiste skupine, ko začnejo delati in delajo cel mesec in pridejo z odgovorom šele, ko je stvar narejena in stolpnica zgrajena 🙂 Naslednji dan ni več “error”, stran deluje, le da se na mojem naslovu pokaže stran nekega jodlarskega hotela … aha, vsi trije delamo reklamo istemu hotelu 🙂 …. in jaz končno dobim odgovor iz strani tistega tretjega, ki mu sploh nisem pisala. Piše o težavi s to spletno stranjo, ki se je skrivnostno napopala k nam in da bo napaka kmalu odpravljena in ko bo, bodo povedali. Aha! Torej dvojka za nedoločen čas?

Jaz, ki pa sem že stara in tečna šefinja ponavadi takšne stvari skomuniciram tako, da podam termin svojega naslednjega komuniciranja. Npr. težava je v tem in tem, odpravljamo jo,verjetno bo odpravljena v roku 2h ur, če ne že prej, vsekakor se javim čez 3 ure, če stvar še vedno ne bo sanirana. Tako je nekdo na drugi strani potešen in ve, kaj ga čaka. Stvar deluje, vam povem, četudi postavim nesramno dolg rok za odpravo napake ali za dokončanje naloge …. oz. raje vedno podam daljši rok in ga dokončam preje …. ljudje so bistveno bolj zadovoljni 😉

Danes oz. že včeraj je bil blog popravljen. Tudi odgovor sem dobila … ja, po tem, ko je bila stvar sanirana 😉 in zraven opravičilo, da se mi oproščajo za vse neprijetnosti. Neprijetnosti? Pa saj nimam nobenih neprijetnosti, če mi blog 3 dni ne deluje! Bodimo resni, saj je to le blog – spletni dnevnik! Nobenih neprijetnosti ni bilo. Ampak saj tudi ob nepozdravljanju na Šmarni ne doživim ravno stresa pa tudi, ko mi nekdo v roko pomoli mlahavo “mrtvo ribo”, ravno ne padem v šok …. naredi pa vtis o osebi na drugi strani, kajne?

Share Button

3 komentarji

  1. Val - september 27, 2007 18:23

    Ja…tovrstne geste so res pomemben del osebnosti in vsaj zame zelo pomembne, ko si poskušam ustvariti nek vtis o določeni osebi. Očitno pa se eni s tem sploh ne obremenjujejo..:) Sicer pa je tako, da si v tem primeru ti potrebovala njih in ne obratno…Ok, če se to ponavlja, seveda greš h konkurenci, a v tem primeru…bi šla?

  2. sasa - september 27, 2007 18:34

    Dobro vprašanje. Ne, v bistvu samo zaradi slabe komunikacije in to le enkrat, ne bi šla h konkurenci, je pa to sigurno nekaj, kar doda veliko teže na tehtnici in če se zraven kasneje primakne še kakšna “utež” pa znam potegniti hitre in odločne poteze.
    Sicer pa mi je Žiga včeraj zelo dobro povedal na temo moje “tečnobe” …sem si kar zapomnila in zapisala za uho.
    Rekel je, da za ljudi, ki me ne poznajo res zgledam neka tečnoba, v bistvu pa sem le zelo zahtevna. Tako do sebe, kot drugih. Hmja, ja res je. No, ampak to sem vedela. Povedal pa mi je še nadaljevanje; da mene tale zahtevnost velikokrat preveč grize. V bistvu postanem tečna, ker me jezi, ker stvari niso narejene tako, kot mislim, da bi morale biti, da pa je veliko bolje, da pustim stvari, na katere ne morem vplivati in bo življenje veliko lažje … 🙂 🙂 res je …Hvala, Žiga ta nasvet sem res rabila, čeprav je zelo očiten in ne vem zakaj mi že davno ni kapnil. 🙂
    Upam, da ga tudi ti upoštevaš ..predvsem pri mestnem redarstvu 😉 🙂

  3. zoran - september 28, 2007 17:55

    nisi rdečelaska ampak…”oranžkasta”si…hehehe. TTTUUUKKKAAAJJJJ sem : živ in (ne)zdrav, z napotnico za zdravilišče za 3(!) tedne na katere pa bom moral doma čakati preav tako 3 tedne……torej: uspešno sem prestal operacijo in sedaj je na vrsti okrevanje – tako fizično kot psihološko. Pa hvala za vzpodbudne besede, katere danes ne srečaš prav pogosto – a nekaj vem in dojemam….v nesreči spoznaš (prave) prijatelje…..se še oglasim…lepo se imejte….
    ps: sicer sem hotel napisati le to da nisi rdečelaska ampak…… a me je malce”zaneslo”….

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih