Zamujanje

Share Button

Sovražim. Pika.

Nobena težava, če nekdo zamudi …. razumem… se zgodi.

Če pa nekdo zamuja …. stalno …. potem se pa to očitno dogaja in to povzroča še hujše kožne efekte od tega.

Še bolj, kot če Tomaž zamudi na … ajde randi temu po xy letih res ne morem več reči 🙁 … torej, če zamudi priti ob dogovorjenem času na dogovorjeno mesto, kar se mu res ne dogaja ….zato pa se je najbrž tudi moje srce vnelo zanj 😉 …. ok, grem nazaj na začetek stavka: še bolj od tega, me moti, če zamujajo ljudje na poslovne sestanke. Ali še huje: če zamujajo zaposleni na službeni sestanek. Ali še huje, če na te zaposlene čakam JAZ!

Pri nas v službi se je že leta 1997 razvil virus, ki se ga ne da odpraviti in ta virus se širi in prenaša iz enega na drugega … nekateri so se nekoč proti temu že cepili in jih obide, imamo pa pri nas zaposlene nekatere, ki pa so kronično bolni in se jih ne da ozdraviti. Sem poskusila že z grdimi pogledi, grdimi komentarji…. lepimi komentarji ….. ne pomaga!

Zgodba sega že v preteklost, ko smo skoraj 12 let nazaj odprli naše podjetje in začeli zaposlovati ljudi.

Leto 1996: Jaz, telefon in fotokopirni stroj. Moji šefi Američani so imeli takrat sedež na Dunaju in uradne ure od 9h do 5h popoldne. Logično, da sem tudi jaz imela enak delovni čas … no, moj je bil od osmih, ker sem bolj jutranji tip in do devetih res nisem vedela kaj početi sama s sabo pa tja do 6h, 7h, 8h …..ker … ker …. ja, noro je bilo … pa ne noro dob’r 🙂 ampak noro velik’

Čez mesec dni smo zaposlili naslednjo osebo. Mojo mladostno prijateljico, ki to zdaj ni več …no, mladostna itak ne več, ker je mojih let 😉 ampak tudi prijateljica ne ….  ja, ja ravno oz. predvsem zaradi skupne službe, ampak o tem kdaj drugič, ali pa sploh ne,  …… ki je po “prijateljsko” postavila svoje zahteve češ, jaz bi že delala pri vas, a sem vajena gosposkosti in bogatih in poznih družinskih zajtrkov. Zato bi ona delala le 7 ur na dan in sicer od 10h do 5h.

Ni problema, jasno .. saj sva prijateljici in se razumeva … mene pa ne bo prav nič motilo, če imam zjutraj nekaj miru in tišine.

Naslednji mesec smo zaposlili naslednjo osebo. Dekle, ki se je javilo na oglas. Delovni čas od 9h-5h. Ni problema.

Leto 1997: 5 zaposlenih. Jaz prihajam ob 8:30, naslednja ob 8:45, 2 ob 9:00 in moja prijateljica ob 10:05

Leto 1998: 8 zaposlenih in želja “sindikata” da bi delovni čas bolj uskladili z začenjanjem dela v ostalih slovenskih podjetjih. Pridejo do mene s predlogom, da bi imeli delovni čas od 8h do 4h. Tudi moja prijateljica je videla prednost pri zgodnjih večerjah napram poznemu zajtrku, zato je svoj 7 urni delavnik zlahka premaknila na termin od 9h do 4h in od tam naprej začela v službo prihajat ob 9:15 🙂

Leto 1999: 18 ljudi. Sprememba delavnika je bila krasno sprejeta in ljudje so se hitro prilagodili zaključevanju dela ob 4h popoldne, tiste “đombe” iz prejšnjih let pa so imele malce težav z jutranjim prilagajanjem in so svoj prihod na delo raztegnile v obdobje med 8:20 in 8:40. Baje strašna gužva ravno v tem terminu 🙂 Začuda je tudi moja prijateljica imela podoben prometni zamašek ob deveti uri in konstantno prihajala ob 9:30

Leto 2007: 11 ljudi, prijateljice že nekaj let ni več in delavnik je od 8h do 4h. Medtem je k nam v službo prišel tudi moj mož, naš Jaka je postal šolar, mi pa smo se preselili na lokacijo, ki s šolo nima avtobusne povezave. Torej mama Saša je taxi služba, ki se prilagaja urniku Jake in ker se Jaki pouk večinoma začne ob 8:15 in Saša ne mara zamujanj, je najbolje da se vrne h koreninam in začenja svoj delovni dan kao ob 9h, čeprav so Američani že leta 2000 odpeketali v Ameriko in je čisto vseeno kdaj začne, pomembno pa je morda le kdaj konča …… oz. da sem na voljo tudi ob času, ko je Amerika v službi 🙂

In vsi ostali? Hmja … kakor kdo …. nekateri (redki, redki) so se z mano pogovorili in navedli razumen razlog (dostava otrok v vrtec, šolo, prometne povezave iz bolj oddaljenih krajev) in ker čas prihoda v službo res ne vpliva na naše rezultate dela, smo se dogovorili za polurna odstopanja. Le, da sem jaz naivno mislila, da to velja tudi za konec službe 🙁

Drugi pa enostavno zamujajo. Zanimivo je to, da ponavadi zamujajo tisti na najmanj zahtevnih delavnih mestih ….. tisti, ki bi jih najlaže pogrešali kar vseh 8 ur 🙂 in če kdo kdaj kaj reče, je izgovor: “saj una tud zamuja!”

!!@?**!:.@!

Ko pa “una”naredi posel, ki nam prinese za kruh in za mleko za naslednje pol leta, takrat se pa nihče ne zgleduje po njej!

Share Button

8 komentarjev

  1. Karmen - oktober 23, 2007 17:29

    Imam občutek, da tisti ki zamuja, ne spoštuje delo in osebnost tistega, s katerim je dogovorjen. Zamujanja na maram. Ok, saj se zgodi, da kdo obtiči v prometu, ne najdeš parkinga, pride kaj vmes in če ta pokliče, pošlje sms, sploh ni problema.

    Sama grem raje pol ure prej od doma, kakor da zamudim eno samo minuto in nikoli, prav nikoli nisem zamudila v službo. Tak odnos pričakujem tudi od drugih. Je pa res, da se včasih zgodi, da ljudi spravim v zadrego, ker pridem prekmalu 🙂

  2. Sunshine - oktober 23, 2007 18:06

    Smo ljudje in 5 minut je sprejemljivo. če se zgodi. Če se dogaja, pa že ponorim. Zgodi se tudi štala, zaradi katere zamude človeka merimo v urah. Če sporoči, je še nekako okej, konstantne zamude brez ene same besede obvestila me pa spravijo na obrate! Grrr…

  3. Renata - oktober 23, 2007 19:30

    To ni bistvo tvojega zapisa, vendar se bom spotaknila ob idejo o zaposlovanju prijateljice. Ali je bila podrejena?

  4. sasa - oktober 23, 2007 19:46

    @Karmen, mene v zadrego itak ne bi mogla spravit, ker ne bi vedela kako kmalu si prišla, kajti jaz prihajam 1 minuto PRED ali 1 minuto ZA. Vedno dirjam iz enega konca na drugega in vse ure imam za 3 minute naprej, da ja pospešim in da kao po moji uri zamujam 2 minuti, a v bistvu pridem 1 minuto prej 😉

    @Sunshine, v bistvu imam prijatelje(ice), ki konstantno zamujajo. Sicer te lastnosti še vedno ne maram, a za prijateljski čvek me to resnično ne moti. Ponavadi v torbi vedno prenašam še kakšno knjigo, revijo ali planer in čas čakanja izkoristim. A v službi mi to res najeda in ker se zaradi tega sama sebi zdim navadna težačka in ne morem kar nekaj težiti in srati po hodnikih ali sklicevati posebnega sestanka (na katerega bi itak zamudili 🙂 ), potem žolč zlijem vsaj na tak način. In seveda me najbolj spravi ob živce kdo, ki v službo prijadra mirno ob pol devetih in mu ni niti nerodno, ko me sreča na stopnicah, kaj šele, da bi kaj izustil …. se opravičil …

    @Renata; ja, ja, podrejena in štala, saj vem 😉 No, v bistvu je bilo izredno veliko lepih strani takšne relacije in še vedno zastopam idejo, da je delo v okolju, kjer so zaposleni prijatelji in sorodniki (konec koncev sem nadrejena celo svojemu možu), lahko zelo dobro …. za vse, le vsi vpleteni morajo biti dovolj zreli za to.

  5. Val - oktober 23, 2007 21:06

    Jooooj, zdaj me pa skrbi, kak vtis sem pustila zadnjič, ko sem na najino kavo zamudila 2 minuti 🙁
    Kakorkoli že, tudi jaz ne maram zamujanja in podobno kot Karmen, pridem raje prekmalu… tudi to ni ravno najboljša navada, a razen mene, ki čakam, ne trpi nihče drug 🙂
    Kar se tiče zamujanja v službo, pa so moje izkušnje naslednje… Sama sicer raje prihajam zgodaj in bolj zgodaj odidem… no bi si želela… Težava je, če ostali prihajajo pozneje in bi radi nato s tabo debatirali o biznisu, ko bi se ti ravno moral odpraviti domov. Pa še to… ko pridem zjutraj, me nihče ne opazi, če grem prej, vsi vidijo…pa je to sedaj dobro? Se strinjam, da je opravljeno delo tisti pravi pokazatelj, pa vendar se nekako pričakuje osemurni delovnik.

  6. Karmen - oktober 24, 2007 06:40

    Val, heh, saj – če pridem prej, mene čakanje sploh ne moti in podobno kot Saša – tudi ta čas polno izkoristim. Ponavadi v moje velikem nahrbtniku tovorim kakšno strokovno knjigo, pa izkoristim čas za par zapiskov, itd…

  7. Val - oktober 24, 2007 08:37

    Madonca ste vsi zverzirani, da vam res niti minutka časa ne uide v prazno…No, jaz čakam in opazujem mimoidoče…če so…:)

  8. Pingback: Rim prvič » Saša Gerčar

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih