Danes si, jutri te ni

Share Button

O Toše Proeskemu so itak vsi pisali. Jaz ne bom, ker nimam kaj konkretnega povedati, razen tega, da me je tako kot vsakega drugega stisnilo pri srcu ob misli, da se je končalo življenje tako mladega in tako perspektivnega človeka. Ko smo se doma še vedno pogovarjali o Toši oz. o minljivosti življenja, nas udari še ena podobna zgodba, tokrat iz nam bližje okolice.

Kolega …. pravzaprav znanec, z njim sem nekoč hodila na tečaj Nemščine …. iz druge zgodbe pa bratranec naše svakinje, naš vrstnik, oče treh otrok, uspešen in izobražen človek, nagnjen k športnemu in zdravemu življenju, je v soboto umrl. Ni doživel prometne nesreče, ni umrl po dolgotrajni bolezni, umrl je v bolnici, iznenada, nepričakovano.

Nekaj mesecev nazaj je padel iz konja. BP, vsaj tako je bilo rečeno na pregledu, na katerega je šel takoj po padcu. Po nekaj mesecih se v glavi pojavijo bolečine in po nekaj naključjih in malce čudni zgodbi, ko ga v bolnici odslovijo, češ da ni nič nujnega, le uspe priti do slikanja glave, kjer ugotovijo v zatilju nek hematon, ki ga bi bilo potrebno odstraniti.

Dokaj brezskrbno odide na operacijo, kjer mu na operacijski mizi odpovejo možgani. Koma. Nekaj dni zatem aparature odklopijo in zgodba se tam zaključi.

?????!!

Je scenarij našega filma že kje zapisan?

Misel o minljivosti življenja mi ne gre iz glave. Danes smo tukaj, dogovarjamo se za snemanje videospota, za kosilo v okviru družine, morda smo partnerju obljubili, da gremo naslednji teden z njim na intimno večerjo, morda smo že plačali potovanje za naslednje praznike, imamo že nekaj postov napol zapisanih za objavo na blogu …. a vendar stvari ostanejo nedokončane, kajti jutri nas ni.

In ljudje so šokirani, se jokajo, se nas spominjajo …. a vendar zgodba se nadaljuje, le igralci se malce zamenjajo.

Share Button

4 komentarji

  1. Pika - oktober 24, 2007 09:08

    Saša … res je ja, danes smo, jutri nas lahko ni več. Premalo se tega zavedamo!!! Samo, ko res čistu blizu nas “poči”, nas nekaj dni, mogoče tedno “drži” ta misel, potem pa slej ko prej zdrsnemo nazaj … v povprečno hitenje in pehanje za materialnimi dobrinami, ki pa na koncu koncev ne pomenijo dosti. Skoraj nič.

  2. alcessa - oktober 24, 2007 09:29

    Ja, splača se v čim večji meri Živeti. To je najbrž naše poslanstvo in naš smisel.

  3. sasa - oktober 24, 2007 19:22

    Pika, žal imaš še preveč prav. Pred nekaj leti je umrla moja tašča. Rakaste metastaze povsod. Začelo se je z nekim madežem za katerega ni niti povedala, prvič pa smo za to izvedeli, ko je šla na operacijo maternice, kajti pojavil se je tudi tam. Jaz sem bila pri ginekoloških pregledih vedno nekako šlampasta, kar nekako sta minili dve, mogoče celo tri leta preden sem se končno naročila na rutinski pregled. Takoj po smrti tašče sem takoj letela tja in si v razne koledarje po računalnikih in telefonih nabila kup opomnikov za takšne letne redne preglede.
    Sem se držala tega? Že naslednji termin sem zamaknila za kakšne 3 mesece, zdaj sem pa spet pri starem 🙁

    Potem kakšne dve leti nazaj je kolegica z avtom zbila možakarja na prehodu za pešce. Praktično padel ji je pred avto. A kaj, ko je bil prehod za pešce in vsak voznik bi MORAL ustaviti ne glede na to, ali kdo res že stopa ali ne na prehod. Mi je dalo misliti in še nekaj mesecev za tem sem vozila strogo po predpisih in ustavljala na vseh STOP znakih … Zdaj? Halo, ne čujem dobro!?

    Alcessa; balans je vedno potreben, kljub temu da se zavemo, da je potrebno Živeti. Kaj pa če bom živela 100 let in bom od tega prvih 30 Živela in ostalih 70 životarila?

  4. alcessa - oktober 24, 2007 21:40

    Gud kveščn. 🙂 Z Živeti predvsem menim biti kar se da prisoten. In ko intenzivna prisotnost ni več zabavna, se splača biti kar se da odsoten (knjge, filmi, spanje itd.)

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih