Zobar ali porod?

Share Button

Nekatere pravijo, da gredo raje še enkrat rodit, kot k zobarju in jaz ob tem močno prikimavam. Z rojevanjem itak nimam posebno močnih izkušenj, saj sem skozi to vajo šla le enkrat, za drugo pa še vedno upamo in vztrajno delamo na tem 🙂 , a vseeno lahko rečem, da sem kljub strahu pred bolečino, porod prešla, kot keks.

Imam morda visok prag prenašanja bolečine? Le kdo si je izmislil to kvalifikacijo, ki je nadvse neumna in nemerljiva?! Koga bolj boli, tistega, ki kriči do onemoglosti, ali tistega, ki od bolečine omedleva?

Če sodim po tisti mučni vleki kocin dol z mojih relativno dolgih nog …. ja, hudiča pri takšnih zadevah bi raje imela celo krajše in predvsem ožje noge1, potem sem tam nekje na sredini. Saj kar gre, a pri tasladkih mi le stopijo solze v oči. 🙂

A če pomislim na moje zobopopravljalske obiske, potem sem popolna reva.

Zobozdravnikov se bojim že odkar pomnim. Grizla sem, praskala, letala po zdravstvenem domu, kričala … just name it 🙂 , moja mama pa si je vedno znova izmišljevala nove in nove prijeme, da me zvleče na tisti mučilni stol. In tako je nekoč našla prijaznega gospoda, ki si je zame vedno vzel čas. Pogovarjal se je z mano, mi kazal inštrumente, mi celo podaril zlato ribico2 in mi vmes celo uspel zaplombirati zob ali dva. Dr Rožman je bil edina svetla točka moje zobozdravstvene preteklosti. Potem so prišle razne ambulantne grozilde, ki so opravljale svoje mukotrpno delo za katerega so prejemale borno socialistično plačo in morale prenašati zoprno šolsko mularijo, ki si še zob ni znala umivati dobro. Posadili sta me na stol, mi v usta potisnili nekakšno plastiko, ki mi jih je vztrajno držala narazen ter mi neusmiljeno vrtali po zobeh, medtem pa se pogovarjali o nedeljskem kosilu ali o novi Škodi za katero so pri eni od njiju že leta nabirali peneze.

Časi so se spremenili, jaz postajala starejša, moji zobje bolj in bolj piškavi, zobozdravniki so postali Gospodje3 in končno sem si zobarja lahko celo izbirala.

Sem nekaj časa strpno in redno obiskovala socialce. “Aha, plomba vam je ven padla …. se bomo naročili …. bo čez 2 meseca v redu?” Pajade v redu! Vmes pride še kup stvari pa bolezen pa kakšna pot, obveznosti v službi …. pa se lahko čez dva meseca spet na novo v vrsto postavim, al kaj?! Moji zobje bodo pa kar čakali?

Nisem najbolj potrpežljive narave, zato sem si raje poiskala nekoga, ki mi je sicer denarce sto na uro iz denarnice vlekel, a je bilo vse skuapj vedno vsaj hitro mimo. Danes ta zob, jutri drugi, čez 3 dni še tretji ….”eto, gospa vse smo uredili, se lahko vidimo čez kakšno leto!”

In sem imela nekaj let eno teto, ki je takoj, ko me je videla na vratih, vzela v roke injekcijo, mi jo zapičila v dlesni, potem pa vrtala sto na uro. Gofljo sem vedno imela, kot Mike Jeager4 , bolelo je pa kljub temu.

In tako nastopi dan, ko se je teta odločila, da je treba en zob ven povleči. Jooooooj! Sedmica spodaj. Vam povem, ko da bi mi ga iz podplata vlekla! Med vleko se je zob razpočil in polovica je odšla ven, druga polovica pa je čakala na novo mučenje. Pa kaj vraga imam jaz tam notri, da se mi vsak zob pri ruvanju razpolovi?! Imam korenine zavezane?

Od takrat me teta ni nikoli več videla.

Pa nekega dne naletim na Dr. Borisa Gašparoviča. Star gospod z majhno privatno ordinacijo5. Slučajno sem sklenila, da je morda čas, da poskusim srečo na novo.

Upam, da ta stric ne bo odšel v penzijo še zelo, zelo dolgo. Obiskujem ga že najmanj 7 let in niti enkrat še ni posegel po igli. Mi je zagotovil, da tega ne potrebujem. Vedno znova mi zagotovi, da ne bo bolelo. Priznam, da kljub temu, da obljubo vedno drži, jaz še vedno na stol sedem popolnoma zelena.

In kaj največ šteje?

Stric me posadi na stol, pogleda zadevo, nato pa mi v roke potisne ogledalo6 , jaz gledam, on razlaga: “Tole bomo tukaj pobrusili, pa dali zalivko, malce bo bolelo, ko pridem do živca, a ne bo hudo ….”. Nato začne in ob vrtanju razlaga:” Še dvakrat bom ….ja, ja, slišim te žaba7 …. pridna …. ne, nič ne bo sedaj bolelo … pridna žabica”

Naj bo še tako banalno, a jaz medlim in padam na cenene fore in stricu popolnoma zaupam. Žabica? Pri mojih 40+? Lepo vas prosim?! 🙂 A vseeno dobro dene. Očitno profesionalna deformacija, saj je nekoč imel opravka z otroki. Pridna, da sem? Pa samo usta držim odprta! 🙂

Danes sem bila spet pridna. In baje bom čez 2 tedna spet.

Share Button
  1. in tako bistveno manj travnatega površja []
  2. ki je itak kmalu crknila []
  3. taki z nobl avtomobili in vikendi na morju []
  4. vsaj občutek je bil tak []
  5. nekoč na Dunajski, sedaj v Murglah []
  6. takšnega, kot ga je imela Sneguljčica []
  7. pa jaz le z očmi zažmirkam []

16 komentarjev

  1. alcessa - november 6, 2007 21:50

    Zgleda, da z mano neki ne štima. Jaz namreč rada in kar pogosto prostovoljno grem k zobozdravniku. Z injekcijo, brez, kar koli že počnejo, samo da bo potem bolje. Je pa res, da so se zobozdravniki resnično poboljšali – zdaj poznam take, ki dajejo injekcijo, da se jim ni treba matrati ob trpljenju pacientov. In injekcija me še nikoli ni bolela, je pa res, da ni vedno prijela.
    In resnično sem srečna, kadar koli slišim: pridite spet naslednje leto, zaenkrat je vse v redu.

    Čudno, res.

  2. sasa - november 6, 2007 22:09

    Mogoče pa je to povezano tudi s tem, kakšne težave ima kdo z zobmi. Jaz imam npr. na pogled še kar v redu zobe, a imam težavo, ki mi stalno povzroča bolečine. Namreč sklenina se mi ob vratovih zob zelo obrablja in tako imam vse vratove precej izpostavljene. Dlesni mi vedno krvavijo, se mi vnemajo, boli pa me že ob dotiku ob zob.
    Danes mi je končno v plombe oblekel tri zobe, ki so popolnoma v redu, le da je bolečina že tako moteča, da mi je prekipelo.

    Bomo videli, če bo pomagalo. 🙁 A kljub temu sem kar pridna in k zobarju kar redno hodim. Se preveč bojim, da bi kasneje še bolj bolelo 🙂

  3. Drmagnum - november 6, 2007 22:21

    Razumem ta strah, Poznam bolečino. Vidim pa, da te je v teh letih, zobozdravnik s “kilometrino” pripravil do tega, da boš počasi spremenila svoj strah v razpoloženje, ki ga vsak človek dobi ob obisku svojega zobozdravnika. Zaupanje v njegovo strokovnost je odpravil strah, ki si ga imel pred tistimi, ki jim nisi zaupala.

  4. Naca - november 6, 2007 23:57

    Totalno nerazumljive stvari.. Edina stvar, ki sem se je kdaj bala pri zobarjih je ta, da bi mi dali inekcijo:-). Porod pa mi ni bil tok enostaven, ne v prvo, se manj pa v drugo.. Očitno razlicne izkušnje…
    Ampak jaz z lahkoto obnovim celoten moj zobni park, samo ne… da bi mogla še enkrat rodit! Kako sva si različne…:-))))

  5. irena - november 7, 2007 14:14

    No, tudi moji zobje izgledajo kar močni, žal pa se začnejo težave že ob kakšnem prepiihu, občutljivosti na mrzlo toplo. Tudi jaz imam nič lepe spomine na zobarje, zlasti na ruvanje osmic, kjer ni šlo brez antibiotokov in konjskih injekcij, ter enotedenskega prisilnega dopusta. Me pa večni strah takoj mine, ko mi sestra napiše (če ga)račun, ki pa je vedno visok. Kdo pa ve kolk plastne so naše plombe, kajti od tega je odvisna cena, kaj šele iz kakšnega materiala so. Sem vesela samo, da se poberem iz ordinacije, zato imam vedno “čuden” občutek, kakšenen material imam zares v mojem zobovju, ker sem imela soseda-zobnega tehnika, ki je pripovedoval čudne štose na račun nas pacientov. Mogoče se je pa gospa Kutin že kdaj lotila koncesionarjev.

  6. sasa - november 7, 2007 16:03

    Ni mi čisto jasno, da nekateri nimajo nobenega strahu. A vas res prav nič in nikoli ne boli, ali pa (še) niste imeli tiste prave izkušnje, ko ti ruvajo zob ali čistijo kanale …ajs … me boli že ob misli na to.

  7. sasa - november 7, 2007 16:04

    @DrMagnum; ja, očitno mi počasi res vliva zaupanje tale Boris Gašparovič. Ko bi le še kakšnega takšnega splošnega zdravnika našla.

  8. Petra - november 7, 2007 16:45

    Joj, Saša, evo eno takšno kot ti. Stokrat rajši rodit, kot pa k zobarju.

    Naca, se spomniš, kako si mogla it s svojim k zobarju, ga naročit in skor porint v ordinacijo. No, pri nama je pa glih obrnjeno. Moj gre brez problema, mene pa straaaaaaaaaaaaaaah 🙁

    Je bil moj porod res tko na izi in na brzino (1 ura), da ni primerjave z zobarjem.

  9. sasa - november 7, 2007 16:47

    Eto Petra, če se že pri poeziji in tradicionalizmu ter družinskih slavjih ne ujameva, imava pa vsaj v čakalnici pri zobarju podobne občutke. No, mogoče bi se pa še kaj skupnega našlo, a? 🙂

  10. alcessa - november 7, 2007 16:52

    Saša: sem še malce razmišljala na to temo… Res mi ni nikoli bilo hudega, pa sem dala tudi težje stvari skoz (v Jugoslaviji, Sloveniji, Nemčiji). Seveda kdaj boli, ampak ne na tisti ubijalski, neznosen način. Primer: enkrat mi 3 injekcije niso prijele 🙂 in sem rekla, da naj kar vrta naprej, ko bo hudo, bom zastokala in narediva pavzo. In je šlo. (injekcije so potem prijele doma, ko sem hotela jesti) Bila je bolečina, ki me ni vznemirjala. Aja, pa še to: zadnjih nekaj let nisem doživela, da bi sploh začutila kaj več kot nežen vbod, kadar dobim injekcijo – kot da ni omembe vredna. Sklepam, da se je tudi tukaj situacija izboljšala, čeprav ne bi vedela, kako je bilo prej.

    Zato pa moram priznati, da si ne morem puliti obrvi, ker se bolečina od tam razširi na celo glavo in sega do želodca in mi je za umreti … Skratka, najbrž gre za drugače porazdeljene živce ali kaj.

    Problem z vratovi zob imam tudi sama, menda tudi zaradi kisline, ki ostaja v ustih… Zato pa mi je dovolj že, če zobozdravnica reče, da se mi bodo zaradi zmanjševanja sklenine razrahljali in razgradili zobje… Pa pomislim na protezo in že dvigujem telefonsko za naslednji termin pri zobozdravniku 🙂

  11. Val - november 7, 2007 21:11

    Mene je tudi strah zobarjev in navadno v ordinacijo vedno stopim čist prepotena od strahu in napetosti…pa čeprav potm ni tako hudo…Zdaj s porodom bi jaz težko primerjala :), ampak med mojo “čudno boleznijo” sem npr. morala na pregled kostnega mozga…in to dvakrat!!! in tja, to pa mega boli… Ampak če danes pomislim, grem raje še enkrat tja, kot pa k zobarju…Ne vem, zobarji imajo nekaj, kar dela “buuuu” in me je strah 🙂

  12. Iztok Gartner - november 8, 2007 01:54

    Uf, tole pa ne vem, če drži, da bi ženska rada še enkrat rodila kot šla k zobarju 🙂

  13. Morten - november 8, 2007 20:57

    Kaj naj reče moški pri 40+. Raje bi šel prvič rodit, kot pa k zobozdravniku, hehe. Mene boli že, ko sedem na stol. Injekcija je itak obvezen del procesa. Kljub temu, da obljubi, da ne bo bolelo (ponavadi se ne zmoti), sem ves trd…..ne, tega, kar delajo zobarji, pač ne maram.

  14. Ana - december 5, 2007 03:15

    Tudi jaz sem pacientka dr. Borisa Gašparoviča. Sem imela že pravo razdejanje v ustih, dokler nisem prišla k njemu. Res sem bila presenečena ko mi je rekel “žaba”, ampak razložil je vse in tako tudi naredil. Sedaj hodi k njemu vsa družina, celo sin, ki se je bal zobarja kot hudič križa. Prej sem hodila k zobarci, ki se je veselo pogovarjala z asistentko in skoraj zvrtala luknjo do stola. Hvaležna sem dr. Borisu
    Gašparoviču za tako lep pristop.
    Aja, še nekaj, dr. Gašparovič od decembra dela v Murgla centru. Poizkusite iti tja, ne bo vam žal.

  15. sasa - december 5, 2007 06:56

    Ja, ja, Ana, tudi to že vemo, da je v Murglah. Se mi je tudi zapisalo, a resda samo tja pod majhno petkico 🙂

  16. Pingback: Koliko stane usluga? » Saša Gerčar

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih