Opel seka

Share Button

Pravi moj oče.

Prvi avto mojega očeta je bil Fičo – Fiat cinquecento. Kupil mu ga je njegov ata. Morte misl’t, ata mu je kupil prvi avto! Ne vem zakaj se ta občutek za obdarovanje ni dedoval1 Skratka tega belega Fička smo so v našo družino sprejeli enkrat leta 19602. Torej, jaz Fička nisem spoznavala pobliže, sem pa zato uspela zato packati in bruhati po lepi novi zeleno sivi Mazdi. Ne, ne te ni več kupoval ata, a močno sumim, da je moja babi konkretno sofinancirala vse nadaljnje nakupe avtomobilov v naši družini. To je bil najbrž tudi eden poglavitnejših razlogov, da je naš oče avtomobile kupoval na zelo dolga obdobja, saj babi spomin le ni tako pešal, da se po 3-5-ih letih še vedno ne bi spomnila koliko denarja je nazadnje prispevala k nakupu novega štirikolesnika. Pa tudi inflacija in črtanje nul na našem denarju je naredilo svoje pri spominu naše babi.

Meni je bila Mazda zelo ljuba, a naš oče je že takrat sanjal o Opel-u. Kaj vem kakšne pogovore sta imela z mojo babi in kaj se je dogajalo v glavi mojega očeta, a nekega lepega dne pred več kot 30 leti, je naš oče domov pripeljal svetlo modro ladjo. Ja, ja, ladjo … prav tako dolga se mi je zdela. Grdo, veliko in svetlo modro novo Vauxhall Vivo smo dobili namesto Opel Kadetta, ki ga je moj oče vsak dan ogledoval v izložbi avtomobilske prodajalne.

Baje je takrat nek “strokovnjak” mojega očeta prepričal, da je Vauxhall Viva, enako dobra, kot Opel Kadett, morda celo za odtenek boljša in cenejša. Angleški Opel, je tej svetlo modri spaki govoril moj oče. Ah, itak je bil to kiks desetletja in moj oče je še naslednjih 10 let sanjal o “pravem” Opel-u.

Pa mu je končno uspelo, po dolgoletnem mučenju je modro spako zamenjal za novo živo rumeno Opel Ascono. Ja, valjda, naša babi je bila še živa. 🙂

Morda mi je bila ta kakšen mesec ali dva všeč, ko pa sem videla kar nekaj živo oranžnih Opel Ascon, ki so jih furali avstrijski vodoinštalaterji in si med drugim preko cele zadnje šipe nalimali nalepko Ascona, me je entuzijazem povsem minil. In zmrdovala sem se tudi pred 14 leti, ko je moj oče rumenca zamenjal za kovinsko …pazi, kovinsko3 bordo Opel Vectro. Babi takrat ni več prispevala, je pa od dediščine sigurno nekaj padlo tudi na ta konto. 😉

Moj oče jih ima že 70+ in po 14-ih letih se je odločil, da je skrajni čas, da avto zopet zamenja. Za kaj? Ja, Opel-a valjda!

Po nakupih smo odšli tokrat vsi: dedi4, babi5, ki je prevzela vlogo financerja, Tomaž, Jaka in jaz. Očetu smo poskušali uturiti Peugeot-a, Seat-a, Renault-a, Citroen-a, a na koncu smo popustili in težili le še s tem, naj izbere ČRNO Opel Corso.

Ah, OK …. kupili smo srebrno Opel Corso. Mah, saj je cute, a morate me razumeti, ko ob omembi besede Opel, vedno malce pobledim.

Moj oče se je do prodajalne pripeljal s svojim ponosom – kovinsko bordo Opel Vectro, letnik cxccft6 in prodajalca povprašal, če jo vzame staro za novo. Mi vsi ostali, razen dedija, smo ostali kar v prodajalni in takoj po vrnitvi v salon popolnoma razumeli nasmešek prodajalca7.

Dedi je vplačal polog, dobil še nek fotoaparat za darilo potem pa se lotil prodaje svoje strašansko dobre makine. 🙂 ja, ja, odgnal je nekaj nesramnežev, ki niso znali ceniti prave vrednosti tega avtomobila in na koncu pod pritiski naše babi in pomanjkanjem prostora v garaži, le popustil in svojo ljubico prodal močno, močno pod ceno8

Še sreča, da je Opel-ov center v Ljubljani povsem zraven bencinske pumpe, kajti moj oče po zaustavitvi avta in tankanju bencina, le tega ni znal vžgati brez pomoči prodajalca. Ja, čas je šel naprej in v zadnjih 14-ih letih so se avtomobili precej spremenili. Moj oče se ni. On še vedno deluje po starem. Še vedno, avto ogreva vsaj 5 minut preden spelje, komaj smo ga prepričali, da sedežev res ni potrebno oblačiti v nove sedežne prevleke, a je nato na zadnje sedeže položil brisače, čeprav močno dvomim, da se bo nanje sploh kdaj kdo usedel- Klima je itak pogavje zase in oba z mamo imata nič koliko dela z obračanjem ventilatorjev sem in tja, ker baje strašansko piha in bi se lahko prehladila, zato sta nas prosila, naj kar uredimo tako, da je klima stalno izključena. Preden pa naša dva izstopita moj oče itak še 3x poskuša ugasniti luči, da se mu ja ne bi izstrošil akumulator. Baje je avto tako strašansko fancy, da ima upravljalec za radio na obvolanskih ročkah, a kaj ko je to tako komplicirano, da se raje vozita kar z ugasnjenim radiom. Električno spuščanje šip pa je takšna uganka, da smo z očetom kar nekajkrat vadili, saj si res nisem želela, da na cestninski postaji odpira vrata, ker na srečo vsaj to še deluje na stari preverjeni način – s kljuko.

In nekaj dni nazaj na moj mobi prileti enostavno vprašanje tegale mojega prijatelja: “Opel ali Seat?” Halo?!!!

No, saj ne da bi imela posebna nagnjenja do Seat-a, a tudi za Škodo bi navijala bolj, kot za Opel-a.

Jaz prisegam na Mini Cooperja, kot protiutež v velikosti pa na Nissan Pathfinder-ja. Ja, kaj čem sem pač avtopič**9 in že od nekdaj rada pogledam za hudim avtom, še raje pa se vozim v njem.

Za Minija sem težila leta …leta, res! Pa ne, da si ga ne bi mogla kupiti sama, a pri nas je odločitev za nakup avta, ne glede na to, kdo ga vozi, skupna. Imamo ga že več kot eno leto in bojim se, da jabolko pač ne pade daleč od drevesa in da bo naš Jaka čez nekaj let prisegal na vse, le na Minija ne. 🙂

Share Button
  1. najbrž preskoči eno generacijo []
  2. 5 let pred prelomnim dogodkom v naši družini []
  3. takrat je bilo to uberstajliš []
  4. tako sedaj kličemo mojega očeta []
  5. moja mama []
  6. skratka pred Kristusovim rojstvom []
  7. a nam vi kaj plačate, da jo odpeljemo? []
  8. ja, ja 😉 []
  9. al se tud takim reče cashpi**? []

5 komentarjev

  1. Petra - november 20, 2007 08:25

    Heh, a poznaš tisto:

    “Malo lima, malo žice,
    evo, nove Opelice:)”

    Drugač je pa Mini res kjuti avto. Moj se je zdej neki zakuru, da bi meni sedu…, ampak tastar (se prav, ta ki ga maš ti), tanovi so baje grdi:( Ga še nisem vidla.

    No, nič ne bi mela proti. Ne proti stari verziji, ne proti novi 🙂

  2. sasa - november 20, 2007 14:30

    Petra, novi Mini ni prav nič grši od starega 🙂 …. v bistvu je skor enak. Mi še po vsem tem času, ko ga imamo, trzamo na Minije in se opozarjamo: “Lej minčota!” Potem pa takoj:”Ta je tanov!” in “ne, ne, tastar je!”
    Zadnjič smo pol ure vozili za enim in se ves čas prerekali ali je star ali nov, ker sta si dejansko zelo podobna.

    Ja, jaz imam tastar model, a se tudi novega ne bi branila. A vseeno moram priznat, da mi je neumnost dajati več denarja zaradi nečesa, kar se sploh ne opazi. Tehnčnih izboljšav pa jaz itak po babje ne porajtam. Pa saj imam že v tem vse, kar potrebujem!

  3. Ziga - november 21, 2007 10:33

    Zdaj sem pa izdan. Ampak nasveta sem se drzal in pridobitev ti je kar vsec, a ne?

  4. sekundek - november 24, 2007 22:40

    Mini je itak poglavje zase. Glede grdosti, pa leti verjetno predvsem na notranji del srednje konzole, ki je vsaj meni “kr neki”. A na mini piknike prideš kdaj?

  5. sasa - november 24, 2007 23:07

    Meni je pa tudi notri čisto všeč.
    Na piknike pa ne pridem, ker me nikoli nihče ne povabi. Namreč kupili smo rabljenega. Vendar smo tiste dni ogledovali tudi novega in se pogovarjali s prodajalko, ki je takoj vedela katerega smo kupili (takrat je bil edini tak prodan v Sloveniji) je zapisala moje ime in obljubila, da mi bodo poslali vabilo, a ni bilo nikoli nič od tega 🙁

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih