Prijateljstvo vredno piškavega oreha

Share Button

Zadnjič je spet k meni priromalo eno tistih verižnih pisem, ki bodo povzročila, da bo moja rit 2x prevelika1 in joške do popka2, če ne bom tega razposlala na najmanj 99 naslovov.

In čeprav vsakič znova ob takšnih mailih dobim mumps, škraltinko in ošpice hkrati, moram priznati, da pa maile le odprem in preberem. Moram ja videti, kakšna katastrofa mi sledi, ker pisma ne bom poslala naprej 😉

In tokrat sem dobila 1000 in en nasvet od Dalay Lame. Razen rahlo kičastih slik in tistega rahlo butasto postavljenega teksta, ki se počasi pojavlja na ekranu3 je bila stvar čist ok in prebavljiva in celo nekaj stvari se je našlo vmes, ki so mi dale misliti.

Ne dovoli, da zaradi malega nesporazuma izgubiš veliko prijateljstvo!

Hmmm??!

Ja, sem izgubila veliko4 prijateljstvo in razdrla sem ga (tudi) sama, a ne vem, če je bilo govora le o majhnem5 nesporazumu.

Imela sem prijateljstvo, ki je držalo leta in leta, tisto pravo prijateljstvo, ki nastane brez koristoljubnih misli, tisto mladostno prijateljstvo iz šolskih dni. Bili sva sošolki v osnovni šoli, se družili v razredu, izven njega, skupaj hodili na plese, se zaljubljali6, obiskovali ena drugo, postali skoraj član družine ena drugi, hodili celo na skupne počitnice, delili prve pubertetniške travme, se pogosto sporekli, se zaljubili7, se poročili8 …. vse to je najino prijateljstvo prebrodilo in preživelo.

Srečevali sva sošolce iz osnovnošolskih dni in se smejali začudenim obrazom, ko so naju še pri štiridesetih videvali skupaj. Smešno, najini rojstvi sta 15 dni narazen in obe sva rodili po enega otroka, oba sta sinova, rojena 12 dni narazen. Razumeli sva se midve, razumela sta se najina partnerja in velika prijatelja sta postala tudi najina sinova.

A ta pravljica nima srečnega konca.

Vse lepo in prav do trenutka9, ko se jaz zaposlim v mojem trenutnem podjetju in iščem prve ljudi, ki bi jih zaposlila. Norija, ogromno dela, doma polletni dojenček, američani želijo izvršeno delo, jaz pa niti slučajno časa še za razgovore iskanje in testiranje potencialnih novih članov našega tima. Ja, poklicala sem svojo prijateljico in …. roka roko umije ….in če je ta prijateljičina, še toliko bolje. Ona ni imela konkretne službe niti strašnih izkušenj10, jaz sem na hitro potrebovala človeka, ki mu zaupam in …. pristala je pri nas.

A da ni v redu zaposlovati prijateljev? Se skregam z vsakim, ki bi mi to zatrjeval! Zadeva funkcionira odlično, če so osebe dovolj zrele in če …11 Predvsem je krasen dan, ko se v službo odpraviš na obisk k prijatelju in to dan na dan. In poslovno potovanje lahko postane potovanje s prijateljem, kjer še malce podelaš nujnih službenih zadev, a vmes se zabavaš, pogovarjaš, ustvarjaš spomine…

Še danes ne vem, kaj se je v resnici zgodilo.
Je bilo krivo to, da sva bili najprej le dve in smo kasneje postali ekipa 10, 18 ljudi? Jaz šef, ona ena izmed?
Je bilo krivo to, da sem v ekipo vzela tudi svojega moža? In to 4 leta kasneje?
Je bilo krivo preprosto naključje dogodkov, ko je moj mož zbolel in je moj čas za obdobje pol leta bil razdeljen zgolj med službo in njim in sem prijateljstvo takrat zanemarila, zapostavila?
Ali pa nekaj, kar je meni še vedno neznanka? Kar naenkrat sem baje postala oh in sploh grozna. Po 35-ih letih?!

Po moji “vrnitvi” v normalen ritem življenja, je bilo nekaj čudnega v zraku. Prijateljstva nekako ni bilo več in tudi poslovni odnosi so trpeli. Na konkretno vprašanje o težavi sem dobila odgovore o manipuliranju, metanju polen pod noge ….. Nikoli razumela, saj sem jo v službo nekako zrinila in ponovno vzela, ko je po 2-ih letih podjetje zapustila v dveh tednih po tem, ko me je obvestila, češ da ima boljšo priliko. Prilika je po dveh letih propadla na celi črti in jaz sem prijateljici znala pomagati le tako, da sem ji ponovno ponudila službo. Prišla je nazaj v naš tim, tim ki je bil takrat že povečan za še enega “prijateja” – mojega Tomaža.

Poskušala sem krmariti, popravljati, zagovarjati, a bredla vse globlje. Vse do usodnega klica mojih nadrejenih. Wake up call, pravijo temu oni, zame pa je bil to precejšen udarec po glavi. V takrat 10 letni karieri mojega dela pri podjetju, sem imela dokaj svobodne roke, predvsem pa popolnoma svobodne glede izbire kadra. Prijateljico sem zaposlila prvič, sem zaposlila drugič, vzela moža, odpustila ene, vzela druge …. nikoli nobene besede ali vpletanja nadrejenih. Takrat sem dobila nalog, da v 14 dneh odpustim 2 delavki, ena od teh je bila moja prijateljica. Šok. Šok zame zaradi prijateljstva in šok zame, kot delavca, ki mu naenkrat pokažejo, da so stvari ušle iz kontrole in je potrebno reševati zadeve z višjega nivoja.

A najino prijateljstvo je tudi to prebrodilo! Ne ravno enostavno, nekaj solz, pogledov vstran, nekaj mesecev tišine, potem pa srečanje na ulici v Lignanu. Ona prileti iz trgovine in nama12 plane v objem. Ohh, odpustila mi je, vse je spet krasno in lepo, vsi se razumemo, otroka sta spet prijatelja. A zadeve očitno niso bile razčiščene, nikoli predebatirane in očitno zasidrane nekje v srcu, čakajoč na prvo težavo.

Težava? Ne vem. Res ne. A iznenada pogled spet ni bil več direkten, pogovor ni več stekel, nismo se več obiskovali, le še tisto vljudnostno povabilo na rojstni dan otrok, tam pa itak občutek, da ne spadaš tja.

Brez spora, brez grdih besed, enostavno smo se razšli. Minilo je že več kot eno leto in tokrat ni niti vljudnostnih vabil na rojstne dneve več.

In kaj mi svetuje Dalay Lama? Je vredno razčistiti?

Sklenila sem, da tega ne želim. Preko takšnih izkušenj sem prav v tem istem razmerju že šla. Parkrat. In vedno znova sem jokala in trpela in se potem, kot otrok veselila ponovnega prijateljstva. In če to počnem le sama sebi in se oprijemam tega prijateljstva, kot pretepena žena alkoholika, je to le moj problem, a tukaj in tokrat so v to vpleteni tudi otroci in partnerji. In veš kaj, Dalay Lama?! Jaz mislim, da je bolje ne drezati v rano.

Mi je žal? Ja, zelo. Pogrešam prijateljico. A raje kot prijateljico imam sina in moža in njiju v ta začaran krog, kjer je obdobje lepega druženja, smeha, zabave in potem iznenada umikanje pogleda, ogibanje srečanj, ogovarjanje za hrbtom, ne bom več vlačila.

Share Button
  1. uf, zdaj pa vem zakaj je tako! []
  2. ja, tudi tukaj sem popušila []
  3. a res ne morejo to v Times roman v Wordu napisati? []
  4. ??? al pa ne?? []
  5. le kako merimo velikost tega? []
  6. pa ne ena v drugo 🙂 ! []
  7. spet ne ena v drugo []
  8. tudi to ne ena z drugo 🙂 []
  9. in še malo dlje od tam []
  10. ni bila tip, ki bi želela delati v “službi” []
  11. pojma nimam kaj, a bil je tukaj še en če .. []
  12. Tomažu in meni []

11 komentarjev

  1. Gregor - november 25, 2007 16:28

    Ko sem vadil, mi en gib ni šel prav od rok. Enostavno mi ni uspelo. Vsakič znova sem udaril mimo. Bil sem že na tem, da stvar pustim, pozabim, pač ni zame … Ves ta čas me je mojster opazoval in se smehljal (jaz ga do tistega trenutka seveda nisem opazil). Ko je videl, kam sem zabredel je prišel k meni in rekel “Poskusi narediti nekaj drugače.” To je bilo vse kar je rekel.
    Seveda mi tisti dan ni uspelo, na naslednji vaji pa … besede so se morale še usesti …

    Poskusi narediti nekaj drugače. 😉

  2. sasa - november 25, 2007 18:55

    @Gregor, misliš pri odnosu s prijateljico? To pa po mojem ni tako enostavna naloga, kot pri gibu pri treningu. Sploh pa če nimam ravno “mojstra”, ki bi mi povedal kaj počnem narobe … oz. s kateri delom telesa počnem kaj narobe 😉
    Ampak veš kaj, jaz sem se tukaj vdala … res nočem več!

  3. Dajana - november 25, 2007 22:04

    Saša: Pokliči jo, zmenita se za na kavo… Pošlji ji ta post… če ga ne bo že sama našla! 😉

    In jaz sem tebe našla na Drugem svetu!

  4. irena - november 26, 2007 08:41

    Očitno ti ni vseeno, kako se je zadeva izšla. Zadeve nisi predelala v sebi, zato se še vedno ukvarjaš z njo. Naredi korak! Razčistita stvari!
    Tudi njej ni vseeno, verjetno jo žre (upam).
    Lahko pa razmišljaš tudi drugače, obrneš zgodbo. Mogoče pa nista bili ravno res “ta pravi prijateljici”. Družili sta se, ker sta bili sosedi, sošolki. Glede na to, da se poznamo že toliko časa, mislim, da tudi drugih prijateljic tudi nista imeli. Po liniji najmanjšega odpora ste se družili tudi kasneje, s partnerji,…
    Ampak mislim, da je bilo usodno, da si jo vzela v službo. Razmerje ni bilo več enakovredno, ona pa ne dorasla tej vlogi. Zanjo si postala preveč uspešna (v službi, materialno in celo v zakonu). Hudo! LEP DAN!

  5. alcessa - november 26, 2007 16:21

    Jaz pa sem mnenja, da so prijatelji neke vrste darilo, ki nas spremljajo kos poti in ko je čas zrel za to, grejo svojo pot… Po navadi jih kar pustim.

  6. Petra - november 26, 2007 18:29

    Alcessa, tole si pa zelo lepo povedala. Čeprav bi jih včasih človek za vsako ceno rad vlekel po svoji poti 🙂

    Kakorkoli Saša, ti si že zadosti pametna, da znaš razsodit, ali je to prijateljstvo vredno rešiti. Je pa res, da nam včasih razočaranje in jeza zameglita razum in se potem stvari razrešijo v tisto smer, v katero bi najmanj radi hodili. Sploh sami.

    Žal nam šele prihodnost pove, ali smo se odločili prav ali ne. No, in ko se to zgodi, pa je največkrat že prepozno. Reševati prijateljstvo, namreč…

  7. Val - november 26, 2007 18:43

    Se strinjam z alcesso…Čeprav po drugi strani pritrjujem Petri, ki pravi, da jih vlečemo na svojo pot…jaz svojih ne izpustim kar tako, se mi pa zdi, da prave prijatelje nekako spoznaš in obdržiš ravno pri mojih letih, vsi prej so res bolj “ta najboljši sošolci”, “ta najboljši sosedje”…ti, ki danes dejansko živijo povsem stran od mene in po svoje pa vendar vsi najdemo čas za druženje in klepet, ti so pa mislim da tisti pravi 🙂
    Reševanje prijateljstva…ne vem, do določene mere ja, včasih pa je res bolje pustiti stvari…Saša tokrat mislim, da bi se v tvojem primeru odločila enako…

  8. sasa - november 26, 2007 20:58

    @Dajana, hvala za pozitiven namig, ampak tokrat NE HVALA, nočem.
    In hvala za opozorilo za Drugi svet, ker oni res ne pošljejo pingback-a o objavah, tako da šele po pregledu analize ugotovim, da sem nekaj nenavadno veliko obiska dobila iz Drugega sveta.

    @Irena; ta je pa bila analitična! Ja, kar temeljito si me obdelala 🙂 Sem se pa kar malo ustrašila, ko sem šele s tem tvojim komentarjem dojela, da ta prispevek berejo tudi ljudje, ki me poznajo in poznajo “zgodovino” tega odnosa. Ko pišeš prispevke ne razmišljaš o tem, kdo vse te bere … da so vmes bivši prijatelji, sedanji prijatelji, sodelavci, sovražniki, stranke ….. ja, vsi živi … jaz pa itak izpostavljena z imenom in priimkom. Huh! A vsekakor imaš najbrž veliko stvari prav. A vendar je najbrž resnic veliko.

    @alcessa; pustim? Ne vem, če jih z lahkoto pustim potem ne vem, če lahko temu rečem prijatelj. Prijatelj je odnos, ki ima vpletena čustva in če so vpletena čustva, potem slovo ne pomeni le na kratko pomahati z roko in pozabiti.

    @Petra; morda sem res imela dolgo obdobje, ko sem res na vsak način želela to prijateljico “vleči za sabo”, četudi se je okolje že povsem spremenilo in tega jaz nisem mogla ali hotela spoznati. In ne, tega prijateljstva ni več in ni ga vredno reševati. Nič več! Sem ga že reševala in nekajkrat celo rešila (vsaj mislila tako), vendar ne, tokrat ga resnično ne želim več!
    In o tem pišem predvsem zato, ker sem pred kratkim dojela, da Slovenija ni Amerika in da so se poti v najini preteklosti tako prepletle, da se nikakor ne moreva ogniti ena drugi. In jaz NOČEM, da se stvari razrešijo v neko smer. Sploh NOČEM več nikakršnega odnosa. Na ta način bom še nekaj časa o tem razmišljala, počasi pa povsem pozabila. Če pa se spet “zapletem” bo zadeva spet zakrpana za nekaj časa in potem spet isto. Niti slučajno več!

    @Val; čeprav se poznava le iz dveh “kav” in blogerskih komentiranj, sva si po razmišljanju precej podobni. 🙂

  9. Dajana - november 26, 2007 21:25

    Saša, vem, da ne pošljejo, zato pa moraš imeti tak okvirček od Drugega sveta na blogu, da boš stalno na tekočem. Imajo prav v redu izbor. 😉

  10. Val - november 27, 2007 07:41

    Jaaaa Saša…a ni to kar mal scary…dve taki kt jaz, no dve taki kt ti…hudo 🙂

  11. alcessa - november 27, 2007 09:57

    Pa saj nisem nič rekla o lahkoti. Tudi nisem nič rekla o pozabljanju. Nasprotno: ker imam kar dober spomin za skupne podvige in doživljanja, me tudi spomini spremljajo ves ta čas. In vse prijatelje, ki sem jih pustila iti, imam še zmeraj rada, čeprav nismo več apdejtani… Res je, da v prijateljstvo investiramo čustva: sama sem mnenja, da je najbolje nekje narediti črto, preden začnemo investirati predvsem negativna čustva.

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih