Zbila sem psa, popila 3 kave, bila na debati, se sprla s stranko, pojedla dve tableti …

Share Button

Jauh, naporno, res naporno je bilo danes!

Začelo se je s HITom, tako kot vedno. Ob šestih Tomaž prižge radio in zbudi me Radko ali kaj je že tisti Pečov lik, ki daje kao duhovite nasvete…

Končno se je naš Jaka odgovorno in samostojno lotil jutranjega vstajanja. Parkrat sva že zamudila …pa ne rednega pouka …. ampak tiste neke dodatne aktivnosti, ki jih ima Jaka še pred rednim začetkom. Aktiven je pa itak v 1200 in treh stvareh. Torej zamujala sva vedno1 na neke priprave za šolski radio.

Čeprav se je znal že kar po živalsko dreti, da z atijem sta pa vedno točna, se jaz nikoli nisem dala motiti in sem ga vedno pustila naj se mirno in počasi kobaca iz postelje, vleče, kot megla, saj mi je bilo prvobitnega pomena, da se navadi SAM pogledati na uro in odgovorno in pravočasno obleči in odjadrati2 od doma.

Torej danes sva odšla mirnih živcev s prednostjo celih 10 minut. Kakšnih 5 minut pred ciljem pa Jaka plane v jok. Brez razloga! Držim volan in ne dojemam. Aaaaaa?

Danes je ON POZABIL na priprave na šolski radio, ker “ponavadi tega nimajo ob petkih in ….. SPET je zamudil”, je tulil med jokom. Tokrat je tudi on smatral, da izključno po njegovi krivdi3.

Pa smo se le “pomenili” in pomirili in celo iz rokava sva povlekla temo o kateri naj govori po radiu4. O knjižnem sejmu! A da nič ne ve?! Ma, nakladaj nekaj, saj veš kako izgledajo sejmi!

Rešeno! Baje je super izpadlo.

Potem: ena, dve kavici, nek prijeten sestanek …. potem pa v pisarni 100 telefonov, eden od njih izredno neprijeten. Stranka je našla 100 razlogov, ki jih je nabirala že zadnjih 10 let, zakaj je sodelovanje z nami najbolj grozna stvar na svetu. Itak! Povrh vsega je imel5 zelo prav glede neke naše napake, ki je rezultat popolne šlamparije s strani naših zaposlenih.
Uff, glava je že začela nabijat. Tablet se ogibam in vzamem kakšno proti bolečinam le v ključnih trenutkih … 1x, 2x letno. Tokrat je bilo tisto 1x in kasneje tudi tisto 2x6.

Vmes sem stornirala že vnaprej dogovorjeni sestanek, ker enostavno ni zneslo, še Tomažu sem predala nalogo, ki sem jo včeraj posvojila že jaz in se ob koncu dneva končno spokala na knjižni sejem.

Parking- najtmer. Še sreča, da imam Minija in da sem res pravi mojster za bočno parkiranje. Spravila sem ga v luknjo iz prve …. popravljanje itak ni bilo mogoče, saj je bilo spredaj 5 cm, zadaj pa približno enako prostora.

V Cankarja priletim ravno ob dogovorjenem času. Pozdrav, toliko da smo se spoznali med sabo, kmalu pa že pod reflektorje in debata. Hmja?! Ne vem. Jaz bi še debatirala. Zdi se mi, da je še ogromno za povedati o Blogih in zasebnosti in da se vsega sploh še nismo dotaknili.

Zase sem imela občutek, da se nisem prav dobro zbrala in zato nisem zadovoljna s svojimi odgovori. S sproščenostjo sicer nisem imela nobenih težav, le bistva odgovora nisem vedno zadela. Vpliv tablet?

Katarina; Povsem drugačna stališča o življenju, blogu, povsem drugačen pristop. Zanimiv, a drugačen.

Marko o katerem sem imela vedno vtis, da je ošaben, prepotenten in ohol, je prav človeški in morda celo sramežljiv …no, ne pred ženskami ..bolj pred publiko, nastopom. Hmja, meni je to všečno.

Sabine Obolnar ni bilo. Žal. Res sem želela, da jo spoznam tudi v živo, saj me ponavadi impresionirajo problematične in zatežene osebe, kajti pogosto se izkaže, da so ravno takšni ljudje v osnovi popolnoma drugačni.
Morda pa to le ni bila neumna odločitev – ne se zapletati globlje v govno, ki si ga je nakopala s posploševanjem v uvodniku, ki ga je pisala letos poleti.

Po debati še klepet ob tretji kavici in domov!

Ah, ne povsem! Še v videoteko sta me napodila naša dva.

Sicer rada pritisnem na gas, a povsod to ne gre in ravno tam , kjer so ovinki največji in tema na cesti globoka, mi je iznenada pred avto skočil pes. Nekakšen zlati prinašalec. V takšnem trenutku ni kaj narediti. Bum!! Z vso močjo sem ga zadela po vsej dolžini. Zavpila sem, ustavila7 in se tresla, kot šiba. Kuža se je komaj zvlekel na rob cestišča. Jaz proti njemu, slučajni mimoidoči pa: “Ne ga lomit, gospa! Vas bo ugriznil! Odpeljite naprej, čim hitreje!”
“Prosim?!”
“Same težave bodo, gospa! Naprej peljite, saj ne veste kakšni so lastniki!”

Sem odpeljala 10m naprej, da ne zbije kdo še mene, obrnila in nazaj v prvo ulico. Kužata ni bilo nikjer več. Klicala, iskala ..trda tema … njega nikjer. Pozvonila pri prvi hiši …ne, nimajo psa …ja, mogoče pri oni hiši …zvonim ….ne, nimajo psa ..pri oni hiši, morda …

Ej, hiše so 10 m narazen in judje ne vedo kdo ima psa!?

Obupala sem in odšla domov. Morda je bil potepuški.

In doma; maili …nadajevanje sage o napaki iz službe…

Vmes pa še dokončanje naloge za tekmovanje v državnem prvenstvu v direktnem marketingu. Danes8 do polnoči sem imela rok. Oddala nalogo 15 minut pred rokom. Ni mi v čast, res ne.

Share Button
  1. čisto po resnici 2x []
  2. z mano, kot šoferjem []
  3. drugače sem itak kriva jaz []
  4. saj tudi te naloge ni pripravil []
  5. ON, ja ….. niso le ženske tečne []
  6. pa saj je že december tukaj in lahko ponucam letno kvoto []
  7. ja, ja, vse 4 žmigavce []
  8. ups, vidim, da je to bilo včeraj kajti ura je že 1 zjutraj []

11 komentarjev

  1. Jan - december 1, 2007 14:10

    mja, tud taki dnevi pridejo, ko moraš narediti 100 in 1 stvar, vmes ti pa še teži 1000 in 1 folk.

  2. Petra - december 1, 2007 18:43

    Preveč kave, Saša, zato te pa boli glava 🙂

  3. Aljaž - december 1, 2007 20:50

    haha, Parking- najtmer
    pa mam novo foro

  4. Aljaž - december 1, 2007 20:55

    haha, so vas obtožili poskusa umora psa?
    To mora biti grozno, če se pred tabo na cesti pojavi lep zlati kužek ti pa bum v njega. Kar pa je največja težava pa je verjetno to, da v tem primeru ne moraš pomagati.

  5. sasa - december 1, 2007 20:57

    Aljaž, še dobro, da si si za novo foro izbral novo besedno zvezo in ne kakšno zbijanje psov.
    Vidim, da ti je res dolgčas 🙂
    Jaki sem prebrala tvoj komentar na njegovem blogu, a on še vedno leži kot klada pred TVjem in se mu ne da niti slučajno pisati blog.
    Je pa bil na BDju …ali na RD-ju ..saj ne vem kaj že uporabljaš 😉

  6. sasa - december 1, 2007 20:58

    Aljaž, PRVO OPOZORILO!!!! 🙂
    Koga so obtožili? Nas? 🙂

  7. Aljaž - december 1, 2007 21:00

    ej zmeri ko kliknem “pošlji” se spomnem, da bi rad še neki napisu.
    Kje za vraga dobite te smeškote? Iz worda se jih ne da kopirat. Zdej morm še mal razmislt če mislm še kej napisat…hmmm….. Aha spomnu sem se: Vsi mate kr zanimive dneve, jz pa ne tolk. No za to besedo “tolk” sem se komi odloču da jo dam not. A pride to z leti? Mislm to z zanimivimi dnevi?

  8. sasa - december 1, 2007 21:11

    Smeškota ne vstavljam nikjer, ampak vpišem le en “space” potem dvopičje in potem za nasmejanega tale oklepaj ) , za žalostnega pa tega ( in potem obvezno še en “space”.

    Tolk lahko zamenjaš z toliko pa se bo še bolje slišalo. Jaka je najprej pisal malo bolj “po domače”, potem pa ugotovil, da se precej bolje in lepše bere, če piše v lepi slovenščini. In tudi bralcem se zdi boljše. Jaz (pa seveda tudi Jaka) rada sicer pišem pravilno, a mi je všeč, če vmes vrinem kakšen najtmer ali kaj pogovornega. A tega ne sme biti preveč. Oh, sem že preveč pridigarska, ane?

    Ja, z leti se zanimivost veča! 😉 Si moraš misliti, kako zanimivo nam bo pri 80-ih? 🙂
    Daj, daj, to nima nič opraviti s tem. Mislim, da je vse le stvar sprejemanja življenja in potem sposobnosti opisovanja. Jaz se ne zaletavam ravno vsak dan v pse pa če dobro pomisliš tudi obisk knjižnega sejma in bočno parkiranje ni ravno nekaj strašansko zanimivega.

    Tudi Jaka mi je ves zdolgočasen iz kavča napol zazehal, ko sem rekla, da ga njegov prijatelj poziva naj napiše kaj novega na blog, da nima prav nobene ideje o čem pisati. Nima ideje?! Pa ravno je prišel iz Atlantisa, kjer je rekel, da se je imel zelo dobro!!!

  9. Aljaž - december 1, 2007 21:50

    najprej moram še rečt neki na tvoj 6. komentar.
    Ups, pozabu. Od kar sem v Ljubljani se moram navajati na nove stvari in to predvsem pri slovnici. najprej so me sošolci mučili z mojim narečjem. Prej sem govoril: avtobusi, avti, računalniki… namesto avtobusu, avtu, računalniku. Ampak oni so mi tolk težili, da sem se v manj kot 2 tednih navadil govort “tko kot so oni hotl”. Zdej ko pa sem začel brat bloge in pisat komentarje mi pa rečejo, da ne smem vikat(še celo grozijo). 🙂 No sej se bom že navadu, sam kako je ta svet čudn, eni se jeziji če jih tikaš, drugi pa če jih vikaš. Kako lahk človek ve kako nej govori. 🙁
    No zdej pa na komentar št. 8:
    Hmmmm, tuki nimam glih kej velik za napisat, sam najprej mi je na misl padl tole:
    A je Jaka zmei tak kakršenga si opisala v komentarjih .
    A je Jaka mel bd v Atlantisu?. Jz sem ga tud tam mel. No, zdej moram pa že počas zaklučt.

    P.S. upam da Jaka pride na trening v ponedeljek, kr neki stvari mu moram povedat(nč v zvezi z blogom(no mogoče 1 stvar, al pa 2)).
    Upam da nisem nč viku.

  10. Pingback: Blog je zabava « Hujšanje s Sašo

  11. sekundek - december 4, 2007 16:25

    Kaj pa avto? Psa je sicer škoda, ampak nekaj dni nazaj je sosedova mačka prečkala slab meter pred mano. In kaj naj, vzeltim. Na ravnost po kolo je šla. Bi se sekiral, pa škoda dragocenih živcev.

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih