Kako smo kupovali avto

Share Button

Nekoč. S Tomažem sva bila študenta, ki sta se ob petkih in svetkih prevažala z avtomatikom1, … jaz celo pozimi, namreč strašansko sem sovražila avtobuse in s trenutkom, ko sem začela hoditi na faks, sem popolnoma prekinila svoje razmerje z LPP-jem

Denar sva služila z občasnim priložnostnim delom in ga pridno metala v pujska za uresničitev najinih prvih skupnih sanj – kupiti si avto. Čeprav se je večina zgražala, češ premlada sta, prekratko je vajino skupno obdobje, ne moreta si kupiti SKUPNEGA avta, sva midva trmarila in se odločila vplačati najin prvi avto. Bolho. Novo. Saj ne pomnim natančnega leta, vendar mislim, da je bilo tam nekje leta 1987, ko sva vplačala gotovino2 za najin motorni štirikolesnik.

Takrat so bili vsi avtomobili, kot danes najekskluzivnejši Bentley, kjer ti notranjost prilagodijo tvojim željam …. ja, vsaj po čakalni dobi, če nič drugače. Vplačal si enkrat januarja, nato pa do poletja čakal na kratko tako želeno obvestilo, da je avto prispel.

Bolhe so takrat pripeljali v Maribor …. jah, Yugo je prišel v Ljubljano, Fiati pa pač v Maribor. In sva se usedla na avtobus ter se drhtečih rok in žarečih lic odpeljala na Štajersko. Tam pa postopek …. najprej po papirje na Avtotehno ali nekaj podobnega, nato z avtobusom v center mesta plačevati neke davščine in nato spet nekam na obrobje mesta, se postaviti pred zaklenjeno ograjo in kot kup stavkajočih delavcev težko čakati, da se žabica na verigi odklene, da se sprosti vhod na prostrano dvorišče polno Bolhic, mi pa se vsak s svojo tablico z napisom PREIZKUŠNJA zapodimo k svojemu izbranemu lepotcu.

Itak je vsakemu nekaj manjkalo, eni so imeli težave z zapiranjem, drugim niso delale luči, tretjim so prenehale delovati šele, ko so se odpeljali do prvega ovinka, a vseeno, dirka za najboljšo izbiro se je začela v trenutku, ko so se odprle velike duri.

Celo pot sva razpravljala o barvi, ki bi si jo izbrala in pred vrati stala s precej dolgimi nosovi, kajti nekaj trenutkov prej sva dobila tiho3 interno informacijo, naj se ne obremenjujeva preveč, saj je tako ali tako celotna pošiljka v eni sami barvi – zenf zeleni. Joj, tega pe res ne smejo delati meni! Saj barva ni tako slaba, vendar da moram od ene barve IZBRATI le to eno 🙁 … to pa je nekaj, kar ne pozabiš kar tako.

No, in v trenutku, ko smo se zapodili v dir, zagledam nekje v kotu lepotico, eno samcato v nekakšni pastelno rumeni barvi. Ta bo moja, pa četudi je brez vrat in brez volana! Vržem najino preizkusno tablico vanjo4 ter se na hitro lotiva pregledovanja očitnh napak ….. saj je še vedno bolje, da na hitro izbereva še kakšen drug avto, ki je vsak toliko vozen, da ga bi lahko pripeljala, do prvega servisa.

Ampak najina Bolhica je bila kul, nobenih5 napak in skorajda jo že odpeljeva, ko k nama pristopi eden od tam zaposlenih ter začne nekakšno čudno zgodbo o tem, da je tale gospod, in kaže ne neko suho namrgodeno grižo, ta avto rezerviral že prej in vanj vrgel tablico, vendar je on, pokaže sam nase, to pomotoma vzel ven ..in …
Kaj in?! Najin avto je bil tam, bil je prazen, midva sva vrgla svojo tablico ..najin je! Mi je čisto vseeno tablica prej notri, sedaj ni več notri …. ma, ne nakladaj stari!  Dvojka, čista, me sploh ni zanimalo.
Pa čez 10 minut pride tista griža nazaj, potegne Tomaža na stran in ga nekaj nagovarja, prideta oba k meni in mi razložita, da gospod MORA domov svoji ženi pripeljati rumen avto, a vsi so ZELENI, le najin  khm ….

Ja, in?
Ja, jaz bi tega vajinega vzel, vama pa dal tega lepega zelenega, ki sem ga že pregledal in je ful brezhiben …. pa 200DM vama dam za to.
A tako?! Zdaj je pa zgodba drugačna, zdaj bi pa ti prosil, prej pa una varianta z nožem v hrbet?!
Moj me gleda in ga že vidim, kako se mu smehlja ob omembi 200DM, midva pa študenta, ki bi nama tak denar čisto prav prišel, pa saj sem mu že prej rekla, da zelena sploh ni slaba ???

Ne! Ne dam! In to iz čistega principa, ker hudič ni prišel prej direktno k nama in naju prosil. Zamenjala bi zastonj ..no, mogoče za 50DM …. no, morda 100 🙂 , a takole pa ne!

Domov sva odpeljala rumeno kištico. Itak je nagajala non-stop in čez 4 mesece sva jo prodala.

Share Button
  1. to je bila tista prdulca od Tomosa []
  2. takrat itak drugače ni šlo []
  3. psst, pa nobenmu ne povejta! []
  4. to je pomenilo, da sva jo markirala in je “najina” []
  5. no, vsaj ne tistih ogromnih []
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih