Poslovna obdarovanja niso več moderna?

Share Button

Obdarovanje znotraj družine pretakanje denarja iz moje v Tomaževo denarnico, vmes pa še nekaj ostane prodajalcem, je letos končno ukinjeno. Saj imam rada darila, vendar pa je tale norišnica v decembru res prešla zdravo mero okusa in resnično NOČEM, …. NOČEM (!), da se meni dragi ljudje podijo po trgovinah, trošijo čas za ugotavljanje kaj trapastega bi kupili meni zahtevnici, ki itak z ničemer nikoli ni povsem zadovoljna. Resnično si želim le pozornosti, klica, pogovora, povabila na kavico, morda celo kosilo, večerjo, če govorimo o meni bližjih ljudeh, nikakor pa ne čokolad, kave v še nepripravljenem stanju1, parfumov, bognedaj steklenice vina2, še manj žgane pijače3, in zagotovo ne šampanjca4.
In ker meni največ pomeni pozornost, tudi drugim rada podarjam podobno darilo. Tudi poslovno.

Včeraj smo za naše stranke imeli “dan odprtih vrat”. Postavili smo jelko, zavili nekaj knjig, nakupili sadje, piškote, čokolado, natočili penino in se družili. Ves dan!  Kako prijeten dan!

Resda jih je nekaj prišlo le zaradi “šlifa”5, a tistih namensko nasmejanih obrazov, ki so prišli in odšli v hitrih 5 minutah, nihče skorajda ni opazil.

No, imamo tudi takšne, ki so se obisku spretno ognili … super, bolje tako, če je teh nekaj minut težko držati usta v nasmeh.

Nekateri pa so dan .. kaj dan, celo leto, zapečatili s prekrasnim pečatom prijetnega druženja in obilo smeha. Ganila me je pozornost ljudi, ki so nam v dar prinesli doma pripravljene piškote, potico, neka gospa je prinesla doma pečen ajdov kruh z orehi …. neka skupina ljudi pa je za vse nas pripravila prezentacijo, ki ji je sledil prijeten klepet in veliko smeha. Lepo, toplo in nepozabno.

Ob koncu dneva smo se zaposleni posedli in se smejali vtisom ravno minulega dne ter hkrati razmišljali tudi o naših dobaviteljih in njihovih pozornostih. Pozornostih? Ni, ni …muca papala!

Imamo gospoda, ki je lastnik naših prostorov. Gospod je star, težko hodi in vsako leto tudi vse slabše sliši. Med letom ga ni naokrog, a v decembru se vedno oglasi. Prinese 6 steklenic Zlate radgonske penine, ki je žal nihče med našimi ne pije6, a mu žal nikakor ne morem povedati, da je dovolj, če pride na obisk, se tako kot ponavadi usede v mojo sobo, popije kavo z mlekom in kakšno urico klepeta z mano.

Hoteli Bernardin so težka izjema. Letos so nas počastili kar dvakrat. Bogato! Prireditev, pojedina, danes ko je bila hkrati otvoritev Casina, so vsakemu podarili še 10€ bonusa za igranje na avtomatih, ki sem jih jaz pridno oplemenitila v 47€

Vsekakor je tukaj še nekaj redkih izjem, ki nas v decembru ali pa kdaj kasneje v ta namen počastijo s kakšnim kosilom in nekaj uricami prijetnega druženja, vendar pa vsako leto znova ugotavljam, da je časa vse manj, ljudje v poslu zanemarjajo “majhne” pozornosti v obliki posvečenega časa in v novo leto skočijo le z novim poslovnim načrtom o povečanju prodaje.

Briga me za Unicefove voščilnice, ki jih večina kupi le zato, ker so najlažje dobavljive, poceni in čisto kjut … v bistvu poceni reklama, ko vsaj enkrat na leto pod krinko dobrotljivosti in lepih želja, svojega kupca opomniš nase: “Hej, vse lepo v novem letu …in spomni se name …in kaj naroči pri nas … saj še veš, da smo tukaj, hej?!”

Ali pa internetne voščilnice za katere potrebuješ kakšno minuto časa, da poklikaš vse naslove, če že nimaš od lani narejene super velike skupine na katero pošlješ svoje “iskrene in iz dna srca” poslane, želje.

Tudi tiste koledarje, ki naj bi vam skozi celo leto delale reklamo v NAŠEM podjetju in itak končajo v smeteh kmalu po vašem odhodu, si lahko kar sami nalimate na SVOJE stene!

A vendar … ajde, vsi ti so si vzeli čas, da so se vsaj za tisočinko sekunde, ko so odklikali moj e-mail naslov v BCC polje7, pomislili name. A imamo tudi takšne, ki nikakor ne najdejo časa ali volje za nič. Ni ne duha ne sluha od njih. Neka tajnica razpošlje voščilnice na katere se gospod vrli direktor podpiše … seveda brez priloženih kuvert z naslovi, gredo v pošto in ….eto, opravljeno do naslednjega leta. Pa saj kupujejo, kaj bi komplicirali, poslovna obdarovanja pa itak niso več moderna!

My ass! Zmigajte se, ker jaz rada delam z ljudmi! S takšnimi, ki imajo srce na pravem mestu in jim ni škoda časa zame!

Share Button
  1. dragi moji, če še ne veste, jaz kave nikoli ne pripravljam doma []
  2. prestavljanje enih in istih steklenic iz ene hiše v drugo me spravlja ob živce []
  3. če še ne veste, da takšnih pijač ne pijem, potem ne vem zakaj sploh darila???!! []
  4. mehurčki mi ne sedejo niti v Radenski, še manj v alkoholni pijači []
  5. kar je treba je treba []
  6. ne vem kako to, a med 10 redno zaposlenimi ni niti enega ljubitelja alkoholnih pijač []
  7. ja, ja I whish ….ponavadi nas je kar kakšnih 100 nanizanih v To: []

2 komentarja

  1. Petra - december 22, 2007 08:58

    AAAAA, zakaj pa ne kuhaš kave doma? Kako pa pol preživiš jutro? Meni se utrga:)

    Darila? Jah, sem pač ena od tistih, ki letajo po trgovinah, obožujem namreč nakupovati darila, obožujem tudi šampanjec, tud Unicefove čestitke kupim.., hmh tko da…

    …te lahko samo še povabim na en super domači espresso, al ti še laufa capuccino:)

    Kakorkoli, lep božič, z darili ali brez!

  2. sasa - december 22, 2007 13:12

    Jutro preživim tako, da vstanem ob 6h, pol sedmih, potem telovadim, precej na hitro pojem zajtrk, se na hitro stuširam, namažem, vmes poskušam zbuditi Jako, pregledam še nekaj mailov, morda obesim perilo ….. ob pol osmih pa z Jako že drviva v šolo. Kava? Zakaj bi jo le pila tako na hitro, ko pa je pitje kave užitek … event – se rahlo dela norca iz tega moj ameriški šef, ki kavo prenaša s sabo po ulicah in v avtu?

    Takoj, ko oddam Jako pa je čas, ko se lahko sprostim, usedem in v miru in z užitkom spijem skodelico kave. Do prvega lokala pa bom že zdržala brez, da se mi utrga 😉

    Tudi ob vikendih je ne kuhamo doma. S Tomažem nama je to že dolga leta običaj, navada, ki jo nikakor nočem prekiniti. Zjutraj, ko Jaka še spi, odideva po časopis, potem pa skupaj na kavo. Bereva, se pogovarjava, nato pa na Šmarno. Ne, niti slučajno ne želim kave (po možnosti kakšno filtrirano “juho”) pripravljati doma! Capuccino pa mi ne laufa že dolga leta, ker me je nekaj časa močno bolel želodec in preden bi si dovolila tiščanje tiste cevke v svoje telo, sem poskusila ukiniti stvari, ki bojda škodujejo in nekdo mi je povedal, da je kombinacija kave in mleka lahko tista, ki me ogroža.
    Jah, od takrat pijem kratko brez (vsega). 🙂

    Sva si pa res zelo različni, Petra …. kdo bi si mislil. Zanimivo je, da takšne razlike opazimo šele ob takšnih pisanjih, kajne?

    Tudi tebi in tvojim lep božič!

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih