Fata – the most wanted staff

Share Button

Sanjate o tem, kako bo nekega dne namesto vas za vami pospravljala povsod razmetan časopis, zlikala vse oprano, posesala in pobrisala prah in bognedaj še skuhala, prijetna, redoljubna in natančna priletna gospa, ki ji boste ob koncu dneva odšteli nekaj ojrov1, ki jih boste v tem času vi kao lažje prislužili s čim drugim? Well, don’t! Kajti v tem ni prav nič sanjskega.

O tem nisem ravno sanjala. Nikoli, res nikoli. A kakršna sem, nikoli nisem bila povsem zadovoljna s stanjem v našem stanovanju, po drugi strani pa nikoli nisem želela postati suženj drgnjenja, ribanja, pomivanja in likanja.

Moja mami me je že v mladih letih učila, kar naj bi pridne ženskice počele celo svoje življenje in mi to vcepljala v možgane, kot navado, ki se ji kratkomalo ne da izogniti. Vsako soboto (!) sem že navsezgodaj zjutraj vzela v roko krpo in brisala prah. Ko sem obdelala celo stanovanje, je bilo na vrsti sesanje in vsake toliko časa sem se lotila še pomivanja celotne kopalnice in kakšnega enostavnega likanja. Spomini na sobote? Grrrrr!

V naši2 “moderni” družini pa se je sesalo, ko se nam je zazdelo, brisanje prahu ni bilo več The Opravilo, ampak nekaj kar narediš tako mimogrede in tako smo lepo preživeli kar nekaj let v čisto solidno pospravljenem stanovanju. Pa smo prišli do trenutka, ko smo veseli pričakovali obisk …in to konkreten obisk …. pri nas naj bi nekaj dni prespala žena mojega ameriškega šefa. Pedantna Avstrijka, ki ima red že v genih, v Ameriki pa itak hišo pospravljeno do nesramno čistega nivoja.

Že nekaj dni sem ob večerih v red spravljala tistih naših takratnih 80kv, a se vedno znova picajzlasto zaletala v urejanje knjižnih polic ter puloverjev, ki naj bi bili zloženi po barvah in pravih velikostih ter sortitranjem kakšnih papirjev in stare dokumentacije, do drgnjenja ploščic pa še 2 dni pred obiskom3 niti slučajno nisem prišla.

In tako tista 2 dni pred velikim dogodkom, zjutraj sedim v fitnesu in opazujem gospo, ki je vsak dan pridno drgnila tuše in umivalnike v tamkajšnjih garderobah. Takoj me presune, da bi si kaj podobnega tudi jaz lahko privoščila ob tako pomembnem dogodku. Samo tokrat, se tolažim …. in seveda razmišljam o ustrezni razlagi za takšno “razsipništvo” mojemu možu. Teto vprašam in že nekaj minut kasneje4 sedi v mojem avtu in peljeva se k nam domov.

Zvečer se stanovanje dobesedno sveti. Stanovanje je zdrgnjeno v nulo. Resda je malce …no kar precej smrdelo po čistilih, in res je bilo zdrgnjenega še kaj več5, kot le tisto kar smo pričakovali, a občutek, da so pomite tudi tiste police, ki že mesece niso čutile mokre krpe, je bil vreden vsakega tolarja, ki sem ga takrat plačala.

Izkušnja je botrovala temu, da smo gospo povabili še nekajkrat …. vsak mesec enkrat … a ker jo je stanovanje resnično utesnjevalo in je bila očitno vajena le prostornih močno zapacanih garderob in smo na vratih ali omarah našli vsakič nekaj novih prask, smo končno sklenili, da je čas za zamenjavo.

Kolegica mi je priporočila gospo, ki poleg čiščenja še zlika in ….. hmja, “skuhana” sem že bila, sedaj me je bilo treba le še “zapeči”.

Prijateljica mi je priporočila “Fato” iz Ukrajine. Mega, res mega. Mlado dekle, ki je v Slovenijo prišlo tako, kot najbrž večina lepih deklet njenih let iz vzhodnoevropskih držav …. jah, baje je le plesala. Ta “moja” si je v Sloveniji našla moža in pridobila nekaj kilogramčkov, pa je prvotni kšeft bilo potrebno zamenjati. Glede pospravljanja je bila res super Fata. Tika taka, vse urejeno, čisto, organizirano, zlikano pa v nulo. Vse majice so bile zložene na cm enako, brez nepotrebnih robov, če je opazila svičnike razmetane po mizi, je našla kozarec in jih zložila vanj.

Kot vsak človek pa je tudi ta Fata imela pomanjkljivost: v svojem delu ni uživala in ob prvi priložnosti, ki ji je prišla na pot, je na svoje Fata delo dala “odpoved”.

Jaz pa takrat že popolnoma razvajena, sem takoj hitela iskat novo. Dobila sem starejšo gospo, katere edina napaka je bila ta, da je pred njo to delo opravljala hitra in odločna Ukrajinka. Nobenih odrgnin, tudi po čistilih ni smrdelo in tudi zlikano je bilo kar solidno, a vseeno se mi je ves čas dozdevalo, da bi sama v tem času počistila bolje in hitreje. Sklenila sem, da je morda vseeno bolje, da se ne predajam “razvadi” in čistočo stanovanja prepuščam tujim ljudem, zato sem Fata funkcijo ponovno prevzela nase.

Pa smo se preselili, prostora je kar naenkrat bilo več pa tudi Ukrajinski Fati se je očitno življenje obrnilo drugače od njenih sanj in spet sva se našli.

Vse krasno, le da je Fata v tem času postala gospa6, Ljubljanske gospe so se kar cufale zanjo in seveda ti takšen občutek malce tudi dvigne nos. Naenkrat je postalo moteče, da ne živimo v centru, kajti avta ni imela, mož je ni želel prevažati, peš od avtobusne postaje je bilo predaleč, jaz pa si tudi nisem več želela prevzemati vloge taxi službe …. najprej malce jamranja tako mimogrede, nato povišanje tarife, kasneje že močna jadikovanja o krutosti življenja … iznenada pa odločitev, da takšno delo ni več zanjo. OK, pa smo spet brez Fate.

In tako je končno prišel čas za mojo mamo, ki je že tako ali tako ves čas v ozadju jamrala, da si zmišljujem in nevarčno in gosposko omišljam neke tuje dekline, ki mi vohljajo po perilu in prestavljajo osebne zadeve …povrhu vsega pa itak ne pospravljajo dovolj dobro7. Ona, moja mama pa ves dan ne ve kaj bi s svojim časom in kaj bi bilo boljšega, da v svojo hišo spustim njo – the most perfect Fata ever.

Naj še kaj dodam 🙂 ?

Share Button
  1. nekaj malega []
  2. zdajšnji []
  3. seveda delovnih dni []
  4. ravno je končala svojo izmeno []
  5. npr. barva z naših vrat []
  6. The Gospa []
  7. kdo bi si mislil od kje v meni ta občutek pretiranega perfekcionizma 🙂 []

7 komentarjev

  1. beti - december 23, 2007 18:37

    po moje tole z mamo ni ravno najboljša ideja;

  2. sasa - december 23, 2007 20:45

    Kako si vedela? 🙂
    Joj, v kaj sem se spustila! Prepričal me je moj dragi, ki je že tako malce postrani gledal na mojo “zapravljivost” in je v tem, da me prepriča, da v hišo spustim mamo, videl prihranek za nekaj dodatnih tisoč tolarjev mesečno.
    Sem mu že takrat govorila, da se mame ne bo dalo kar odpustiti in da je tudi ne bom mogla okregati in ji naročiti naj nekaj dela drugače ali bolje.
    No, pa je izkusil! 😉
    Moja mama nikakor ne more razumeti mojega reda in tako vsakič znova malce premika pohištvo …. no, ne ravno omar, a kakšne vaze in stole, da ne govorim o knjigah ali celo kakšen scaner, ki se ji zdi, da moti lep izgled stanovanja, pospravi v najgloblji predal na podstrešju 😉 Smo ji že nekajkrat rekli naj le lika, vse ostalo pa naj pusti kar pri miru, a ona se ne pusti motiti.
    Aja, mimogrede še sosedove mačke nahrani kar v naši hiši in potem se mi čudimo zakaj nas vsak dan pred vrati čaka kup mačk 🙂

  3. beti - december 23, 2007 21:00

    no, moja mama je tudi prosta celo dopoldne, pa vendar je ne bi spustila v hišo, da mi pospravlja ipd.; pa nimam nič proti njenemu delu, vendar bistveno fajn je, če je zadeva kljub vsemu bolj brezosebna in se ti ni potrebno nič pregovarjati itd.

    stari pregovor pravi: “vse ima svojo ceno”

  4. Urša - december 23, 2007 21:48

    jaz sem ubrala drugačno taktiko že na samem začetku: perilo ji odpeljem na njen dom in ga tam (zlikanega) tudi poberem; na kosilo gremo k njej in ne kuha pri nas….kar pa se tiče pospravljanja….v moji prisotnosti in z mojim dovoljenjem….to pa si sedaj, ko sem na porodniški (in delam od doma) lahko privoščim (imam res “zlato” dete;-))

  5. sasa - december 23, 2007 21:50

    @Beti, Exactly! 🙂 Je** ga, takle mamo zdaj pri nas in poti nazaj ta trenutek ni …. no, vsaj takšne ne brez joka in komentarjev “Ne marate me!”

    Saj zato pa sem tole zapisala, da vse ostale posvarim v kakšno nevarnost se lahko podajo 🙂
    Pa mi celo stanujemo precej daleč stran od mojih staršev, kar moja mama ne pozabi vsakič znova omeniti …. a je to vseeno ne ovira, da si vsak teden izredno močno želi pomagati.

  6. sasa - december 23, 2007 21:51

    @Urša, pametna punca! 😉

  7. Petra - december 24, 2007 08:29

    Heh, jest mam tudi bogate izkušnje s Fatami. En kup jih je blo, pa vse za en kl…:) Noben ne počisti tako dobro kot sama. No, zdej ko je stanovanje precej večje, spet bolj na tanko piskamo. Mami večkrat priskoči na pomoč. Za razliko od večine tu gor, me prav nič ne moti, nasprotno, super mi je.
    Itak lahko pidejo k nam v copatih, brez zvonenja. Nam je vseeno, tko, da če pridejo na obisk in zraven še mal popucajo je pa sploh super:)

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih