Trst je spet naš in super da imamo H&M

Share Button

Potni list sem dobila že leta 1970, pri mojih petih letih. Moja mama je bila namreč zaposlena pri JŽ1 in pripadal ji je nekakšen popust za vožnje z vlakom po celi naši Jugi plus nekaj zastonj v tujino … ma, saj ne vem več točno kako in kaj ter zakaj, a midve sva se zelo pogosto z vlakom zapeljali v Trst. Trst je bil zame sanjsko mesto, čeprav sem pogosto domov prišla le s kakšno novo majčko ali pa le s kakšnimi čigumiji. Tudi kasneje, ko so v Trst drle množice švercarjev, ki so svoje polne vreče trpali na vlak in se kar na postaji ovijali v kavbojke, ki so jih morali pripeljati v Beograd, kjer naj bi jih preprodajali v nekakšnih preprodajalskih trgovinah, ko je Trst postal precej umazano in mesto polno švercarjev iz takratnega jugoslovanskega dna družbe, sem se vsakega izleta vedno znova veselila.

Morda so mi celo ti izleti v za nas Jugose nekakšno meko mode, ustvarili nekakšen odnos do oblačenja in mode. Vedno sem uživala v nakupovanju oblačil in četudi sem si uspela kupit le nov pulover, sem ga ob prihodu domov, četudi je bila ura zelo pozna, kombinirala z vsemi že obstoječimi oblačili, paradirala po stanovanju in doživljala občutke, ki jih danes težko opišem.

Prehod meje je bil vedno posebno doživetje. Na vlaku za Trst niti ne tako močno, saj sva midve z mamo ali kasneje s kakšno prijateljico, zbledeli v primerjavi z množico profesionalnih tihotapcev italijanske robe. Gorica pa je bila povsem drugačna zgodba. Ja, tudi Gorico je bilo potrebno spoznati in s prijateljico sva se v srednješolskih časih pogosto z avtobusom odpeljali v ta kraj v Italiji, kjer so nas znali ogovarjati celo v slovenščini. Pot je bila prijetnejša, mesto manjše in bolj obvladljivo pa tudi čistejše in prijaznejše. A to bi težko trdila za carinike na tem mejnem prehodu. V tem obdobju namreč preko meje nismo smeli prenašati neomejenih količin tuje valute. Količino prenešenega denarja je bilo potrebno dokumentirati z bančnim izpiskom in če je carinik želel tudi z dovoljenjem za vpogled v denarnico in če te je carinik vzel na piko, so te poslali na osebni pregled, kjer so te slekli do golega in ti obrnili celo spodnje hlače. Ubogi srednješolki sva ves denar, ki sva ga uspeli nabrati, poskrili po vseh možnih koncih in krajih. Prijateljica je nekaj italijanskih lir zašila (!) v pas pri kavbojkah, nekaj jih je vtaknila namesto mince v kemični svinčnik, nekaj pa zataknila v neko luknjo pri zadrgi osebne torbice. Nesrečnica je očitno imela videz težke tihotapke, zato so jo poslali na osebni pregled in ji pobrali ves denar razen tistega v luknji v torbici. Imela je le 17 let! V Gorici sva si razdelili moj denar in si vseeno privoščili nekaj veselja in se vrnili srečni in zadovoljni.

Ravno v času moje mature in maturantskega plesa, kjer naj bi seveda blestela v kakšni strašansko kul zadevici, ki vsekakor ne bi mogla biti kupljena v Nami, Tkanini ali v Ona-On 🙂 , je naša2 vlada uvedla nekakšen depozit za prehod meje. Če se ne motim si le 1x v letu lahko mejo prečkal zastonj, vsakokrat za tem pa si moral za prehod … in to le za to, da si lahko šel preko meje … plačati nek prispevek. Seveda sem skrbno planirala tisti eni in edini prehod v letu in se nekaj tednov pred plesom odpravila v Trst. In ravno tisti dan sem MORALA nekaj kupiti. No, saj sem, četudi ni bil najbolj optimalen nakup.

Časi so postajali vse prijaznejši do modnih navdušencev in skrivali smo le še kakšne pregrešno drage čevlje in se tudi po nakupih odpravljali tudi kam dlje od Trsta in Gorice.

Spomnim se mojega prvega stika s trgovino H&M na Dunaju. Pred kakšnimi 14 leti sem padla v trgovino, ki je imela izredno dostopne cene in zame neverjetno izbiro izredno všečnih cunjic. Ko sem izvedela, da obstaja takšna trgovina tudi v Grazu, smo se do Graza zapeljali le po nakupih v H&M-u, ko pa so H&M odprli v Ljubljani, ga sploh nisem želela obiskati in še danes zaidem le, če me tja zvleče Jaka.

Kakšno povezavo ima Trst in H&M vas zanima? Pri meni jo imata. Oboje izgublja svoj čar in zanimivost z dostopnostjo in vse večjo bližino.

V nedeljo smo bili v Izoli in se v trenutku odločili, da skočimo pogledat kako se po novem pride do Trsta. Enostavno, hitro. Hiške za carinike na mejnem prehodu še stojijo, a tam ni nikogar. Z avtom smo se le peljali mimo. Trst je lep, ima svoj šarm. Ulice so bile polne ljudi, mesto je okrašeno, ljudje se tam kljub nizkim temperaturam, vozijo s skuterji, stojijo pred lokali, se pogovarjajo, pijejo vino, trgovine so odprte tudi v nedeljo. In to v centru mesta! Lepo! A koliko časa mi bo skok v Trst še zanimiv? Trst je vse bližji, vse bolj naš …. in manjši, ko je izziv, manj me mika.

Share Button
  1. ali kako so se že takrat imenovale Jugoslovanske železnice []
  2. jugo je bila seveda takrat “naša” []

6 komentarjev

  1. irena - december 25, 2007 23:02

    Tale Trst je pa bil srednješolska meka tudi zame. pa koliko energije smo imeli. Ob petih zjutraj na vlak, cel dan po štacuncah, pa na zadnji vlak ob desetih zvečer. To pa je naredlio pomankanje modnih trgovin v času socializma v naši Yugi. Ampak vedno ko grem v Trst isto štorijo povem puncama, ja se ” spomnite tovariši” , me opomnita. Ampak je bilo nepozabno, kljub vsemu. Pa zapleti na meji, pa skrivanje denarja, obvezno preobuvanje v nove kavbojke in nove čevlje ali škornjev Košiču v Gorici. Tudi na avtoštop smo hodile, da smo bile hitreje v Gorici.
    V tistih časih se je kar precej štopalo, tudi varno se nam je zdelo. Tudi šoferji so kar ustavljali. Ne vem kako je danes s tem, ampak mene je strah vzeti kogarkoli, že zaradi raznih mogočih tožb v primeru nesreče.

  2. Kašpar - december 26, 2007 01:26

    Švercanja sicer nisem doživel, pa vendar se lahko strinjam s predzadnjim odstavkom. Namreč še nekaj let nazaj so bili nakupi v Celovcu zakon, zdaj pa imamo vse te štacune pri nas in se mi zdi brezveze hodit v 5 km oddaljen Kranj v C und A. V Celovcu je lepše …

    Aja, Celovec je zdaj spet naš 😀

  3. sasa - december 26, 2007 17:59

    @Irena, se spomniš, ko sva v Gorici v Benettonu, ki je bil kao nekakšen outlet oz. precej ene škart robe so imeli, kupili hudo dobra plašča skoraj zastonj? Edina težava je bila v tem, da sta bila plašča orto zmečkana (zato pa sta bila tako poceni) in da ga preko meje res nisva mogli prinesti brez, da bi plačali težko carino?
    Sva ju pač oblekli in šli povsem zmečkani preko meje. Tisti plašč sem potem nosila še leta in leta.

    @Kašpar, a v Kranju je C&A?

  4. irena - december 27, 2007 22:33

    Ja seveda se tega nakupa dobro spominjam (pa tudi drugih). Moj je bil zelen (kot tvoje novo ozadje bloga), tvoj pa bel. Sva bili fancy :)))

  5. Kašpar - januar 3, 2008 16:12

    Ja.

  6. sasa - januar 3, 2008 16:19

    @Kašpar, jao kakšen odzivni čas! …. jaz pa to šele zdaj zvem, ko je decembersko obdarovanje že mimo 🙂 … jaz pa v Celovec rinem 🙂

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih