Konec …

Share Button

Kajne, da je dokončanje ciljev lahko tudi takšno, da jih enostavno ČRTAŠ iz seznama? Ne, ne, ne kot končane, zaključene, ampak kot nezanimive, brezvezne, zatežene, kajmijetegatrebabilo itd.

Letos sem dokončno opustila enega od mojih velikih in dolgoletnih ciljev … no, “valujočih” ciljev1…, morda se val kdaj spet vrne, ampak …hmja, dvomim.

Faks sem sfalirala na celi črti. Uf, že 100 hrvaških let nazaj sem odšla na ekonomijo pogledat kaj naj bi se tam zanimivega dogajalo in tam le “pobrala” moža. Sicer sva pred tem obiskovala isto gimnazijo, a ker se nikakor nisva opazila, sem morala oditi na faks in ga obiskovati še toliko časa, da mu je oko končno zapelo zame.

On je za razliko od mene, poleg ljubezni svojega življenja, tam uspel najti še kaj drugega … no, kakšno področje, ki ga je zanimalo dovolj močno, da je dovolj vztrajno drgnil klopi in preobrnil nekaj knjig, popisal nekaj izpitnih pol in na koncu dobil tisti Papir za katerega mi je mama vedno govorila, da je pomemben. Ahja, jaz je očitno nisem dovolj dobro poslušala in si v življenju priborila le tistega iz matičnega urada … no, ja, morda še kakšnega2, diplome pa nisem in nisem prigrebla, čeprav sem bila na naslednjem faksu – VUŠ-u3, že skorajda tik pred diplomo. Jah, faks je bil lahek …no, da ne bo izpadlo nesramno in arogantno bom raje rekla, da ni bil težak …. in jaz sem v prepričanju, da ga bom z lahkoto dokončala vzporedno z redno službo, ki so mi jo ponudili v podjetju, kjer sem bila res pridna in marljiva študentska delavna sila, sprejela ponudbo za redno delo in ….. Kaj in?! Nič in! Delala sem in delala in vedno znova verjela, da bom faks dokončala kot keks, takoj, ko bom le zbrala dovolj moči, da se ponovno usedem za knjige.

In? Kaj in?! Delo me je posrkalo vase in faks me ni več videl.

VUŠ – višja upravna šola. Kaj bi počela s tem? Pojma nimam. Vsekakor nič, kar bi me zanimalo. Državna služba? Hmmm! Pardon svakinja in vsi tisti, ki morda imate in uživate v takšnih službah, a zame takšna stvar izgleda silno dolgočasno in sonotme.

Takrat smo se na faksu učili o jugoslovanski (!) upravi! Saj so me obvestili, da mi bo 3/4 izpitov propadlo, če ne pridem takoj in dokončam, kar sem začela in končno svoji mami pokažem tisto, kar si je tako močno želela – PAPIR …. a kaj, ko sem se tistega leta prav intenzivno grebla v takratni službi in res ni bilo časa za študij. Ali pa volje? Ali pa veselja?!

Ne, nisem šla niti pogledat. In ne, ni mi žal. Le kaj bi s Papirjem? Da si ga nabijem na steno v pisarni?

A bili so trenutki, ko sem si ta kos papirja želela. Bili so trenutki in najbrž bodo še prišli, ko se sprašujem predvsem o svoji volji, o vztrajnosti, pridnosti … tudi o svoji pameti (čeprav mislim, da ta nima prav veliko za opraviti pri dokončanju faksa). Bili so trenutki, ko mi je bilo neprijetno, ko je bilo potrebno navesti tudi svojo izobrazbo in so levo, desno, spredaj zadaj … vsi pisali dr.mr.br.sfr , jaz pa …hmja.

Pa sem pred nekaj leti končno prišla do rešitve. Ja, bom odšla na faks, vendar ne zaradi Papirja, ampak zaradi znanja! In niti slučajno ne grem več na VUŠ ali podobne meni nezanimive dolgocajtarije. Samo še tečaj italijanščine dokončam, sem sklenila, potem pa vpis na ravno na novo priznano fakulteto – Visoko šolo za design.

In moja mama bo srečna. Ona bo dobila Papir, jaz pa znanje iz nečesa, kar me je vedno zanimalo.

Pripravila sem teren in se v šolskem letu 2007/08 za spremembo nisem vpisala v noben tečaj tujega jezika in celo naše člane družine pripravila na to, da bo mama po novem študentka. Po začetnem kolebanju med dvema smerema; notranja oprema in vizualne komunikacije sem se na koncu iz praktičnih razlogov odločila za slednje in pisala na šolo naj mi pošljejo pogoje za vpis.

Prejela pa sem naslednji odgovor:

Spoštovani!

Hvala lepa za vaše povpraševanje. Na vseh treh smereh je razpisanih 30 mest za redni študij in 30 mest za izredni študij. V pripeti datoteki vam pošiljam razpored sprejemnih izpitov. Ti so obvezni za vse, neglede na to za katero obliko študija se kandidat odloči. Pišete, da ste bili že vpisani na Višjo upravno šolo. Predlagam, da nam pošljete kopijo indeksa in potrjene učne načrte, da vidimo, če vam lahko priznamo katerega izmed splošnih predmetov.
Predavanja za izredne študente potekajo v popoldanskem času trikrat na teden, včasih pa tudi ob sobotah dopoldan. Cena študija znaša 13.050,00 EUR za vse tri letnike (1. letnik 3.850,00, 2. letnik 3.850,00 in 3. letnik 5350,00 EUR).

Vljudno vableni!

Vableni ??!! OK, pa saj preživim, če na šoli za DESIGN ne obvladujejo tudi PISANJA, a moram priznati, da me sem bila ob navedbi zneska, milo rečeno, šokirana. 13.050 € za to, da dobim Papir? In ob tem moram narediti še sprejemne izpite? Katere? Seznama namreč v prilogi niso poslali …pozabili.
Ahja, očitno bom raje obiskala nekaj Photoshop tečajev, tečaj za ovo, tečaj za ono …. na koncu resda ne bom ničesar obesila na steno, a bom zagotovo pridobila dovolj znanja, da ga koristno uporabim.

Ne, saj nisem odnehala takoj. Odpisala sem nazaj in jih prosila, če mi lahko res pošljejo tisto prilogo, ki jo omenjajo v mailu, da vidim kaj vse želijo imeti od mene še preden se začnem učiti. Postavila sem še nekaj vprašanj glede načina plačila, vendar ker od njih NIKOLI več nisem dobila ne BU, ne MU, sem ugotovila, da tega – takšnega faksa res ne potrebujem in mi je tudi brez papirja čisto v redu.

Torej v letu 2008 nobenih blodenj o študiju več!

Share Button
  1. pomeni, da pride pa gre pa spet pride pa spet gre []
  2. bralna značka, pohvala iz lepega vedenja, tekmovanje v krosu …. []
  3. morte misl’t kako nobl stvar se skriva za tako “mondenim” imenom []

40 komentarjev

  1. Val - januar 3, 2008 10:32

    Hej! Najprej srečno 2008 🙂 Hkrati pa vseeno upam, da je bilo takih ciljev oziroma želja, ki se vlečejo iz leta v leto in za katere si ugotovila, da so povsem nepomembni zate, čim manj. Je pa vedno znova zanimivo, kako nam je nekoč nek cilj pomenil veliko, a nam je danes zanj povsem vseeno…
    kar se Papirja tiče… Saj me poznaš, veš da se matram s podobno stvarjo, pa vendar na to gledam nekoliko drugače. Nikaor ne trdim, da s(m)o ljudje s Papirjem uspešnejši, boljši ali kakorkoli že, a meni osebno ta Papir vseeno pomeni nek zaključek nekega procesa ali celo obdobja…Zakaj pa ne bi nekaj let matranja za knjigami vseeno tudi potrdili…Ne vem, morda je moje razmišljanje celo nekoliko naivno, a če ne drugega, mi bo tisti dan, ko sem diplomirala, za vedno ostal v spominu… Bilo je super… 😉
    Če te pa še kdaj zamika, pa upam, da boš našla kak faks, kjer bodo s teboj ravnali nekoliko bolj profesionalno… 😉

  2. Karmen - januar 3, 2008 10:51

    Če imam koga rada in ga spoštujem, to ni zaradi papirja ki ga ima nabitega na steno ali ne. Poznam tudi kar nekaj avtodidaktov, ki imajo mnogo več znanja kot ljudje s papirji.

  3. sasa - januar 3, 2008 14:43

    @ Val; takšnih ciljev, ki bi se “vlekli” skorajda ni, ker sem tak tip, da si cilje kar nekako prilagodim, da se ja ne počutim preveč slabo. Sem izrazito belo/črn tip osebe. Sivega ni! In če sem v enem renutku blazno prepričana v to, da moram študirati, bom že naslednji moment brskala po spletu, iskala predmetnik, urnike, se že dogovarjala o tem, kdo bo kuhal ob sobotah, ko bom štdirala 😉 …itd. in potem ko naslednji dan dobim kakšno takšno brezvezno pismo, takoj prestavim ta cilj v predal “brezveze” in si rečem, da sem totalno blodila, ko sem želela papir in tega cilja NI VEČ. Potem pa nekega dne pride kakšen nesramni nadebudni študent, ki dela pri nas in začne mahati s tem, da bo vsak čas magister, jaz pa ravno v svojem razpoloženjskem minimumu … in eto spet sem prepričana, da MORAM študirati in …zgodba se več ali manj ponovi, le da je kakšen nov faks na tapeti. 🙂

    A vseeno mislim, da je res moj čas za študij minil. Ajde, če bi jih res imela tam okrog 30 (let namreč) in videla kakšno poslovno priložnost, ki bi mi jo omogočil le še tisti manjkajoči papir, potem ja … bi bilo vredno. Tako pa: danes je res mogoče malce preveč energije potrebno le zato, da si nekaj dokažem. Res za toliko denarja in toliko časa lahko naredim že ogromno takšnih in drugačnih tečajev, ki so strogo usmirjeni le v tisto področje, ki me zanima, ne pa da zraven tega opravljam še kup nekih brezveznih izpitov iz politične ekonomije ali kaj vem česa že.

    Sicer pa svojemu sinu rada povem, da Papir ne prinese dobre službe, dobre plače, znanja, sreče …, a olajša pot in omogoča večji izbor. Zagotovo sem se morala za svojo pozicijo brez papirja mnogo bolj dokazovati in grebsti, kot če bi imela diplomo.

    @Karmen; viš zaradi takšnih ljudi, kot si ti, jaz faksa nikoli nisem končala. Ste mi vedno dajali potuho! 🙂
    Tisti, ki vedno gledajo vse čez papir so me pa vedno podžgali, da bi se tega vseeno lotila in jim pokazala, da zmorem grrrr!!
    Ah, pa starejša ko sem, bolj ugotavljam, da drugim res ne potrebujem ničesar dokazovati.

  4. Radirka - januar 3, 2008 18:05

    Jaz sem podoben tip in moram reči, da sem se po tistem, ko sem ugotovila, da imam strokovnost na določenem področju certificirala – v tujini in dobila naziv, ki ga še ne uporabljam, ker enostavno ni potrebe in ga bom, ko bo potreba. In moram reči da tisti, ki mo se ukvarjali s temi osebnimi nedoseganji ciljev in se morali dokazovati z rezultati in znanjem res bistveno več znamo od tistih, ki so šli tekoče čez fakulteta…že če pogledaš menjavo svojega predmetnika, sošolcev in različnost dela, ki si ga opravljala, ker si prodaja svoje delo in ne papirja…..ja ja mame so pa mama…jaz se mojo cepila, da mi je direktor priznal fakulteto-po nekaj dneh pa je šele dojela, da sem jo potegnila za nos, ker sem ta direktor jaz in od takrat naprej nikoli več ne omeni papirja in sedaj tudi vidi, da ni vse v diplomi -ravno tako kot tebi mi je manjkalo zelo malo- dva izpita, ..samo na napačnem faksu..in ga nisem naredila do konca….in sedaj, ko se ukvarjam s kadrovanjem v lastnem podjetju in slišim, da so ubogi diplomiranci za katere ni služb in slaba država…pa dodam to, kar si ti rekla sinu glede papirja, da ne prinese dobre službe…mislim, da je tu narodovo prekletstvo v stavku…sine uči se, da ti ne bo potrebno delati….in to mene prevečkrat udari po glavi, ko zaposlim koga z diplomo in ne zna niti seštevati, kaj šele deliti ali narediti kakšen osebni plan….in veš kaj pomeni kratica MBA?

  5. sasa - januar 3, 2008 19:57

    Radirka, vidim, da je tole tvoja tema, saj so očitno besede kar vrele od tebe … sem komaj sledila tvojim mislim 🙂

    In kaj naj bi kratica MBA “pomenila”?

  6. Radirka - januar 3, 2008 20:12

    mediokritet but arrogant – povprečneš ampak aroganten….za mnoge to res velja na žalost, ne privoščim gospe Purgovi, ki je zelo fest gospa glede mojih tekočih besed pa ….po toliko napačnih kadrovskih potezah in dobesedno izgubljenem času in denarju na napačnih ljudeh, ki imajo papir…pa samo zavese obešajo..

  7. irena - januar 4, 2008 07:59

    Šolnine so precej visoke na vseh faksih. Tko, da če res nimaš nobenega močnega motiva ali kompleksa mogoče kar bv.Pa še nekaj, časa ti gre tudi ogromno. Potem pozabi na skupne vikende, kavico v Trstu, Portorožu, obiskovanje kina, izlete ipd. Moj je že zapravil na EF eno lepo križarjenje. Sem pa navdušena nad tečaji a la masaža, ipd alternmativne variante. Sicer pa obstaja še kakšna varianta (3. univerza), imaš pa še kar nekaj časa za razmislek, katero smer boš izbrala. :)))
    Aja, hvala za nadzor moje ta večje!

  8. Val - januar 4, 2008 08:21

    No, jaz še vedno mislim, da se izplača iti na faks…če ne zaradi drugega, zaradi kasnejših vez in poznanstev, študentskih zabav, konec koncev pa se nekaj znanja tudi tam najde 😉 Ne bom pa res nikoli trdila, da s(m)o tisti s papirji boljši, ker vem, da temu ni tako in ker poznam nekaj ljudi brez papirja, ki so res prave tatemate. Ali bo človek uspešen ali ne, se skriva v njegovi iznajdljivosti, pripravljenosti nekaj doseči in želji po novih znanjih.
    Mi je pa všeč tale MBA razlaga… eden od mojih kolegov, ki so se tega študija udeležili generacijo ali dve za mano, je bil namreč ob koncu študija prepričan, da bo njegova prva služba direktorsko mesto, češ, da itak se že s Papirja vidi, da on presega vse ostale kandidate. No, moje izkušnje niso take in kolikor mi je znano, je tudi on stopil na realna tla 😉
    Radirka, napačne kadrovske poteze…pa ne preverjate znanja kandidatov ali res večina teže leži v tistem Papirju?

  9. Radirka - januar 4, 2008 08:41

    Pa preverjamo, ampak sem mogoče preveč socialna…mislim, da moram ravno jaz vsem mladim dekletom omogočiti kariero in mirno porodniško…pa naletim na tiste, ki imajo namen v življenju samo zavese obešati?? Hej, ta je je čisto pesimistična, ker imam ta trenutek željo, da mi sodelavci dovolijo, da eno dam kar domov za zadnja dva meseca zaposlitve, ker me enostavno spravlja v stres s svojimi načinom sprejemanja in izvajanja dela…še kamen bi prej razumel. Je pa res, da sem tik pred novim letom tako slučajno dobila eno na delovni preizkus, ki mislim, da nima prve končane, prve stopnje faksa, je pa bila v domači firmi, vzgojila dva uspešna otroka in sedaj začela svojo kariero pri nas…ta trenutek terna..njena opažanja, znanje, predlogi, izvedba…vse..in še finančna pričakovanja v sprejemljivih okvirih.…pa saj imam lahko tudi jaz kdaj srečo. Hej jaz imam pri MBA kartici tudi enega pred očmi, ki se mi je pred leti predstavil…jaz sem novi prodajni direktor…., kaj ste pa prej delali,…sem bil brezposelni menager iz Vrhnike in sem MBA…tega ne bom nikoli pozabila…dober, da je bil v konkurečnem podjetju…in je še vedno tam. ne boste verjeli, da ga sicer sem in tja malo prestavljajo, ampak se drži…kaj hočemo povprečje nam je slovenčkom všeč

  10. alcessa - januar 4, 2008 14:48

    Saša: sposobnost podjetniškega funkcioniranja (pri tebi nedvomno dokazana) je čez nekaj časa vsekakor enakovredna Papirju iz ekonomije (istočasno Papir iz ekonomije ne zagotavlja, da ne bomo bankrotirali). Seveda samo, če se strinjamo, da je resnično merodajen real life in ne umetno vzpostavljen sistem vrednot, kjer štejejo le titule.
    Vsi vemo, da nas na čisto vseh faksih ne pripravijo ravno na konkretno delo oz. poklic in takšni splošno izobraženi si marsikatero izkušnjo morajo pridobiti, ko so uradno že bili imenovani za neke vrste “veličino” oz. nadpovprečnega delojemalca (ker Papirja pač nima večina, temveč manjšina zaposlenih). Izven fakultete kot delodajalca veliko akademskih sposobnosti (= sposobnost objektivnega sklepanja in izražanja, temeljitega raziskovanja, dojemanja tujih teorij itd.) ni vredno veliko, če jih delovna praksa ne zahteva. Treba se je zavedati, da študij skupaj z diplomo ne prinese samo strokovnih znanj, temveč tudi akademske postopke razmišljanja in sklepanja (abstraktnega, matematičnega, umetniškega itd.), ti pa niso ravno optimalni za vse vrste poklicev. Zato je včasih bolje ostati multipraktik brez Papirja.

    Sama imam sicer kar dva papirja, a vsak od njiju ima svojo polno veljavnost le v državi, kjer sem ga dobila. In svoje sedanje delo bi lahko opravljala tudi brez njiju, le dostop do višjih sfer prevajanja ( za EU ipd.) bi mi bil zaprt. Kar ni največja groza. 🙂
    Marsikatero osnovno znanje na področju “podjetniške prakse”, ki ga kot freelancerka rabim, sem si po trial and error postopku pač morala poiskati sama – lepo bi bilo, če bi nas na to nevarno in zamudno početje pripravili že na faksu, vsaj malce…

  11. sasa - januar 4, 2008 14:49

    @Irena; ej kaj posebno se okrog kontrole nismo trudili. Je kar sama poklicala in tik pred polnočjo predlagala, da se srečamo. Moram reči, da jo je bilo prav simpatično srečati takole v družbi njenih vrstnikov. Vsi mi tako radi kritiziramo tole mladino, ampak tile 18-letniki, sami, za silvestra … ej, prav nič razgrajaški. Le veseli in razposajeni.

  12. sasa - januar 4, 2008 14:55

    @Irena še enkrat; 🙂 glede tečajev sem pa absolutno ZA ..saj veš. Jeziki me vedno mikajo, ker se mi zdi sposobnost dobrega komuniciranja ena pomembnejših …in včasih se začne že pri tem, da sploh lahko komuniciraš. Od septembra naprej (takrat smo imeli v Prtorožu tono Rusov) razmišljam o ruščini.

    Masaža; ja, ja, ja! Samo ne, da se jaz naučim masirati, ampak da se kdo od mojih nauči. Jaz se pa javim za “testni model”. Brezplačno 😉

  13. Karmen - januar 4, 2008 14:58

    Ko sem primahala domov z diplomo iz elektro faksa, je moj foter rekel: “zdaj boš pa bojler popravila.” Yeah right. In nikoli nisem delala na elektro področju in tudi večina mojih sošolcev je v računalniških vodah.

    Zagotovo je fajn, da imaš v življenju papir, verjetno bolj za to, da imaš s tem potrdilo zase, da si v življenju nek cilj dosegel. Ampak, če tega potem ne uporabljaš, če se ne učiš vsak dan znova in nisi željan novih in novih znanj, je to res samo papir.

    Ko sem imela razgovor za novo službo, me ni nihče vprašal po formalni izobrazbi. Direkt za računalnik in pokaži kaj znaš. Ko sem ob podpisu pogodbe vprašala, če prinesem kopijo diplome, sem dobila odgovor, da njih moja diploma ne zanima. Dokazat se moraš drugače in tako je tudi najbolj prav.

  14. sasa - januar 4, 2008 15:15

    @Radirka, mslim, da je alcessa zelo dobro povedala tisto, kar bi tudi jaz zapisala tudi kot odgovor tebi.

    Sama imam kar nekaj izkušenj s kadri in morda bi celo lahko rekla, da so tisti brez papirja boljši. Vendar če prav dobro premislim, to ni čisto res. Zdijo se nam boljši, ker od njih že v osnovi pričakujemo manj. Če pa se pred mano pojavi nekdo z dr. nazivom in še MBA in kaj vem kaj, sem pa že ob prvi slovnični napaki šokirana, češ to pa res ni na nivoju študiranega človeka.

    Danes imam v firmi odlične ljudi tako s faksom, kot takšne brez faksa. Sama pri izbiranju ljudi ne gledam na papir in od ljudi nikoli ne pričakujem in celo ne maram, da mi prilagajo kupe dokaznih certifikatov o tem in onem tečaju ter diplomo itd. Zanima me predvsem glava na pravem mestu in veselje do dela. Žal, žal pa ugotavljam (upam, da to ni preveliko posploševanje), da generaciji, ki prihaja zdaj iz faksov, manjka vztrajnosti in nekega žara ter veselja do dela.

    Danes je v Sloveniji nivo izobrazbe zrasel in praktično vsak gre študirat. Med dvajsetletniki že težko najdeš pametno razmišljujočega ambicioznega človeka, ki ne študira …in konec koncev faks celo konča. Mislim, da je bilo tega v “mojih letih” (jao, da moram kaj takšnega izjaviti 🙂 ) manj in kar nekako bolj sprejemljivo je bilo, če faksa nisi dokončal.
    Vse kar opisuje alcessa glede akademske izobrazbe je po mojem mnenju res, vendar pa za pridobitev le tega ni potrebno faksa zaključiti. Vse to dobiš že, če na faks hodiš, delaš izpite in se nevarno 🙂 približaš diplomi.
    Je pa diploma nekaj, kar bi načeloma vsak pameten moral pridobiti na koncu študija. pika na i. In pravzaprav je to tisto edino, kar mene glede mene osebno jezi. Popustila sem! Stvari nsem dokončala, čeprav ne maram nedokončanih zadev.
    A se vedno znova potolažim, da s popravljanjem napake (kajti študij VUŠa, ki sem ga izbrala po falirani ekonomiji je bil totalni zgrešek) lahko naredim le še večjo napako in nič drugega pametnega.

  15. sasa - januar 4, 2008 15:24

    @Karmen; tvoj komentar je prišel ravno, ko sem pisala svojega in točno potrjuje moje zgornje besede.
    Nekaj časa nazaj sem hodila na tečaj italijanščine …Ciao Eva (ker včasih bere tale blog)! … in ga kao dokončala. Dokončala v tem smislu, da ni več višje stopnje na katero bi lahko odšla. A jaz še vedno nisem zadovoljna. Italijansko še vedno ne govorim tekoče in sproščeno in če me nekdo vpraša po tem znanju nikakor ne bom rekla, da govorim AKTIVNO. Še večja ironija je, da bi lahko že na bistveno slabši stopnji znanja, kot ga imam sedaj, odšla opravljat izpit za priznanje o aktivnem znanju jezika. Ne vem ..nekam se gre in se dela test in VOILA imaš papir. In??!!
    Halo, ljudje, kaj če mi papir, če pa jaz ne znam brez pomoči Eve peljati poslovnega pogovora v italjanskem jeziku.

    Papirji meni osebno ne pomenijo veliko. Sem izreden neformalist. Več kot papir, ki je za DRUGE, mi pomeni čista vest pred samo sabo…. ta je pa le ZAME.

  16. Radirka - januar 4, 2008 17:30

    Saša in Alcessa?

    Problem je, =da sposobnost objektivnega sklepanja in izražanja, temeljitega raziskovanja, dojemanja tujih teorij itd. in strokovnih znanj, z akademskimi postopki razmišljanja in sklepanja (abstraktnega, matematičnega, umetniškega itd.), =faks ne da, ker tako ali tako sam od sebe nič ne da. Ti samo ponudi in od študenta je odvisno koliko si vzame in kaj se nauči, pa ne na izpitu ampak za ves čas. In tu je problem. Teh diplomantov in mag in dr je preveč oz v naši družbi dobijo preveliko odgovornost, ki je ne zmorejo in delajo škodo sebi in okolici…to drži kot pribito. Da ne začnem z resničnimi anekdotami, ki sem jih doživela. Problem je, da družba to še vedno poveličuje, škodo pa imajo samo oz v glavnem ta istii diplomanti, ker na napačnih delovnih mestih zapravljajo čas in nekaj malega imajo škodo tudi podjetja…ampak večinoma podjetja z lahkoto to pokrijemo..problem je posameznika in pretresllivo je, da je 70% novo nastalih invalidov psihiiatričnih bolnikov. Vem, da je to preveč preprosto sklepanje ampak je uporabno pri vzgoji otrok in pri graditvi samopodobe in kondicije ter fleksibilnosti našega delonvega naroda. Zakaj študirati in kaj je seveda tisto, kar midve Saša ne bova več spreminjale glede papir ,k bo dalo prave napotke za naslednje generacije pa je bistveno vprašanje…glede vsakodnevnega odločanja kaj je pravo znanje, ki bo prineslo rezultat pa imava to dilemo midve in mi vsi ves čas. Ampak kakšni akademski postopki?? To bi pa rada izvedela. Pa ne žaljivo. Sem zelo odprta za razlage, čeprav se včasih iz tega področja rada hecam

  17. sasa - januar 4, 2008 18:06

    Radirka in alcessa; izgubila sem se. Očitno pomanjkanje akademske izobrazbe 🙂
    No, najprej sem prebrala zadnji komentar Radirke in na koncu mi sploh ni več jasno kaj je glavna misel celotnega komentarja. Še manj pa mi je bilo jasno vprašanje o akademskih postopkih, kajti tega termina sama nisem uporabila (vsaj mislim, da ne ..ker nazaj ne grem brati za sabo), zato sem šla ponovno brat alcesso, katere komentar se mi je zdel sprva povsem jasen in razumljiv. Ob ponovnem branju pa priznam … ni mi jasno o kakšnih akademskih postopkih je govora.
    Sama sem ob prvem branju pomislila takoj na to, s čimer so me ponavadi “potolažili” ali mi nekam zlezli tisti kolegi, ki so na mojo jamrarijo, da nimam faksa, vedno vedeli povedati, da nič hudega, da se mi pa vseeno “vidi”, da sem se nekaj časa muvala po faksu. Jah, … to sem pa dodobra izkoristila 😉 in osvojila kar nekaj “akademskih postopkov” 😉 Predvsem tistih kako se prijaviti na izpite, kako pogrniti po dolgem in počez, kako uspešno plonkati (ja, ja, tudi to smo počeli, ker nam takrat še ni bilo jasno, da šteje znanje in ne ocena), kako hoditi na žure, kako popiti nešteto kav …. ja, vse to postopke obvladam 😉 akademsko obvladam.

  18. Radirka - januar 4, 2008 20:27

    Ja, vidiš Saša, najprej te nekdo pohvali potem pa ga sploh ne prebereš naprej natačno…torej jaz, da se z alcesso strinjam po določeni definiciji akademskih postopkov. Namreč zloraba izrazov ni ravno produktivna. Postopki so lahko procesi ali metode dela in mislim, da se ne ločijo na akademske in druge ampak se bolj poimenujejo tako, da s tem kaj povemo. In zato bom res vesela, da izvem v katerih primerih se uporablja ta izraz.

  19. sasa - januar 4, 2008 23:09

    Radirka, jaz sem res ena zoprnica tečna, a vseeno moram zapisati, da se mi nikoli ne gre “za hvalo”. Raje kot hvalo imam konstruktivno debato, čeprav se morda (bognedaj 🙂 ) nekdo ne strinja z mano.
    A komentarje vedno preberem natančno. Celo 2x, 3x kakšne, vendar ima vsak svojo logiko razmišljanja in zraven še svoj stil pisanja, ki ga oseba, ki komentatorja ne pozna, kdaj pa kdaj, malce težje sledi.
    Jaz žal ne poznam ne tebe (ali pa te mogoče??), ne alcesse (le preko nekaj komentarjev na blogu), zato mrtve črke, kjer se ne sliši prijaznega ali celo tečnega tona glasu, pogosto ne povedo tistega, kar je avtor želel povedati.

  20. alcessa - januar 5, 2008 18:45

    Najprej, sorry, ker se šele zdaj vračam na mesto zločina 🙂 Sem morala še enkrat it pogledat, kaj točno sem napisala (ampak vsekakor je bil vse skupaj en dolg, ogromen kompliment):

    “Izven fakultete kot delodajalca veliko akademskih sposobnosti (= sposobnost OBJEKTIVNEGA SKLEPANJA in IZRAŽANJA, temeljitega RAZISKOVANJA, dojemanja tujih TEORIJ itd.) ni vredno veliko, če jih delovna praksa ne zahteva. Treba se je zavedati, da študij skupaj z diplomo ne prinese samo strokovnih znanj, temveč tudi akademske POSTOPKE RAZMIŠLJANJA IN SKLEPANJA (abstraktnega, matematičnega, umetniškega itd.), ti pa niso ravno optimalni za vse vrste poklicev.”

    Kar pomeni:

    Visokošolski univerzitetni študij naj bi nam poleg čisto konkretnih znanj (jeziki, tehnike slikanja, šraufanje bojlerja) privzgojil tudi čisto navadno suhoparno objektivno/akademsko razmišljanje, pri katerem obstoječa dejstva povežemo v ali dojamemo v obliki logičnih povezav, ki med njimi obstajajo (vrste povezav: A izključuje B, A in B pomenita C, A obsega B, C in D, vendar ne J…) in se hkrati zavedamo točk, ki bi jih še bilo treba raziskati, ki so mogoče napačne itd. Tako imenovano teoretiziranje, ki je velikokrat najpomembnejši del diplomske naloge. Sposobni bi naj bili samostojnega razvoja akademskih teorij, ki jih znamo izdelati in izraziti precizno, v obliki smiselnih in logičnih povezav bistvenih podatkov in argumentov in tako, da dosežemo nek cilj, ki hkrati na izbranem raziskovalnem področju predstavlja nekaj novega ter izhodiščno točko za nadaljnje raziskovanje.

    V praksi (službi) nikoli nismo tako objektivno premočrtni, trdim, da tudi kot podjetniki ne. Pri odločitvah, ravnanju itd. veliko vlogo igra še množica drugih faktorjev: udeležene osebe in njihov vpliv/položaj. Dolgoročne posledice nekega ukrepa (ter ali se primerjavi s kratkoročnimi ta sploh splača). Prisotnost/odsotnost nekoga, nečesa. Vreme 🙂 Itd. Itd. Skratka, pri izvajanju nalog v praksi sodeluje cel kup (nujnih in manj pomembnih) faktorjev, ki pri strogem akademskem raziskovanju (ki naj bi bil eden od delov študija) ne smejo igrati nobene vloge.

    Take vrste univerzitetni trening nas usposobi za raziskovanje, v praksi pa bolj potrebujemo konkretna znanja (jezike, itd. ) in pa smisel za vsakdanjo poklicno praktičnost.

    OK?

  21. Radirka - januar 5, 2008 19:26

    Saša, pardon, ni bilo v kontekstu, jaz sem se mala hecala, ker taka sem v tem blogovskem svetu na e-dnenviku, kjer pišem bolj za sprostitev in tudi resne teme malo obračam. Ne, se ne poznama, sem pa jaz tvoj blogovski svet malo študirala, iz poslovnega interesa in ravno iz razloga, ker ti nisi anonimna . Alcessa sem zadovoljna z razlago, še vedno pa iz mene veje razočaranje, ker imam res slabe izkušnje kljub mnogo vloženega časa, denarja, danih priložnostih…ampak tole tvojo definicijo bom secirala, da pridem do novih spoznanj in pravilnega razumevanja.

  22. sasa - januar 5, 2008 22:47

    @Alcessa; jah, torej je na mestu, da rečem hvala za kompliment in ne blebetam naprej? 🙂
    Sicer pa: dobra in precej temeljita razlaga tvojega stališča.

    @Radirka; zdaj si me pa šele sprovocirala: “…sem pa jaz tvoj blogovski svet malo študirala iz poslovnega interesa in ravno iz razloga, ker ti nisi anonimna”
    Kako to misliš? Ker nisem anonimna in ker se predstavljam s svojim imenom in priimkom in celo s sliko sem primerna za kakšne študije in analize??

  23. Radirka - januar 5, 2008 23:59

    Ja seveda si. Zakaj pa ne bi bila. Seveda sem najprej pomislila, da bi te vzela v službo samo sem se premisliila..ha ha. Jaz sem namreč bloge začela brati še ne dva meseca nazaj. Sem pa na enem blogu komentirala s svojim pravim imenom in sem imella naslednji dan takoj klic. Imam redko ime in izdelano življenjsko strategijo in en komentar v svetu kamor ne želiim vstopiti me je izdall in tako sem vstopila med anonimne in osebni svet in zabava. In tam sem še sedaj…

  24. sasa - januar 6, 2008 11:46

    Ufff! Takšna izjava mi da misliti. Torej je nekaj mojih bralcev tudi takšnih, ki pregledujejo, analzirajo, morda celo pišejo kakšno strokovno delo o profilu ljudi, ki zapravljajo svoj čas na blogu?
    Zanimivo, da si razmišljala o tem, da bi me vzela v službo. Lep kompliment, čeprav svoje službe sploh ne bi menjala. Sem s toliko stvarmi zadovoljna, da je teža na tehtnici v prid moji trenutni službi tako visoka, da jo težko kar koli ali kdor koli premaga.
    Naprej sem bila vsa ponosna, da nekdo takole pomisli, da bi mi ponudil službo, potem pa mi je nos padel do tal, ko sem prebrala, da si se premislila. Pa še haha zraven. A sem potem kaj takšnega zapisala, da si si rekla, te tečke pa res ne bi mogla prenašati 🙂 ?

  25. Val - januar 6, 2008 13:32

    Zdaj ti bom malo zafrkljivo povedala nek citat g. Martina Luther-ja, na katerega sem po naključju naletela danes:

    “How soon “not now” becomes “never”, right?” 😉

  26. Radirka - januar 6, 2008 13:48

    Val in Saša, smo že pri zabavi a ne? Veš Saša, da se sploh ne spomniim zakaj sem se premislila. Mogoče ravno zaradi tega, ker sem razbrala, da si zadovoljna s svojo zaposlitvijo in ker mogoče način trženja, ki ga imate je neprimeeren za našo branžo in ker, kot sem rekla blogam trenutno za zabavo. In še nekaj . Osebno sem v neki krizi, ko ni pametno, da sklepam kakšna poslovna prijateljstva. Mogoče se reče to kriza srednjih leti, ali pa puberteta podjetja. ha ha. Moram reči, da se tudi gleda tvoje slikce in tisti blog o hujšanju mi ni šel najbolj skupaj. Val, ta je tako dobro in tako življenjsko in fino je, da ko smo dovolj stari to na srečo vemo in znamo drugače komunicirati in peljati zadeve, da si ne zapiramo vrat in ne izgubljamo energijo brez potrebe. In Saša, meni se to ne zdi zguba časa bloganje, če ima nek namen, ki pa je vsakemu osebno lasten. Jaz preživim sedaj veliko časa in uživam, vmes pa oblikujem tudi idejo, ki bo poslovno uporabna, kar pa seveda ne bom razlagala, ker je ideja, ki bo nosila podjetju, kjer delam denar.

  27. sasa - januar 6, 2008 14:46

    Val, res je glede citata, vendar pa v RL to vseeno ni tako enostavno opredeljivo. Jaz namreč ponavadi, ko začnem kolebati, kmalu spremenim razmišljanje in tista želja ni več aktualna, izgine.
    In potem smo spet pri tem, kako je s takšnimi cilji, ki jih prečrtamo, za katere jaz ne bi rekla, da NISO URESNIČENI, ampak so se enostavno TRANSFORMIRALI v nekaj drugega.

    Radirka, glede načina trženja pa nimaš povsem prav. Jaz delam z ljudmi, ki se ukvarjajo z MREŽNIM marketingom, jaz pa o tem pravzaprav nimam pojma (če je to tisto kar si mislila). V našem podjetju moramo pravzaprav poznati povsem klasične (bom raje rekla najbolj pogoste) oblike trženja, saj je treba pripraviti klasičen letak, povsem normalen katalog, imeti prodajno stojnico, kjer delujejo povsem normalni prijemi prodaje (akcije, popusti, prijetni prodajalci…). Vse to moramo početi mi, da nas potem naše “stranke” nadgradijo s svojim načinom trženja. In še nekaj; stvar, ki sem jo najbolj pogrešala ob prehodu iz moje prejšnje službe je stalni (dnevni) stik s pravim sale-som … tistim, ko se z nekim podjetjem dogovarjaš za večji posel in ko ga skleneš rečeš YES!!!!
    Ampak lani so me lastniki odrešili tudi tega pomanjkanja. Odkar smo odprli še eno podjetje, ki nima nobene povezave z mrežnim marketingom in je povsem tržno – Amec, imam končno tudi ta del potreb zapolnjen in res nimam nobene želje po pogledovanju kam drugam.

    Si mi pa dala idejo za post o tem, kaj dela neko službo dovolj zanimivo, da ostajaš tam.

    Radirka; če dobro razumem imaš tudi ti blog? Zakaj ni linka do njega?

  28. Val - januar 6, 2008 15:17

    Ok, to se mi zdi mal tko no, izgovor, ja sem se premislila, tega ne bom, bom raje to 😉 Verjamem v to, da si človek lahko nekoliko preoblikuje cilje, ji redefinira, ampak težko bi to rekli pri tem Papirju… Tukaj je bolj to, da si ta cilj črtala s seznama, češ, da ti ni več pomemben, a ne? Nisi pa se odrekla temu, da bi še izpilia svoje znanje, to pa drži.
    a o tem bi se dalo debatirati na dolgo in široko… 😉

  29. Radirka - januar 6, 2008 19:56

    http://www.ednevnik.si/entry.php?u=radirka&e_id=42156
    jej pa splošen, privatne, oseben..če sem dovolj disciplinirana ne delam na službeinih temah…to, kaj dela neko službo dovolj zanimivo pa jaz ve, tako da več, ker se moram ravno tako, kot tvoji lastniki potruditi,da obdržim moje rožice – torej kader, ki mi je strateško pomemben.

  30. Radirka - januar 6, 2008 19:59

    To napiši ja iz svojega zornega kota, jaz pa iz lastniškega?? Verjetno je tukaj resnic toliko, kot je različnih ljudi. Skupni imenovalec pa obstaja. Prvi komentar mi je kar zginil in se ne bi ponavljala, če se slučajno pojavi. lp Radirka

  31. sasa - januar 7, 2008 11:43

    @Val; ne vem, če se tukaj čisto ujameva v razmišljanju. Jaz sem svoj prvotni cilj, ki je bil npr. dokončati ekonomski faks, najprej “preoblikovala” v dokončati VUŠ. V obeh primerih je bil ta cilj predvsem v pridobitvi Papirja in manj v pridobivanju nekega znanja. Pač; malce mlada in nezrela 🙂
    Potem pa se je sčasoma še vedno pojavljal cilj (oz. bolj želja), da bi to stvar dokončala. Razlog za dosego cilja je postajal povsem drugačen – takšen, kot ga imaš najbrž tudi ti pred sabo – dokončanje začete stvari, ker je tako pravilno, ker to zmorem, ker sem potemtakem izgubila toliko in toliko vloženega časa in energije ….
    In po rapadu Juge in obvestilu, da mi bodo “propadli” že narejeni izpiti oz. bi dobila še kup povsem novih, je bila pred mano odločitev JA ali NE. Odločila sem se za NE in s tem dokončno prečrtala cilj: pridobitev diplome na VUŠu.
    A v zadnjih 15-ih letih se poskušam stalno izobraževati pa naj bodo to jeziki ali kakšna druga praktična znanja. Ker me oblikovanje, design in notranja oprema od nekdaj veselita, sem si zamislila, da bi bilo dobro združiti željo po kreativnosti, resno izobraževanje in na koncu pridobiti še Papir (ki pa je tu bil resnično minornega značaja). Torej moj cilj tokrat težko poimenuješ: pridobitev Papirja
    In po odgovoru iz faksa sem dokončno ugotovila, da je resnično cilj za pridobitev neke formalne izobrazbe BV in da je dokončno potrjeno, da me zadeva absolutno več ne zanima.
    Niti slučajno ni izgovor, saj si prav zdaj, ko sem že v zrelejših letih in imam urejeno finančnko situacijo, koncev koncev bistveno lažje oz. brez težav “privoščim” strošek za kritje študija. Vendar pa: le zakaj??!!
    Zato, da si dokažem, da zmorem je to vseeno previsok vložek tako časa, kot denarja.
    Irena me pozna dovolj dobro in tako je tudi prav na začetku zapisala odgovor, ki je zadel žebljico na glavico.

  32. sasa - januar 7, 2008 11:45

    @Radirka; ne vem zakaj, a določene komentatorje mi akismet stalno meče med spam. Tudi ti si med njimi. Da ne boš imela slabega občutka naj ti povem, da je med njimi tudi moj sin.
    Pojma nimam zakaj, ampak mi gre res že počasi na živce, da moram vsak dan pregledati spam sporočila in jih najmanj polovico rešiti iz “pogube”.

  33. Val - januar 8, 2008 08:38

    Saša…pa sej jaz se načeloma strinjam z večino povedanega, ampak saj veš, da se razvije dobra diskusija, je pač potrebno nekaj nasprotnih argumentov 😉 Očitno pa sem jaz še vedno malce mlada pa nezrela…A saj ti sledim in bo tudi mene srečala ta pamet 😉

  34. sasa - januar 8, 2008 10:07

    Val, bognedaj, da te pamet sreča še preden narediš tisti tvoj magisterij! Jaz sem res zablodila glede izbire študija ..oz. že malce pri srednji šoli. Mar bi šla na oblikovanje!
    Ampak nisem nesrečna, ker tudi to kar počnem je fino in morda celo bolje, kot če ne bi bila na gimnaziji in blodila po faksih. 😉

    Vsekakor bom svojega sina terala, da vedno dokonča načeto!

  35. Val - januar 8, 2008 13:37

    Heh…saj glede na to kako je z mano, ne vem, če me bo sploh kdaj srečala pamet 😉
    Na katero gimnazijo pa si hodila, če ni BIG secret?

  36. sasa - januar 8, 2008 13:38

    Na takšno, da se o njej ne bi tukaj po spletu hvalila 🙂

  37. Val - januar 8, 2008 18:40

    Raje ne bom ugibala, ker lahko še zadanem 🙂

  38. sasa - januar 8, 2008 19:56

    Pa saj Val, časi se spreminjajo, šole obnavljajo in hkrati s tem privlečejo boljše kadre. Boljši učitelji več zahtevajo, slabši učenci odpadajo, vedno več je le bolj pridnih. To posledično pomeni pri novih vpisih že stopnjo boljše učence. In seveda to privleče boljše učitelje …itd. Ti povem, da bom žez kakšnih 20 let že ponosno okrog govorila na kateri gimnaziji sem žulila klopi. 🙂

  39. Val - januar 9, 2008 08:12

    Ok, obljubim, da je to moj zadnji komentar, ker mislm,d a me imajo že vis poln kufr, no mojega imena pod tem post-om 😉 Ne vem, če je res, da boljši učitelji več zahtevajo… Meni se danes na prvi pogled zdi, da je šola bolj enostavna kot npr. v mojih časih… Ja učitelji so morda bolj usosobljeni, sledijo času, ampak učni načrt se mi zdi pa bolj enostaven in manj natrpan. Saj ne vem, morda se kdo ne bo strinjal z mano, a pač, moje mnenje. (To povem zato, ker vedno dobim po nosu, ko se vtikam v vzgojo ali šolstvo 😉 )
    No ja, mi boš pa na kavi zaupala, na WC-ju katere šole si skrivaj prižgala prvo cigareto 😉

  40. Pingback: Umetniki niso nikoli točni?! - Saša Gerčar

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih