Koliko stane usluga?

Share Button

V Murgle centru imamo mi eno pravo vaško sceno v malem. Ker je naša pisarnica v bližini te velike oranžno plastične stavbe, kjer za čuda še vedno obstaja in živi nešteto takšnih in drugačnih lokalov, jih mi1 tudi s pridom koristimo. Radi popijemo kavico, pojemo kakšno tortico, odidemo na malico, še sreča, da je tam lekarna, jaz mimogrede nakupim hrano za mačka, nabavim sadje in zelenjavo, po novem se je tja preselil celo moj zobozdravnik, naš Jaka je že prevelik in žal smo morali prenehati obiskovati tamkajšnjo pediatrinjo, tam imam stalno prodajalko hlačnih nogavic, ki že vnaprej ve kakšne, v kateri številki, barvi, …. skratka VAS v malem. Ljudje se navidez poznamo, se pozdravljamo in eden o drugem poznamo celo nekaj čenč. Tista tablond se je pred kratkim ločila, tisti gospod, ki kupuje paradižnike je ovdovel, tista dva prijatelja, ki sta vedno kosila skupaj sta se skregala in po novem nobenega več ni naokrog ….

In tako zadnjič v naši Vasi na poti iz kavice, s Tomažem srečava Rasemo. Rasema je šef’ca gostinskega lokala, ki na Vasi skrbi za kosila. Jaz takšne hrane ne maram2 zato me tam vidijo zelo poredko, a Tomaž in vsaj polovica naše ekipe je tam skoraj vsak drugi dan. Tomaž “pada” na prijazno postrežbo in Raseme in njene čevapčarnice nikakor ne bi menjal za kaj drugega. Ona mu namreč vedno doda še malce zelja ali namesto krompirja doda pečeno jajce ali kakšno drugo drobno uslugo, ki jo prav rada naredi za stalne stranke. In seveda Tomaž vedno z veseljem pusti napitnino in ostaja zvesta stranka.

Rasema je takrat ravno prišla iz masaže. V zgornjem nadstropju je kozmetični salon, ki ga vodi teta, katere imena ne poznam … a točno vem, katera teta je to … tista, ki ima zelo rada svetlikajoče pasove in nakit. Seveda teta kozmetičarka redno obeduje pri Rasemi in najbrž tudi njej Rasema rada doda ekstra kepico tenstanega krompirja in malce več paradižnika v solati. In ko je Rasemo zvilo v križu in je končno sklenila, da obišče kozmetični salon in se prepusti rokam izkušene maserke, jo je njena kolegica zmasirala zastonj. Seveda, saj ne more zaračunati kolegici, ki ji že leta dodaja več krompirja, kot vsem ostalim delavčkom pri sosednji mizi!

A Rasemo sedaj skrbi …. počuti se nelagdno, nesigurno, … prav neprijetno, ker ji kolegica ni računala. Kaj naj stori Rasema, ko bo taisti dan teta maserka prišla k njej na kosilo? Naj ji da kosilo zastonj, zaračuna polovico ali nadaljuje v istem stilu, kot leta doslej?

In tako se na tej Vasi vsi šefi poznajo med seboj in tako eden masira, drugi ruva zobe, tretji kuha, četrti ima krasne tortice …. in kot prijatelj prijatelju si izmenjujejo usluge.

Tudi jaz imam prijatelje, ki znajo kaj postoriti. Ki me imajo radi in mi kdaj pa kdaj naredijo kakšno uslugo. Sem in tja kakšna usluga mi prija, mi pokaže, da prijateljstvo šteje, a kje je prava mera dajanja uslug in kje usluge postanejo breme in počasi kradejo občutek svobode in načenjajo sproščene prijateljske odnose?

Share Button
  1. vsi mi, ki v N21 in Amec-u služimo svoj ljubi kruhek []
  2. klobasice, čevapčiči, meso z veliko začetnico, golaž … []

4 komentarji

  1. Ljubo - januar 5, 2008 14:30

    Ah mislim da je to nek občutek v vsakem od nas in naših zvezah.

    Jest rade volje, pomagam okoli računalnikov in povem svoje meneje o konfiguraciji, inštaliram kak printer ali pa pobiršem kak virus. Ampak na novo postavljam računalnike pa samo tistim, ki so mi podobno uslugo že vrnili ! Zadeva traja ene 3-4 ure, da se formatira disk, naredi prej še backup, da se potem vsi driverji nastavio) in nobenmu tega ne delam zastojn. In če hoče prekinit prijateljstvo zaradi tega ker mu ne naredim usluge potem naj kar ima svoj računalnik in svoje prijateljstvo če ni pripravljen plačati par 10 eur za to.

    Če te nekdo enkrat ali dvakrat prosi za uslugo to ni problema če pa vsak teden (ali pa celo dan!) visi pri tebi in te prosi to in ono in potem te niti na pivo ne povabi potem pa spet…

  2. Spela - januar 5, 2008 15:33

    Usluge so breme, kadar jih je preveč in so enostranske.
    Sicer pa razumem ta neprijeten občutek. Znanka je imela gostilno in ni pustila, da plačam svoje kosilo. Bilo mi je tako neprijetno, da nisem nikoli več šla tja, da ne bi mislila, da hočem zastojn jest.

    Mimogrede, moj procesor se buni nad tvojimi snežinkami, zato moram zelo na hitro pisat, ker piska…

  3. Saši - januar 5, 2008 19:19

    Do danes nisem vedela, da ji je ime Rasema.!
    Moram pa piznati, da res ni kvaliteta hrane tista, ko jo krasi, ampak uslužnost in pijaznost, zato sem tudi sama deležna (no ne ravno trenutno) nekoliko “pregrešne” prehrane. Sicer pa je moje mnenje tako, da iskreni ljudje nikoli nekaj ne naredijo zato, ker bi v zameno nekaj pričakovali, ampak je to njihov način življenja in funkcioniranja. Mislim, da se “usluga”, če se temu sploh tako reče, ki ni spontana, čuti. Zato strah ni odveč in ljudje smo ravno zato čustvena bitja, da znamo take stvari ločiti.

    Saša, sicer pa prosim, pozdravi Rasemo v mojem imenu. Upam, da bo zdržala do moje vrnitve…..

  4. sasa - januar 5, 2008 22:39

    @Ljubo; mene osebno bolj bremenijo usluge, ki jih dobivam, kot tiste ki jih dajem. Pri dajanju namreč nimam nikoli nobene težave reči NE, če mislim, da to ni več usluga, ampak izkoriščanje. Usluga je takrat, ko daš nekaj sam od sebe in ne, ko se to pričakuje. Pri tistih, ki jih dobivam se pa vedno bojim, da s tem izgubljam svobodo. Nekako nikoli ne verjamem, da ljudje delajo usluge kar tako … iz čiste ljubezni. Ja, starši najbrž, drugače pa mislim, da še partner ne dela usluge kar tako, ampak če nič drugega s tem “kupuje” ljubezen ali usluge nazaj. In ko (če) od nekoga dobim preveč uslug za katere nisem prosila, me to prestraši. Dobim občutek utesnjenosti, občutek da izgubljam svobodo …. da bom to uslugo MORALA slej ko prej vrniti.

    @Špela; tudi meni se je že zgodilo podobno. Enkrat sem iz nuje peljala avto oprati kolegu, ki je imel avtopralnico. Opral zastonj. Saj bi jaz naredila isto, če bi bilo obratno … a vseeno tja avta nisem nikoli več peljala. Zdelo se mi je grozno, da bi pomislil, da ga peljem tja, ker mislim da bo zastonj.
    Hvala za info o snežinkah. Bom ukinila. Sam še nocoj naj padajo 😉

    @Saši; bom pozdravila oz. to bo moral narediti Tomaž, ker saj veš, da jaz nisem ravno pogosto gost ravno pri njej.
    Glede spontanih uslug pa; jaz načeloma mislim, da so vse usluge spontane, prave, le da se takšne stvari brez “cenika” ne obnesejo na dolgi rok. Lahko se zgodi tako, kot piše Ljubo – da ima uslugodajalec občutek, da se ga izkorišča in usluga postane iznenada obveza zanj, ali pa tako kot Špela, ko uslugojemalec dobi občutek zavezanosti oz. nelagodnosti, da jemlje nekaj, kar mu načeloma ne pripada.
    V vsakem primeru je takšna stvar obsojena na slab konec. Veliko bolje je postaviti fer ceno tudi prijateljem.

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih