Letni razgovori zaposlenih

Share Button

Kar nekaj časa sem razmišljala kako Employee review zapisati v lepem slovenskem jeziku. Pregled zaposlenih? Kadrovski pregledi? So to sploh pregledi? Analize? Mah, še najlepše se mi sliši letni razgovori zaposlenih!

Smo pač ameriška firma in kot taki ji pritičejo tudi takšne ameriške finte, kot so razgovori med nadrejenimi in podrejenimi. Prvi tak razgovor sem doživela pred 12 leti. V obdelavo in razmislek sem dobila daljši dokument z nekaj vprašanji v stilu, kaj so moje dobre lastnosti, katere so tiste lastnosti, ki bi jih lahko izboljšala1, kakšne so moje ambicije za obdobje 1 leta, 5 let, 10 let itd.

Ker sem malce obsedena od tega, da je vsako stvar potrebno narediti tako dobro, kot je le mogoče, ker sebe dobro poznam in se vedno rada do onemoglosti analiziram in mi je pisanje ljubo, sem se v zadevo poglobila 100%, tedne sem razmišljala o sebi, podjetju, ciljih, ambicijah in na koncu naredila pravi mali psihološki doktorat. Tudi efekt vsega tega je bil dober, saj sem v času razmišljanja za trenutek stopila “iz zgodbe” in vse skupaj opazovala od zunaj, usmerjeno ter tako videla rešitve, ki mi drugače ne bi padle na pamet.

Če mene vprašate je bila zadeva 90% opravljena že s trenutkom, ko sem vse skupaj spravila na papir in nadaljevanje postopka sploh ni bilo več potrebno. A vseeno vse skupaj se je poslalo mojemu šefu, ta je to pregledal, si zapisal svoje pomisleke in ideje ter ob prvem skupinskem srečanju (moj šef je takrat služboval na Dunaju in pod sabo takrat imel še kakšnih 7 country managerjev2 z vsakim preživel kakšno urico ali dve in mu namignil katere ugotovitve so dobre in katere totalen crap manj dobre 😉

Ker stvari, ki pozitivno vplivajo name, rada hitro skopiram in uporabim pri svojem delu, smo naslednje leto že vsi v naši pisarni pridno izpolnjevali taiste formularje. Vsak od naših je takšno izpolnjeno stvar poslal meni, jaz sem vse skupaj prebrala, pisala tudi svojega za moje šefe in tako je bil tudi vsak moj pregled obsežnejši, saj je obsegal moje osebne cilje, hkrati pa še moje cilje za vsakega posameznika ter moje cilje za celotno ekipo. Ta si želi na tečaj angleščine, drugemu bi dala višjo plačo, po pisarnah je potrebno namestiti klimatske naprave, oni bo v naslednjem letu postal bolj pedanten, zato mu bom svetovala branje te in te knjige, drugi bo več komuniciral v ta namen ga bom na sestankih pozvala, da spregovori …..za boljše vzdušje bi enkrat letno organizirala interni seminar za naše zaposlene. Odšli bi nekam na izlet, imeli nekaj brainstorming sestankov (ekipa pač ni bila velika .. med 10 in 20) ter se malce družili in izobraževali.

Več ko so pisali, več idej sem dobivala, in več sem zapisovala, več planirala, se potem z vsakim pogovorila, ga spodbujala, se zavezala, da mu pomagam, stvari ki so bile povezane s financami predlagala svojim nadrejenim in se seveda hkrati s prošnjo zavezala z obljubo, da bomo v naslednjem letu nekaj dosegli ….

Krasno! Iz leta v leto … iste finte, a več ljudi, več obljub, več razgovorov. Mislim, da me je entuzijazem držal kakšnih 6 let potem pa …. ah, ne vem kaj se je zgodilo. Morda so bila moja pričakovanja vedno prevelika, morda smo postali prezasičeni s tem, morda me moji zaposleni niso dohajali, morda sem vse preveč idej konzumirala jaz in ostali sploh niso prišli do izraza ali pa so nekateri preprosto s svojo slabo voljo začeli okuževati tudi ostale. Naenkrat je pisanje review-ja postalo nebodigatreba, sestanek in pogovor o teh stvareh itak brezvezen saj so vse skupaj le besede, denarja pa itak nič ne pade, interni semnarji pa nekaj, kamor je treba iti, a je največja muka, ko je potrebno še na izletu v Benetke gledati iste službene face.

Lani review-jev nisem dala v obdelavo. Svojega sem naredila, ker ga moji šefi pričakujejo, a dodatnega dela si nisem nakopala, zato lani ni bilo nobenega branja istih domačih nalog, nobenih zavez, da bom pomagala pri tem ali onem in nobenih sestankov. Pa smo kar preživeli! 😉

A vseeno, letos sem jih ponovno aktivirala. Ne, ni slabo, da se vsaj enkrat letno usmerjeno pogovarjamo in razmišljamo o takšnih stvareh.

In te dni sem vse prebrala. Vtisi? Imam nekaj “starih borcev”, ki jih prav tako poznam do obisti in tam ni kaj debatirati o ciljih čez 1 leto, 2 leti, malce utrujeni in se jim o težkih poslovnih podvigih novih poslovnih projektih, ne da ravno razmišljati na veliko. Novi, no, novi pa se še ne znajdejo najbolje in ne vedo, da je kreiranje idej, tisoč idej, dva tisoč idej, predlogov, pri meni več kot želeno.

In tako so tudi letos, tako kot prejšnja leta večinoma vsi komentirali, da morajo bolje planirati, se organizirati, da bi na nivoju firme izboljšali medsebojno komunikacijo3, da bodo prebrali kakšno knjigo4, da so v podjetju zadovoljni5 … potem pa se več ali manj konča.

Sem zadovoljna? Jap, kaj pa naj? Takle mamo! Saj si vsako leto želim, da bo nekdo popisal 50 točk predlogov za stvari, ki jih lahko naredi že sam (kot zaveza) ali kdo drug ali pa kot izziv celotnemu timu (kot pobuda) pa še nismo tam. Bomo, bomo … upanje vedno umre zadnje! 😉

Share Button
  1. ja, ja, da ne boste mislili, da je bilo kdaj napisano kaj takšnega, kot slabe lastnosti []
  2. kar smo po nazivu takšnile lokalni direktorji []
  3. krasen, priročen in večen argument []
  4. če jih že imamo polne police []
  5. ja, kaj pa naj napišejo drugega, drugače letijo 😉 []

18 komentarjev

  1. Sunshine - januar 9, 2008 06:15

    Hehe, tudi jaz sem imela konec lanskega leta svoj prvi in podoben letni razgovor. In bila sem enako navdušena. Predvsem me je veselilo slišati feedback nadrejenih na povedano, dopolnitve kjer so bile potrebne in izvedeti kaj so njihovi plani z mano in kje me vidijo. 🙂 Nisem pa vedela, da so tovrstni letni razgovori ameriška finta. 😀

  2. sasa - januar 9, 2008 07:14

    Saj tudui jaz nisem ravno raziskovala izvora teh zadevic, a zdi se mi, da takšne stvari vedno prihajajo iz njihovih logov, ni tako?

  3. Val - januar 9, 2008 08:05

    Ja kaj pa vem…mi nismo ameriška, ampak skandinavska firma, pa imamo tudi letne razgovore…tam nekje v prvem četrtletju leta. Če mi je fajn? Ja mi je…čeprav včasih preveč ostane na papirju in se manj uresniči…Je pa to zagotovo najboljši trenutek, da se človek “izkašlja”. No, saj se tudi že sproti, ampak takole pa je res vse dovoljeno…vsaj mislim 😉
    Imamo pa en vzorec tega razgovora, ki bi se ga po mojem dalo izboljšati. Jaz sem lani imela prvič ta razgovor pa je bil bolj tipanje, ker sem bila relativno nova, letos pa se bom fajn pripravila. Nadrejeni, watch out! 🙂

  4. MOA - januar 9, 2008 12:02

    Mi smo imeli razgovore prvič lani. Čist brez veze. Samo, da direktor odkljuka in svojim nadrejenim pokaže, da je imel razgovor in dobi plus pike!
    Če direktorju ni jasno zakaj so taki razgovori sploh dobri, je boljše, da jih nima. Ne pa, da prevzemamo ene ameriške modele, ki jim večina naših direktorjev ni kos. Pri nas se ni po tem čisto nič premaknilo oz. še na slabše je šlo, ker je direktor naredil vsem ravno obratno kot so si želeli!? A je to smisel razgovorov? Al imamo pa mi tok zahojenga drektorja!???

  5. sasa - januar 9, 2008 12:25

    @Val; se ti zdi, da je tak razgovor res namenjen temu, da se izkašljaš?
    Zelo podoben pogled na to ima najbrž tudi MOA …. in po mojem tudi 90% ostalih zaposlenih, ki to počnejo.

    Jaz tak razgovor sploh ne tretiram, kot možnost da povem kaj bi imela, kaj me moti in kaj bi pričakovala, da se zgodi. Že sam formular vzamem, kot napotek in usmeritev, ki MENE vodi k pravilnejšemu razmišljanju, kaj lahko narediM.
    Če mislim, da je v pisarni vroče in bi za nemoteno delo potrebovala klimo, na to ne čakam letnih pregledov (oz. tega nisem počela tudi, ko nisem bila ravno jaz tista, ki sem takšne račune pdpisovala 😉 ). Tisti moment grem do odgovornega in ga poskušam prepričati, da bo zadeva korostila tako meni, kot posredno ali neposredno podjetju. Če tega ne zmorem, potem je to itak zadeva, ki ne koristi podjetju, torej je logično, da jo podjetje ne bo krilo ;).
    Okrog višje plače itak nisem (in ne bom) nikoli nikomur nič rekla. Moja filozofija, ki se je do sedaj vedno dobro obnesla. Najprej je treba nekaj narediti, denar bo že prišel in gotovo me bodo plačali toliko, kot sem vredna. Če ne, bo že nekdo videl mojo vrednost in me kupil. Saj smo vsi vedno “v izložbah”.
    In moj review nikoli ni bil pisan v stilu, kaj mi manjka, kaj bi itd., ampak predvsem zaveze zame, kaj bom JAZ naredila in kako mi lahko (čeprav sem tukaj prav grozna in malokrat prosim za pomoč) nadrejeni pri tem pomaga. Zato pa pravim, da je bilo že vse narejeno, čim sem stvar vrgla na papir. Kajti zaobljube sem zapisala, s tem, ko sem jih pokazala nadrejenemu pa so dobile še večji pečat.
    Nikoli ničesar ne pričakujem od šefa, šef lahko le kaj pričakuje od mene. Smotani šefi? Hmja?! Najbrž tudi, čeprav predvidevam, da v primeru večje hierarhične lestvice, nekdo nad šefom že ve, zakaj je tisti tam. Že nekaj pametnega dela, čeprav morda meni ne sede (sicer se to še ni zgodilo in sem bila z vsemi več ali manj zadovoljna).

    @MOA, se midve poznava? Po imenu in priimku v mailu gledam in se sprašujem, če je to tista oseba s katero sva skupaj šolske klopi gulili?

  6. MOA - januar 9, 2008 13:14

    Ja, bo držalo! Vidim, da ti nič ne uide. Danes sem brskala po netu, ker me je zanimalo kakšno je vreme na Šmarni gori, pa sem naletela nate in na tole temo, ki mi kar pritisk dvigne. Sem se mogla mal oglasit. Zanimiv bolg! Se še kaj oglasim.

  7. Val - januar 9, 2008 15:38

    Ne Saša, morda sem se narobe izrazila… Jaz razumem letni razgovor kot nekaj, kjer naj bi se pogovorila o svojem dosedanjem delu in ga skupaj z nadrejenim ocenila, skupaj bi ugotovila, kje šepam oziroma kaj so moje prednosti, potem se mi zdi ključen pogovor o mojem nadaljnjem razvoju, da vidim, kje me vidi podjetje in kje se vidim jaz, to je priložnost za dogovor o izobraževanjih… Letni razgovor pri nas ne poteka le v stilu, kaj bi jaz rada, kaj bi jaz rada naredila, ampak gre za neko diskusijo, ko moja videnja mojega nadljnjega uskladim s cilji podjetja…Ja pa za plače se po navadi dogovarjamo na letnih razgovorih. Je pa tako…pri nas letni ragovor lahko skličemo kadarkoli. V bistvu se imenuje employee development dialog. Vsakokrat naj bi zraven prinesel še prejšnjega…Jaz lahko povem, da moj trenutni kaže precej drugačno sliko, kot je moje delo v realnosti…Btw nekje sem na boljšem, nekje pa slabšem 🙂
    Ti nikoli ničesar ne pričakuješ od šefa? Jaz pa…pa ne nekih uslug, a če se nekaj dogovorimo, bi rada, da se to do neke mere spoštuje…Ti delaš kar po svoje??? 😉 Ja, ko imaš pa šefa daleč stran 🙂

  8. sasa - januar 9, 2008 15:55

    Jaz večinoma vedno veliko pričakujem le od SEBE. Kaj naj bi pa pričakovala od šefa? Šef je le eden od zaposlenih … tako kot jaz …. s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Nad mano je zato, ker obstaja kakšen logičen razlog, pogosto je ta, da tisti nad mano več zna. In pravzaprav vse kar mi lahko nudi je posredovanje svojega znanja. Ampak jaz itak veliko srašujem (no, po 12 letih skorajda nič več) in moji šefi mi vedno odgovarjajo, a vendar te odgovore ne morem tretirati, kot nekaj kar mi šef “daje” … to je pravzaprav nekaj kar si jaz “jemljem”.

    Kar se pa dela tiče, ne, ne delam po svoje, sem pa zelo svojeglava …kakor mi vedo povedati. Naporna! Pravijo, da sem izrazit kolerik, a ker imam tudi veliko sangviničnosti v sebi, svoje ideje vedno tudi glasno izražam. Če mi šef reče drugače, ne bom naredila po svoje, ampak tudi odnehala ne bom. Težila bom toliko časa, da ga prepričam v svoj prav ali pa on mene v njegovega.

    Sicer pa tukaj opisujem review z moje strani v odnosu do šefa, če pa pogledam na vse izdelke in sestanke, ki sem jih imela kot šef z zaposlenimi, pa lahko povem, da največ nesporazumov in nesrečnih poslovnih razmerij izhaja iz napačnega razmišljanja določenih zaposlenih, ki pričakujejo, da bodo v tak izdelek lahko zapisali vse, kar jih celo leto mori.
    In potem sicer zapišejo da bi se radi bolje organizirali in več komunicirali in naredili oh in sploh veliko (tukaj še znajo leporečiti), a da imajo po njihovem mnenju v primerjavi z Lojzetom, ki nič ne dela, oni čisto prenizko plačo, stol je že popolnoma zmahan, z monitorjem si kvarijo oči, Francka jim pa itak stalno polena pod noge meče … da ne govori o tem, da sploh ni delež nobenega spoštovanja. In to po 10-ih letih stalnega dela (spanja) v firmi!
    Vse to zelo lepo zapakirajo in odišavijo, da izgleda kot da so najbolj zlati in se na pogovoru s šefom smehljajo 100/h. Šef itak ne dojame, kaj se jim mota po glavi in je prepričan, kako je vse krasno in kako veliko ciljev so si zapisali. Čez pol leta dajo odpoved, ker ITAK JIH NIHČE NIKOLI NE POSLUŠA!!!
    Ves problem je pa le v glavi posameznika.

  9. treatment - januar 9, 2008 19:06

    No, slučajno sem iskal malo na tole temo in najdem tole zadevico. Letos bomo tudi pri nas imeli letne razgovore. Nekateri so precej na trnih, ker ne vejo, kaj to sedaj pomeni za njih, ali biti iskren ali ne, ali se kaj posebnega pričakuje od njih, da bodo povedali … Pomoje brezveze komplicirat. Zadeva je enostavna in zahteva samo malo samorefleksije in pravih odgovorov na nekaj osnovnih življenjskih vprašanj. Zdi se mi povsem koristno, če že ne za delodajalca, pa predvsem zase. Morda pa ugotoviš, ko se malo sprašuješ, kakšni so tvoji cilji, da to kar delaš ni to in je potrebna sprememba ipd. Enkrat na leto se pa že lahko malo “dol usedemo”, ne?

  10. sasa - januar 9, 2008 19:09

    @Treatment, tako se govori!

  11. Pika - januar 10, 2008 12:26

    mi smo 2 leti (!!) nazaj morali napisati “svojo vizijo” … in potem smo dali šefli, pa čakali na “strašne osebne razgovore”….. nanje čakamo še danes ..

    grdo!

  12. sasa - januar 10, 2008 13:16

    @Pika, ja to se pa meni zdi najsabša možna reakcija in tukaj pa razumem razočaranje ljudi. Ko se trudiš in narediš nekaj, kar terja precej energije, se spodobi, da nadrejeni vsaj reagira nazaj.
    Moram pa povedati v šeflin bran, da se je tudi meni zgodilo, da sem dobila kup brezveznega nakladanja z nekaj redkimi cvetkami. Po branju vsega skupaj me je bolj kot ne bolela glava in res nisem vedela kaj naj naredim. Naj povem, da je vse skupaj bolj bullshit? Naj se delam, kot da je vse krasno in pogovarjam z vsakim posameznikom o naši lepi prihodnosti? Sem se bolj kot ne odločila za drugo verzijo in z leti ugtovila, da vsi pač niso sposobni nekega analitičnega, produktvnega ali celo vizionarskega razmišljanja. A nič zato, so se potrudili po najboljši moči in zato najmanj, kar lahko dobijo, je moja pozornost na osebnem sestanku.
    In ker sem jaz res vedno potem sedela še nekaj ur z vsakim posameznikom in je bil več ali manj efekt enak 0 (in zraven še nekaj izgubljenega časa vseh nas), sem lani to preskočila.
    A letos sem prišla do zaključka, da ne glede na rezultate, ne glede na moj “izgubljeni” čas, takšni razmisleki niso slabi.

    Pa saj tebi ni škodilo to kar si napisala, kajne? Si najbrž prišla do kakšnih zakjučkov, ki so pomagali tebi?

  13. feniks - januar 12, 2008 16:46

    Nisem prebral vsega v komentarjih tako, da upam, da ne bom podvajal mnenja. Zdi se mi da ta Eployee review nekako najbolje prehaja v našo ‘predstavitve zaposlenih’, ki pa se ga da žal razlagati dvopomensko.

  14. Danica - februar 12, 2008 15:22

    Saša-takšno razmišljanje kot ga imaš ti…-kje spiš, da te ne ukradejo. Če bi lahko, te takoj zaposlim v svoji firmi. Če bi več ljudi razmišljalo tako kot ti… Torej pometati je treba začeti na svojem pragu. Ne bom ponavljala tvojih krasnih stavkov. Vsekakor čestitke za takšno osebnost, kot si ti.
    Tudi pri nas trenutno izvajamo letne razgovore. Povratnih informacij še nimamo, ker le-ti še potekajo. Vsekakor pa je že to veliko, da smo se vsi pripravljali – to pomeni razmišljali o sebi, delu, podjetju… Če ne bi bili vabljeni na razgovor, verjetno tudi nebi toliko razmišljali o tem. Res je žalostno, če povratnih informacij ne dobimo in upam, da se to ne dogaja pogosto. Hočem smao poudariti, pomembnost dejstva – da vsako stvar pogledamo iz obeh plati. Empatija, toleranca, sposobnost poslušanja in dobrega ter učinkovitega komuniciranja, bi bili ključ do uspešnega medsebojnega sodelovanja doma, v službi in med prijatelji.
    Lep dan vam želim!

  15. sasa - februar 12, 2008 15:31

    Danica, najprej hvala. Drugače pa ti povem, da sem tudi jaz svojega denarja vredna. S tem svojim razmišljanjem znam biti tudi naporna. No, sem naporna, ne le da znam biti 😉
    Danes sem pač vodja in si napornost lažje privoščim, je bilo pa precej zateženo, ko sem imela podobno razmišljanje tudi na začetku svoje poslovne poti. Moj bivši šef se je včasih res držal za glavo, ko sem mu na vsak način želela dopovedati, kako bi bilo najbolje za firmo in na koncu rekel:”Hmja, za dobrim konjem se pač vedno praši!”
    In danes, ko jaz iščem člane naše ekipe, me predvsem zanima razčiščeno podstrešje. In res se takšne težko najde, vendar obstajajo!

  16. Sunshine - februar 13, 2008 10:54

    Samo ena (morda) zanimiva opazka. 😉 Komentar od Danice sem morala prav dvakrat prebrati, da sem ga prav razumela. Jaz in moja okolica frazo “kje spiš, da te ne ukradejo” uporabljamo striktno in samo v ciničnem oz. sarkastičnem kontekstu. In zato mi najprej ni bilo jasno kje se avtorica komentarja zgraža nad tvojimi dejanji in kje jih resnično občuduje. 😀

  17. sasa - februar 13, 2008 16:10

    Sunshine, ja sem tudi jaz pomislila najprej, ampak se mi vseeno zdi, da pri Danici ta stavek ni bil mišljen cinično. No, vsaj jaz sem raje vzela kot kompliment 🙂 Sicer pa… ti s Fužin, jaz v originalu iz Novih Jarš …. midve in tale najina okolica pač takšne fraze uporablja cinično, iz kakšnih primestnih krajev pa ljudje morda le niso vedno tako cinični 🙂

  18. Pingback: Letni razgovor zaposlenega 1.del « Valentina

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih