Umetniki niso nikoli točni?!

Share Button

Tole ustvarjanje novega videza bloga, me je potegnilo vase. Ob takšnih trenutkih se resnično sprašujem ali sem izbrala pravi poklic, sploh ker sem si v osnovni šoli strašansko želela postati modna oblikovalka in sem po duši bolj kreativna oseba.

Takrat pri nas ni bilo dostojne ponudbe lepih oblačil, jaz sem hlepela po barvitih in lepo oblikovanih cunjicah, cele dneve v zvezke risala punčke z lepimi oblekami ter se pri trinajstih naučila krojiti in šivati na babičin šivalni stroj. Tak šivalni stroj, ki je bil še na nožni pogon, Singerca stara, takšna na kolo in pedalo, spravljena v nekakšni leseni mizi. A šola za oblikovanje je bila takrat (morda je še danes …. ne vem) tretirana za tretjerazredno, jaz pridna hčerkica edinkica, ki je domov nosila le petice pa v očeh mojih staršev ni bila namenjena takšnemu “brezplodnemu” umetničenju. In odšla sem na gimnazijo, potem pa hmja …

Šivam ne več, saj je danes ponudba takšnih in drugačnih cunj več kot obsežna, včasih pa me zagrabi vsaj to, da svojo idejo odnesem h kakšni šivilji, ki potem itak ne zašije tako, kot sem si zamislila 🙂

A vonj ustvarjanja me vsake toliko časa zagrabi tako silovito, da takrat le ustvarjam, rišem, pišem, šivam1 in takrat mi ne diši niti hrana, niti spanje.

Na srečo imam takšno delovno mesto, kjer se lahko lotim tudi takšnh zadev in spomnim se ustvarjanja letaka za neko takšno – podobno temu, mednarodno prireditev v Turčiji, kjer sem noči presedela ob računalniku in brez poznavanja Corell Draw-ja ustvarjala design, ki smo ga potem uporabili za rdečo nit celotne prireditve. Tomaž je zaspal ob televizorju, jaz pa sem ob 3h zjutraj zaključila z delom, ga vsa vznesena zbudila in mu kazala izdelke. Takrat sem se šalila, da bom v drugem življenju zagotovo izbrala bolj kreativen poklic.

Sedaj že nekaj let ne ustvarjamo več sami, imamo zunanjega sodelavca, ki dela z nami in tako sedaj mene ubogo odganjajo naj pustim strokovnjake da delajo svoje, jaz pa naj počnem druge stvari.

In na srečo sem vsaj po privatni strani sedaj dobila novo igračo – blog. No, če se že seliti ne moremo vsake 3 leta, dabi lahko opremljala stanovanje. 😉

In tako sem kreirala oblačila za moj elektronski časopis:

  • Moj prvi design je bil popolnoma oranžen z barvnimi svinčniki v glavi. Postavili so mi ga fantje iz Core-a na osnovi moje ideje. Malce so bili skeptični glede izbire močnih barv, a po mojem so na koncu morali priznati2, da je zadeva izpadla prav simpatično.
  • Ena od vmesnih faz je bila obleka s pomarančami v glavi enake teme bloga in istih barv ozadja. Te pomaranče so bile le neka varianta na temo, o kateri sem bluzila že takoj na začetku ustvarjanja in so mi jo fantje pripravili tako za primerjavo. Tudi ta ni bila slaba. Mogoče pa so bile pomaranče celo pred barvicami … ne vem, ne spomnim se več.
  • A čisto prva ideja je bila zelena. Travo in zeleno ozadje sem si zamislila takoj na začetku in to predstavila fantom, kot musthave. A ker nisem našla fotografije, ki bi se barvno ujemala z zeleno, smo zadevo spremenili v oranžno. A travnata ideja je ostala in tako sem po pomarančni in barvičasti dobi prešla na travnato. Fantje iz Core-a niso bili več na razpolago3 in tako sem se takratnega preoblačenja lotila kar sama.

Jah, na zunaj je izgledalo kar v redu, a šivi te obleke niso bili bogvekako lepi in trdni. Ko sem ustvarjala, sem pobrkljala marsikakšno kodo in moj blog ni bil več brez napak. Kdor je komentiral je morda opazil, da se post ni izpisal v celoti, nekaterim je pri komentiranju celo nekaj piskalo, kdor uporablja Internet Explorer4 v kakšni starejši inačici, je dobil mojo vsebino razmetano na vse konce in kraje, nekateri so v stranski vrstici namesto beline imeli močno rumeno barvo, ki je prekrila vse zapise …. skratka, le vprašanje časa je bilo kdaj se lotiti prenove.

In tako se je zgodil vikend, ko je bilo vreme še turobnejše, kot že zadnjih nekaj vikendov, ko je Jaka komajda zlezel iz svojega bolezenskega stanja in vanj že pahnil Tomaža, jaz pa sem imela neomejeno veliko časa za brkljanje in iskanje všečnih tem.

Medtem smo odprli še nov blog – korporativni in ker ta gostuje pri Hitrosti, moj pa na nekem žbljmnj serverju, ki je stalno tako ali drugače nagajal in je bojda nekje v Ameriki, sem sklenila, da je čas za selitev! In ker sem že not padla …. jah, zakaj pa ne …. sem se lotila še prenove srajčke svojega bloga.

Najprej sem v soboto pozabila na dogovorjeni sestanek pri prijatelju. Sram me bodi! Sem močno vnemojemstilu zamudila. Vsega je kriv WordPress!

Potem pa včeraj … jah, včeraj pa spljoh katastrofa. Tomaž je bil en velik revček … saj veste kako je z moškimi, ko jih vrže vročina …. jamral, pil čaj56, jaz pa sem ves čas hitro smukala7 za računalnik.

Medtem pa je svojo vlogo odigral še naš mali. Itak se je pridno učil, pa ustvarjal nek plakat za Francoščino in risal nek tloris za tehniko …tukaj je stokal in jokal skoraj tako močno, kot Tomaž, ker mu tehnično risanje ne gre.8 In Jaka je ob 10h zvečer končno scopral to tehnično umetnino ter začel javkati zaradi pozne9 ure prenosa začetka teniškega turnirja Australian open. Totalni športni, predvsem pa teniški navdušenec pač ne sme zamuditi tako pomembnih tekem, četudi se te začnejo ob 1h zjutraj in je naslednji dan šola.

Najbrž je k popuščanju botrovalo Tomaževo bolezensko stanje in šibke zmožnosti prenašanja Jakovega cviljenja, a ob 10h je Jako poslal v posteljo z obljubo, da ga ob 1h zbudiMO ter mu dovoliMO polurni ogled tega prenosa. Kakor koli že obljubljeno, mami Saša je ob 1h še itak ždela za računalnikom, ata je že spal, Jaka pa je po prvem zvoku budilke skočil v zrak, kot da je pred njim življensko pomembna zadeva ter prilomastil v dnevno sobo. Ob pol dveh je bilo po mojem mnenju dovolj cirkusa, poklopila sem računalnik ter otroka kljub jamranju zbrcala spat.

Zjutraj pa …. Jaka si seveda za šolo ni navil budilke, za takšne stvari se budilke ja ne uporablja, … sicer pa je naša budilka itak vedno Tomaž, ki vstaja že ob pol šestih zjutraj sam od sebe. A danes ni, danes je bolan in danes je skočil pokonci ob pol osmih. Jao! Zaspala mami, zaspal Jaka. Tole nam res ni v čast!

Share Button
  1. celo to na vsake kvatre enkrat []
  2. če so, so to naredili prav potihem []
  3. vsaj brez finančnega nadomestila ne []
  4. jaz uporabljam Mozzilo Firefox []
  5. ki sem ga seveda tako mimogrede skuhala jaz []
  6. no, pa kakšno kosilo sem tudi pripravila in posodo pomila []
  7. le kako se tvori ponavljajoče dejanje iz smukniti 🙂 []
  8. Ah, to je itak zgodba zase in zdajle se mi ne da bentiti nad učitelji []
  9. pravzaprav zgodnje []

4 komentarji

  1. Ziga - januar 14, 2008 22:01

    Prijatelj popolnoma razume. Sploh sedaj, ko vidi dogajanje. Se pa čudi, zakaj nisi odgovorila na email za kafo?

  2. sasa - januar 14, 2008 22:38

    Zato ker imam živo štalo z mojim laptopom. Temu strašnemu Mac-u je sedaj (kot ugotavlja moje laično oko) odpovedala tipkovnica. In ker imam vse nastavitve za dostop do mailov in itak vse passworde in oh in sploh le na tem laptopu, sem sedaj mrzla. Ta trenutek pišem na Tomaževem in težim in mumblam, ker itak nič ne najdem.
    V glavnem: ja, ja, ja 😉

  3. Karmen - januar 15, 2008 07:14

    Saša, zelo te razumem. Ko jaz padem v WordPress, css, html in vso šaro ki spada zraven, neznansko uživam in kar pozabim na svet okoli sebe. To, da vsi umetniki zamujajo, pa ne drži. Vsaj tisti edini, ki ga jaz poznam, nikoli.

  4. Pingback: Te dni živimo za tenis in od tenisa - Saša Gerčar

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih