#!!$*!!

Share Button

Nam je očitno strašansko lepo! Res, prav nič hudega nam ni, kajti kregamo se le za “izredno” pomembne stvari.

Danes nisem znorela zaradi TAKŠNE izredno pomembne zadevice, ne, ne, danes smo se skregali zaradi druge silno pomembne zadevice – parkirnega prostora.

Lep sonček je bil danes in naša družinica je sklenila, da ga preživi zunaj. No, pred tem sva midva s Tomažem skočila na Šmarno goro, popila eno kavico1 vmes pa še skočila do Tomaževega očeta, ki je ravno prišel domov iz bolnice. No, ta zadeva okrog njegovega stanja in težav z oskrbo starih ljudi itak zasluži poseben prispevek in o tem ne bi sedaj. Torej tam okrog poldneva se mi lepo skobacamo v avto in v mesto2. Sklenili smo, da bi nam sedla ena dobra solatka v Romeu.

Tomaž je glede parkiranja težek ziheraš in parkira raje 4 km prej, le da mu parkinga ni treba iskati ali pa, da ne bi bilo slučajno treba parkirati z enim kolesom izven natančno zarisanega temu namenjenega prostora. Jaz sem pa njegovo nasprotje, torej tip, ki bo najprej peljal tik do vrat, tam obrnil in vozil počasi v obratno smer. Seveda skoraj vedno najdem dovolj dober prostor v neposredni bližini lokacije, kamor sem namenjena. Da ne bo pomote, preziram pa ljudi, ki parkirajo na mestih namenjenih invalidom, čeprav se mi dozdeva, da je takšnih mest vedno vsaj 1x preveč. Jaka pa je seveda po mami kar se tega razmišljanja tiče, a po atu kar se tiče trmoglavosti in težačenja.

Mi se danes lepo počasi peljemo ob Ljubljanici iz smeri Prul (ali še pred tem) proti Stari Ljubljani, zunaj lep sonček, kup sprehajalcev in kar precej parkiranih avtomobilov vzdolž celotne poti. Malce za Prulskim mostom3 naš zagleda zgleden parkirni prostor, kamor bi uspel spraviti našo žival (hmja, priznam mrcina je precej velika in ne paše ravno v vsako luknjo). Ustavi, parkira.

“Joj, oh, bu, groza … pa ja ne bomo tukaj parkirali?!” Ne, ne, nisem bila jaz. Naš tamal je začel težiti do “##*!€.
Naš tavelik se ne da motit, stopi ven in jaz za njim. Čakava 1 minuto, čakava 2, nič … tamal sedi v avtu. Na tihem si mislim, da ima prav, kajti jaz bi peljala naprej, poskusila srečo bližje in če parkirca ne bi bilo, obrnila nazaj. A zagotovo bi bil, saj sva že samo 20 m pred nami videla drug parkirni prostor in nikakor ne dojela, zakaj naš ni peljal vsaj do tja. Hmja, po drugi strani si mislim, da je itak lepo vreme in nam sprehod ne bo škodil. A po prvi strani bi lahko parkirali bližje naši destinaciji in se sprehajali tam, kamor smo v bistvu namenjeni.

“##*!€ … požrem slino, grem do avta in prosim tamalga naj gre ven. Pregovarjava se prijazno in mirno, a tamal ne popušča. Sedi v avtu. Tavelik seveda stoji 20 m stran in se v najino debato ne spušča, a vidim, da se iz njegove glave rahlo kadi. Ne, ni kadilec in tudi hladno ni bilo za sapo …..
“#$??!! kaj naj zdaj naredi mama, da bo volk sit in koza cela?! Ravno se napotim k Tomažu z namero, da vzamem ključ od avta in mrcino preparkiram malce naprej, Tomaža pa pustim naj pešači, če je pač to njegova želja, ko Tomaž silovito zakoraka proti avtu. Stečem še jaz, usedem zraven, ko avto sunkovito spelje in že vem, da bo huuuudo. Parkirnih mest kar nekaj levo, desno … a naš pelje naprej. Jaka ga ustavi in želi, da parkiramo tam nekje ob Trti ali Kitajski restavraciji, naš piha in pelje naprej. Tole bo en hudič, mi je jasno. Jasno, proti koncu te ceste prostih parkirnih mest ni več, zapeljemo na Vegovo cesto, vse zasedeno. Peljemo preko Zvezda parka in parkirnega prostora, zasedeno. Peljemo po Gosposki, parkirnega prostora še vedno ni … vsaj tako velikega ne, da bi tja zrinili naš avto. V avtu pa ozračje, da bi ga rezal. Gremo nazaj, tokrat v obratno smer in končno najdemo mesto. Kje? Hmja, kakšnih 30 m bližje centru, kot je bilo tisto naše prvotno. Ja, tisto pred pihanjem, puhanjem in silovito vožnjo.

Moj ne bi bil taprav, če ne bi tik pred izhodom iz avta siknil nekaj okrog tega, da se je tole res “izplačalo”, tamal ne bi bil tamal, če ne bi takoj zatem začel cviliti, da on je itak mislil točno tole mesto, kjer smo sedaj in da ni bilo treba prevoziti pol mesta in jaz ne bi bila jaz, če ne bi siknila tamalmu, da bi lahko vedel kaj sledi in da mu res ne bi odpadle noge, če bi se pred tem spokal iz avta in pot pod noge. Ja in tamal ne bi bil tamal, če ne bi začel zraven še tuliti, češ da sedaj je pa za vse krivim njega, vmes je moj dec še vtaknil glavo not in zagrozil, da bo šel kar na avtobus in naju pustil v mestu, če se takoj ne spraviva ven.
No, mera je bila polna, ko je tamal začel točiti krokodilje solze samopomiljevanja in vso stvar zaključil:” Vsega si kriva ti, ker …..” Pravzaprav niti ne vem, kaj je sledilo, ker sem sklenila, da se je tam tale komična tragedija končala. Stopila sem iz avta, zaloputnila vrata, niti pogledala mojega ali tamalga in mirno odkorakala v mesto. Niti ozrla se nisem. “##?^ˇ€¸*!

Ena, dva, ena, dva …. prav silovito sem korakala po mestu, ob tem pa pihala kolikor je spljoh mogoče. Bosta mene dr***!

Sprehodila sem se ob Ljubljanici in prikorakala že do Tromostovja, ko sta me končno poklicala. Sta se pobotala, pomirila, dobila mizo v Romeu in me vabita, da se jima pridružim.

Hvalabogu za mobitele, a ne?!

Share Button
  1. vsak svojo, seveda []
  2. ja, živimo pač na vasi, čeprav z “mestom” jaz itak ponavadi mislim center []
  3. ali je morda Trnovski?? []

8 komentarjev

  1. irena - februar 9, 2008 09:34

    Kakozelo znana tema, mi je tole parkiranje, nimam kaj dodat!

  2. Val - februar 9, 2008 11:41

    Hmmm…Jaz parkiram po navdihu. Priznam, da se mi rado hodi in me 100m gor dol ne vrže iz tira, včasih pa se mi zapaše drenjati in tlačiti avto v nemogoče luknje, čeprav mi to vzame več časa kot če bi parkirala nekaj metrov stran, kjer je parkinga še pa še 😉 Imam pa nekaj prijateljev, s katerimi je prava nočna mora iskati parkirni prostor, kajti njim je 15 metrov od vhoda v trgovino too much daleč 😉 Imam tudi kolege, ki pred zdravstvenim domov parkirajo na mestu za urgentna vozila, kjer stoji znak “prepovedano parkiranje”, spodaj pa slikca avtopajka. In potem se čudijo, kdo jim je ukradel avto, češ, saj jih ni bilo le 5 (najbrž 15) minut.

  3. Ziga - februar 10, 2008 11:59

    Vi ste mal duhovita familija, moram priznat. A niste gledal Secreta? Poglejte ga še enkrat. Drugače pa se spomnim, da je bil en podoben zapis glede parkiranja že napisan na blogu.

    Jaz vam svetujem, da investirate tistih 5 EUR na obisk Ljubljane in greste v najbližjo garažno hišo. Tako bo volk sit in koza cela.

  4. Spela - februar 10, 2008 13:10

    Hja, popolnoma razumem Tomaža, meni je tudi največja mora krožit in iskat parking in se raje malo sprehodim. No, slabša polovica pa je ravno taka kot ti in potem sem jaz tečna, ko delava že četrti krog po centru in še vedno nič…
    @ziga: bi rekla, da je do Romea vseeno bližje s Prul kot iz najbližje garažne hiše 😉

  5. sasa - februar 10, 2008 14:49

    Ampak dragi moji, sploh me ne iztiri to, kje parkiramo, ampak predvsem trmoglavljenje enega in drugega. Resda jaz želim vedno parkirati čim bližje, ampak skoraj nikoli ne krožim in vztrajam pri nečem (kljub temu, da sem prebrala IN pogledala Secret, Žiga), a vseeno ŠTARTAM iz drugega konca. Najprej se peljem do najboljše opcije, nato pa oddaljujem in najdem parkirni prostor, ki je najmanj oddaljen, Tonaž pa sploh ne poskusi, zgodi se nam celo, da bo na praznem parkirišču, parkiral na povsem drugem koncu, kot smo namenjeni. Zakaj? Ker …. ne vem, vedno najde kakšen odgovor.
    Ok, spoštujem to, sem ga pač dobila takšnega, kot je … v paketu, a vraga naj vsaj ne cepeta, takrat, ko začne tamal gnjaviti v drugo smer!! Ali pa naj tamal neha cepetati in stopi iz avtomobila ter naredi par korakov več!
    Bolj, kot to, kje bi parkirali vi, me zanima, kaj bi NAREDILI vi, če bi desc tečen stal pred avtom, mulc razvajeni pa v avtu in vsak vlekel v svojo smer.

    Takšne podobne vaje imamo tudi mnogokrat, ko izbiramo restavracijo, kjer bi kaj pojedli. Tomaž bi neko varianto s tenstanim krompirjem, Jakla bi kaj kitajskega ali mehiškega, jaz bi bila pa raje tudi lačna, samo da ne poslušam prerekanja.

  6. Spela - februar 10, 2008 15:47

    no, sicer nimamo mulca, zato sem lahko pametna. 😉
    takole v teoriji bi rekla, da bi se na Tomaževem mestu lepo usedla v avto in mulca odpeljala domov, pa naj tam cepeta 🙂

  7. Saši - februar 12, 2008 19:48

    Kako duhovito napisana zgodba, ko vem da na kraju “zločina” niti približno ni bilo tako. Pisanje sicer ne preveč veselih dogodkov na duhovit način je definitivno tvoja odlika. Jih rada prebiram…..res! Saša, sicer pa nič novega tale dogodek a ne :o) ?

  8. sasa - februar 12, 2008 21:46

    Ja, res je na kraju “zločina” je vedno bolj “krvavo”, kot je v moji zgodbi. A jaz vseeno vidim veliko več romantičnih komedij, kot grozljivk, tako da se sloga pač navzamem 😉
    Jah, takšne stvari je vedno potrebno jemati z zabavne strani. Je pa zagotovo to ene vrste terapija, saj ko spraviš svojo jezo takole na “papir”, je zadeva res videti prav zabavna in prav nič resna.
    Itak, da ni nič novega! Saj poznaš vse nas – 3 kolerike, kjer zna vsak vleči v svojo stran.

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih