Mulci frdamani

Share Button

Tako kot ponavadi na lepo sobotno jutro sva jo tudi danes s Tomažem vandrala na Šmarno goro. Navzgor gre tako, da štartava sicer skupaj, a po kakšnih 5 minutah jaz sopem, kot en starček, moj pa gas in jo šiba navzgor in se niti ne ozre za mano.

Saj ni ravno tako hudo, jaz jo primaham navzgor po manj kot 28 minutah, a moj je res pravi kozorog in do vrha prileze v 22 minutah, kar pa je zame odločno prehud tempo. V ušesa si vtaknem slušalke in ob ritmih kakšnih Madredeus-ev ali Michael Buble-ja v zmernem in vztrajnem ritmu rinem proti vrhu.

Navzdol grede pa poskakujeva skupaj. V rahlem teku poskakujeva preko korenin, se vmes malce pogovarjava ter pozdravljava mimoidoče. Moj mora med tem kakšno mamo, ata ali otroke celo ogovarjati in tako zadnjič tik pod vrhom srečava dve prevej zasopihani dekleti, ki se nekaj minut pred ciljem ustavita in pogledujeta navzdol.
Moj pa: “Kaj je punci, bo?!” Nobene reakcije!
Mu ne gre v račun, ker je on tako prijazen in šarmanten in še kar blebeta: ” Še kakšni dve urici, pa bosta na vrhu!”
Jaz za njim itak na pol zavijam z očmi, ker me počasi spominja na mojega očeta in kakšne njegove ostarele prijatelje, ki so pri svojih 60-ih ali več vedno morali stresati nekakšne “šale” mladim natakaricam in se ob tem svojim domislicam nadvse smejali.
A reakcija deklet tudi mene začudi. Ajde, vsaj srednji prst bi pričakovala, če jima je najedal. Moj se ustavi, jih gleda, ustavim se še jaz in usmerim svoj začudeni pogled vanju.

Ena od njiju pa s prijaznim in začudenim pogledom:”Sorry?”
Blamaža, vam povem! Moj je nekaj zamomljal, jaz pa razložila, da je nekaj duhovičil, ampak itak ni bilo smešno in tako nista ničesar zamudili.

Sem mislila, da ga bo to izučilo vsaj za tisto rundo …. a ne, že v naslednjem ovinku srečava neko mamo in njeno hči v najboljtapravih letih … tam okrog 12. Naj tukaj najprej povem, da se je ta zgodba dogajala na nedeljo kakšnih 14 dni nazaj, ko je sonček po vseh sivih zimskih dneh, končno začel kukati izza oblakov in počasi segreval pomrznjena tla. Posledično temu in vedno večji gužvi ljudi, ki je hrumela proti vrhu, so bile poti razhojene in blatne. Mama prva, 5 m za njo pa hči, ki za sabo vleče bundo. Vleče (!), resnično, v spuščeni roki za vogal drži bundo in polovica visi v zraku, druga polovica pa se vleče za njo po blatni poti.

“Punčka, bundo vlečeš po tleh!”
Ni reakcije! Še dobro, da moj ni v drugo začel kar po angleško in je raje še bolj glasno ponovil … itak pa sta se mama in hči že počasi oddaljevali v nasprotno smer.
“Bundo vlečeš po tleh …..”
In iz ust luštne dvanajst, trinajstletnice se zasliši  kačje sikanje: “Pa kaj pol!”

Me je kar vrglo. Moj široko razprtih oči gleda mamo, tamalo, mene in še naključno gospo, ki jo ravno maha mimo naju. Mama ima kisel nasmeh, tamala vztrajno rine naprej in vleče svojo bundo, mi pa se le čudno spogledamo in pretreseni odidemo naprej.

Sva razmišljala kasneje in scenarij zgodbe pred tem se nama svetlika. Mali je šlo na živce, da je sploh treba na Šmarno, potem ji je postalo vroče … začela je težiti …. počasi si je slekla bundo. Najprej lepo nato zateženo jo je rinila v mamino oskrbo. Mama se ni pustila in vztrajno korakala naprej …. preostanek zgodbe je jasen, kajne? Lahko bi bila tudi naša zgodba, a mi mulca raje kar doma pustimo 😉

Share Button

3 komentarji

  1. Dajana - februar 16, 2008 22:54

    Jooooooooooooj. A je bila tista trinajstletnica moja hči? Pa to ne moreš verejti, kakšni so dandanašnji otroci. In MOJ otrok, ki mu stalno vbijam v glavo, da mora biti prijazen in vljuden in z manirami… 🙁

  2. mici - februar 17, 2008 07:28

    Na Šmarni res srečaš vse sorte.
    Ko sva šla midva z mojim enkrat na tak lep poznopomladanski dan gor, sva že na daleč slišala dretje in vpitje otrok, da sva mislila, da jih je vsaj ene 20. Pa se izkaže, da je bila samo mlada družina s tremi mulčki, ki pa so korakali po poti: najstarejši je bil general, srednja je bila podpolkovnik, najmlajši, najbolj strumen, je bil pa ‘ojska.
    Sva se smejala celo pot gor in nazaj, tako so bili kjut 😉

  3. sasa - februar 17, 2008 11:35

    Dajana, zdaj me bodo zagotovo vse mame, ki so v zadnjih dneh svoje pubertetnice spustile (no, najbrž bolj napodile) na kakšen špancir v kak hrib, te pa so domov prišle z umazano bundo, spraševale, če je bila tista na Šmarni, njihova. 😉 Še dobro, da sem skupino pubertetnikov zožila na ženski spol. 🙂

    Mici, ja, tudi mi smo se strašansko trudili pot na Šmarno narediti maksimalno zanimivo in smo v ta namen iskali razne viteze, veverice, znake … kar koli že, le da je mulc nekaj iskal in brbljal ter prilezel do vrha. Hmja, tja do kakšnega 6-ega leta nam je to še uspevalo, potem pa konec. Nič ni pomagalo in danes pri 12-ih ga puščava kar doma. BV mi je, da ga bom brcala in silila v hrib, potem mi bo pa nergal pa bundo po tleh vlačil in sramoto pri tistih, ki še nimajo izkušenj xnajstletnikov, delal. 🙂

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih