Kafiči

Share Button

Že takoj na začetku, ko sem postavljala blog, sem označila posebno stran, kamor sem nameravala vpisovati kraje, ki jih obiščem. Pod kraje nisem mislila le eksotična mesta ali svetovne prestolnice. Ne, pod kraje sem mislila tudi razne kafetarije, restavracije, gozdičke … kar koli že, kar obiščem in je vredno omembe in zapisa. A zgodilo se je to, da so mi lokali, kamor zahajam večkrat, lokali, ki so mi ljubi, tako “normalni”, da se mi zdi, da o njih res nimam kaj pisati.

A danes bom zapis posvetila prav tem mojim vsakdanjim spremljevalcem.

Na kavo največkrat zahajam v Karamelo – ofucan kafič v Murgle centru. Tam me poznajo, tam poznam jaz njih, tam si lahko privoščim celo to, da pozabim denarnico, tam ni mrzlo, saj so vrata eno nadstropje oddaljena in tam lahko celo kakšno rečem s šefico lokala.

Ali v  Hombre-ta – lokal, ki mi je pozimi rahlo prehladen, poleti pa rahlo prevroč, a vseeno dovolj blizu in dovolj trendovski, da ga imam rada in če se s kom zmenim za kavo, grem tja.

Zadnje čase me zamika Separe – nova restavracija na našem koncu, ki je zjutraj prav prijetno tiha (ima sicer razpoloženjsko glasbo), da se prileže kava v miru in tišini. Nobenih znanih ali neznanih fac, le kava in miiiir.

Če sem v Novih Jaršah, kamor zjutraj dostavljam Jako in se mi oči pošteno zapirajo in ne zdržim do Murgel, je pravi lokal Playa, čeprav … no, ja … veliko blišča, a premalo poudarka na dobri postrežbi. Lokal se kao odpira ob 8h, a natakarji začnejo nekaj minut po osmi šele s pripravami na odpiranje. Vrata so zaradi hoje na vrt, stalno priprta in lokal je ledeno hladen, četudi se stiskaš ob radiatorju. A še vedno v tem trenutku najboljši lokal na tem koncu Ljubljane. No, danes sem bila rahlo šokirana, ker mi je natakar minuto po tem, ko je predme in pred Jako postavil naročeno, že prihitel zaračunavati. Ni se dal motiti, čeprav je videl, da se ravno pogovarjam po telefonu. Vztrajno je stal ob meni, jaz z enim ušesom na telefonu, z rokami pa brkljam po denarnici. Račun je bil 2,40€, iz denarnice potegnem 2,50€, se pogovarjam po telefonu, natakar pobaše 2,50, se zahvali in odide. Aaaaaaa?!!! Se mi ne gre za 10 centov, ampak a sem rekla, da je v redu????!!! Tumač!

Ob sobotah in nedeljah zjutraj je zakon Oliva, saj odpira dovolj zgodaj in sedaj, ko kadilci zmrzujejo na svežem zraku, je notri prav prijetno. Seveda nekaj šteje tudi to, da pripravijo izredno dober in popolnoma svež naravni juice in da je šefica Flora prav prijetna punca.

Nazaj grede iz Šmarne pa se namesto v Kavalu, sedaj raje ustaviva v Coco-loco … ali nekaj podobnega. Dobra kavica, lepo opremljen lokal, dokaj dobra zaloga nekaj različnih revij, ki jih lahko mimogrede prelistam.

Če sem v mestu, obožujem Le petit cafe. Ravno dovolj iz mesta, da nisi ravno tam, kjer so vsi in da si še vedno nekako v centru. Ima vse, kavo, naravne sokove, tortice in celo hrano.

Zvezda ima seveda hude torte, a mi tista prava prva Zvezda nekako ne potegne, saj me moti, da sedim na nekakšnem hodniku, zato pa sem navdušena nad njihovo najnovejšo pridobitvijo v bivši Slonovi slaščičarni.

In kaj je tisto, kar me privleče v določene lokale? Največ dam na to, da me v lokalu poznajo in je dovolj le to, da se usedem, predme pa že postavijo vročo kratko kavico brez in kozarec navadne vode.
Drugje me privleče dobra glasba, ki mora biti ravno dovolj glasna … no, ravno dovolj tiha1, da ustvari prijetno vzdušje. V lokalih obožujem razpoloženjsko glasbo, kakšno brazilsko, lahek jazz ali kaj podobnega.
Tudi šalice in kozarci so pomembni. Recimo moj sovraži, če šalice za kavo nimajo bele notranjosti. Kaval kavo streže v šalčkah z bež notranjostjo in lokal smo morali menjati. Mene bolj, kot to, motijo od pomivanja popraskani kozarci.
Če ima lokal zalogo revij … po možnosti tujih, modnih, sem “njihova”.
Moj ima še zahtevo, da imajo naravni sok, ki ga stisnejo tik preden ga postavijo predenj in ne 5 ur vnaprej. Jaz pa znam ob mrzlih dneh še zakomplicirati zaradi hladu ali prepiha, ki pa se ga tako ali tako v 99% lokalov sedaj po uvedbi protikadilskega zakona, nikakor ne morem ogniti.

Share Button
  1. glasne glasbe ne maram []

2 komentarja

  1. Pingback: Pa če men’ ni super! - Saša Gerčar

  2. Pingback: Hvala se pod mizo vala - Saša Gerčar

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih