To presneto učenje!

Share Button

Moja mami je zlata. Vsaj tako pravijo vsi, ki jo bežno poznajo. Bežno? Ja, kajti če jo spoznaš bolje oz. če ona spozna tebe, joj prejoj. Res, svetujem, da v tem primeru nabavite najboljše športne copate in jo uberete čez …. čez kaj že …. čez drn in strn?? ali kako se že reče temu.

Zdaj bom izpadla nehvaležno razvajeno dete svojih zlatih staršev, a vendar moram to spraviti iz sebe. Zgodba mojega življenja se namreč danes ponavlja pri našem sinu.

S Tomažem imava pač takšno srečo, ali v drugačnih primerih nesrečo, da delava v istem podjetju in sva kdaj pa kdaj oba zasedena. Službeno zasedena. Zasedena popoldne, zasedena ob vikendih …. in ker ne gre drugače, takrat Jako, mačka in še kaj preselimo v varstvo mojih staršev.

Ko govorim o svojih starših, pogosto omenjam le babi. Živa sta še oba, vendar dedija niti ne omenjam pogosto, kajti on je …. on pač JE …. je tam, je doma, je prijazen, je ustrežljiv, a v povezavi z našo babi on popolnoma zbledi. A babi je polna energije1, po svetu hodi z po njenem mišljenju najboljšim odkritjem zadnjih sto let – mobitelom, nas kliče po 10x na dan in o tem niti najmanj ne pretiravam, nas opominja, nadzira, usmerja, “nam pomaga” … ja, ja, res pomaga … a pogosto ne vem več, kje je meja med pomočjo in pretiranim vmešavanjem v naša življenja … skratka babi opravlja funkcijo našega mentorja, učitelja, budilke, cheking liste ….. just name it kaj vse za nas počne naša babi 😉 .

In ta vikend sva oba s Tomažem delala. Maček je ostal doma (pri nas), Jako pa smo v petek preselili k babi (ups, in dediju). Jaka babi sicer obožuje, jo spoštuje, mnogokrat zagovarja, a vendar počasi z dozorevanjem spoznava, da od babi želi še vse kaj več, kot skuhano kosilo, ter nakup vsake neumnosti za katero mu zapne oko. Predvsem si želi babi, ki ga POSLUŠA in jo ZANIMA kaj se mu je dogajalo in ne babi, ki le čaka na trenutek, da ga vpraša o ocenah in ga sili k učenju.

In ob njegovem pripovedovanju so oživeli spomini na moje otroštvo. Ves svet se je v glavi moje mame vrtel okrog hrane in učenja. In še danes se!

Cele dneve je bilo potrebno ždeti v sobi in se učiti. Če sem bila zunaj na kolesu, če sem se pogovarjala s prijatelji, je moja mama že intervenirala in me obdelala tako, da sem izbrala način, ki jo je umiril in zadovoljil ter ji predvsem zaprl usta. In tako se je Saša po cele dneve “učila”. Učila se je celotno osnovnošolsko dobo ter dobršen del srednje šole in to po 5 ali več ur na dan in to kljub odličnemu uspehu. Glavno da je bila moja mama srečna in zadovoljna.

In kaj sem počela jaz? V svoji sobi sem si na mizi na levo in desno stran naložila kupe nekako razmetanih knjig, vmes pustila prazen prostor, vse skupaj pa prekrila z široko razprtim velikim zvezkom. Učila sem se najbrž največ kakšno urico na dan, preostali čas, ki bi ga sicer najraje porabila za druženje s prijatelji, vožnjo s kolesom ali branje kakšne debele knjige, pa sem porabila za ždenje v svoji sobi. Najbrž bi lahko počela še kaj drugega, jaz sem iznašla svojo formulo reševanja in si ustvarila dobro zalogo Ljubavnih vikend romanov, ki so bili dovolj tanki, da so hitro in z lahkoto zdrknili pod kupe knjig, ne da bi moja mama to opazila.

Vsekakor se imam mami danes za zahvalit za svoje dokaj dobro znanje srbohrvaškega jezika in najbrž sem na ta način tudi pridobila nekaj organizacijskega znanja, ki mi še danes prav pride, a kaj več koristi od tega res ni bilo.

Na faksu2 moja mama ni več bdela nad mano …. še huje, večino časa sem preživela kar pri Tomaževih starših in končno tako svobodno razpolagala s svojim časom in očitno svobodo vdihavala s tako polnimi pljuči, da sem na učenje popolnoma pozabila.

Pri nas imamo z Jakom dogovor, kjer si sam organizira svoj čas. Ima čas za igro, tenis, učenje, druženje, spanje ….. in če se zgodi, da se nekje zalomi, se usedemo, pogovorimo in naredimo nov razpored. Ja, v glavnem zmanjšamo čas za igranje igric na računalniku in ga vložimo v gledanje televizije 🙂 , a v glavnem si pustimo “svobodo” pri kreiranju svojega vsakdanjika.

Morda ga lomim v povsem nasprotno smer, a vendar ne želim, da najin odnos z Jakom postane takšen, kot je postal odnos med mojo mamo in mano. Želim, da se s sinom POGOVARJAM. Želim, da mi razlaga o stvareh, ki se mu dogajajo in da ga POSLUŠAM. Da me zanima vse kaj drugega, kot ocene, ki jih prinaša domov in da me pri učenju ne goljufa. K učenju ga lahko le spodbujam, mu neštetokrat razlagam, da je to dobra naložba v življenje, a učiti namesto njega se ne morem.

Sicer pa verjamem, da je moja mama prepričana, da se Jaka ne uči NIČ, saj njegovih pol ure na dan v primerjavi z mojih 5 ali celo 7, izgleda kot pot v popolno katastrofo.

Share Button
  1. oh, ja … saj vem, kaj imate v mislih 🙂 []
  2. Radirka, eto spet ga omenjam []

5 komentarjev

  1. Rade - marec 18, 2008 21:48

    Da ti ne bo čez nekaj let žal, ko ti bo sin očital, da ga nisi bolj silila k učenju!

  2. sasa - marec 18, 2008 22:38

    @Rade; Žal? Meni? Žal bi mi bilo lahko le v primeru, da bi sin sploh pomislil, da je funkcija mame SILJENJE k učenju!

  3. Mikec - marec 21, 2008 17:00

    Samo tega ne -> siljenja k učenju. Za mene osebno najbolj bedasta oblika vzgoje. Moje mnenje, da se v otroku vzbudi želja po visokih ciljih, da bo nekako znal oceniti situacijo ter bil v določenih situacijah tudi samokritičen. Tako se bo v bistvu sam pripravil do učenja, saj bo imel željo, motivacijo za svoje cilje oz. ocene, ki pa seveda niso eno in edino merilo otrokove odgovornosti, kot marsikateri starši mislijo.

    Res, da nimam otrok, ampak to nekako induciram iz okolice.

    @ rade; jaz bi ga raje pripravil do te želje po uspešnosti, kot pa ga dejansko silil k učenju. Jih poznam nekaj v OŠ, ki so dejansko primorani se učiti in mi je resnično težko gledati te otroke…

  4. Rade - marec 21, 2008 18:52

    Siljenje sem uporabil le kot besedo za dosledno vzgojo in disciplinirano usmerjanje otrok k učenju. Novodobne mame prepuščajo odločanje o učenju otrokom in pričakujejo od mladoletnih mulcev zrelo razmišljanje o njihovi prihodnosti.

  5. sasa - marec 21, 2008 18:55

    @Rade; ufff! Mame??!! Kje pa so tukaj očetje? A očetje razmišljajo pa zrelo?

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih