Kje je moj dom?

Share Button

Sebe štejem za Jaršanko, čeprav v Jaršah ne živim že več kot 20 let. A v Novih Jaršah sem pač preživljala tista najbolj sočna leta, tista ko sem na ulici igrala odbojko, tam obiskovala osnovno šolo, cele popoldneve preigravala gumitvist, s prijatelji hodila k verouku, pa po ukazu staršev tudi k maši, hodila na prve plese, se držala za roko s prvimi fanti, posedala po klopcah, se po ulicah vozila s kolesom in tako poznala vse ulice, vse kotičke, poznala celotno svojo generacijo ter še par starejših fantov …. ja, starejše punce me pač niso zanimale … in če prav pomislim me tudi mlajši fantje niso nič bolj …. Skratka v Jaršah sem se počutila DOMA in si takrat težko predstavljala, da bi kdajkoli živela drugje.A to se je zgodilo. Moj naslednji “dom” je bil za Bežigradom. V bloku, v stanovanju staršev mojega sedanjega moža. Resda smo pri nas imeli hišo, a nekako sva se s Tomažem bolj “udomačila” pri njih. Ne vem, morda zato, ker je bil on vsaj 500m bližje ekonomskemu faksu 🙂 , ali pa sem se jaz kot žensko bitje lažje “prilagodila” in se preselila k njim. V glavnem sem tam kaj hitro spoznala “okoliš”, pridobila nove prijatelje, spoznala nekaj novih ulic, novih obrazov in prodajalke v njihovi trgovini s kruhom. Ampak čisto zares, prodajalka na blagajni njihove trgovine, sedaj dela (po 23 letih!) na blagajni Interspara v City Parku in mi se še danes poznamo! Temu se reče spoznati novo okolje in se asimilirati z okolišem novega doma ;)!

Po 7-ih letih koruzništva in prisklednjenja pri enih ali drugih starših, sva si pri mojih 25-ih kupila prvo NAJINO stanovanje in se preselila na Povšetovo. Ja, tja kamor se je takrat preselil tudi tale patron in bil nekaj let moj bližnji sosed, a bil takrat tako fin, da me ni niti pozdravljal … ali pa jaz nisem njega (?) …. tako kot tudi ostalih 90% sostanovalcev istega bloka ne. Poznala sem nekaj fac, nekaterim pokimala v pozdrav, a kaj več kot priimke dveh ali treh sosedov, nisem poznala. Ulice? Prodajalke v trgovinah? Povšetova, Glonarjeva, malo naprej Poljanska cesta, nasproti zapori, malce naprej restavracija Krpan, Kodeljevo …. pri tem pa se je moje poznavanje okoliša ustavilo.

Pa smo dobili Jakca, garsonjera je postala pretesna in kupili smo si večje stanovanje v stolpnici naselja BS3. Ljubljana, Ljubljana je to, za tiste, ki niste ravno poznavalci tega okoliša 😉 ! 11. nadstropje stare stolpnice. Si lahko predstavljate kako močno sem se poglobila, da bi resnično spoznala vse stanovalce, izvedela za njihove poklice, hobije, imena in raziskala bližnji okoliš svojega bivališča?! Še dobro, da smo si v dvigalu, ko smo si dihali za ovratnike sploh kdaj pokimali v pozdrav! 7 let bivanja, ne, pardon, 7 let spanja v tem brlogu in nato spet nova selitev, v nov DOM.

Tokrat v hiško na deželi – na obrobju Ljubljane, k novim sosedom, katerih obraze vsaj vem postaviti k določeni barvi fasade. Na videz poznam le najbližjih 8 sosedov, od tega poznam večino njihovih priimkov, a z imeni se že zaplete, da ne govorim o imenih njihovih otrok ali celo o tem kaj je kdo po poklicu in kje preživlja čas, ko ga ni doma. Kljub temu, da je soseska hudo verna, mi pač v cerkev ne hodimo, Jaka ne hodi k verouku. Tudi v šolo ne hodi v tej soseski, vrstnikov ne pozna in tudi nogometa ne nabija na bližnjem igrišču. Jaz tako ne poznam nobenih mam in Tomž ne pozna nobenih atov.
A drugače je vse krasno. Hiša je takšna, kot smo si jo želeli, ravno pravšnja, ravno pravo število sob, ravno prav vrta, ravno prav tišine …. ne rabim ničesar več in tale dom bi resnično lahko postal moj DOM v pravem pomenu besede.

Moj DOM v Jaršah še stoji. A saj STOJIJO pravzaprav še vsi naši domovi. Za razliko od ostalih, v hiši v Jaršah še vedno živijo moji starši. Tja tudi dnevno zahaja naš Jaka, kajti obiskuje “mojo” šolo in po šoli prihaja v moj prvotni dom. A Jaka ne zvoni po zvoncih bližnjih blokov, Jaka se ne vozi naokrog s kolesom, ne draži punc iz soseske …. Jako pridemo iskat z avtom in ga odpeljemo na trening v Šentvid, od kjer ga ponovno peljemo “domov” – na deželo.

Tudi dom mojega moža še stoji, a ta je danes prazen. Pred 6 leti mu je umrla mama, pred več kot mesecem dni pa je bolezen prizadela tudi očeta. Od takrat pa vse do danes je ležal v bolnici. Danes smo ga po kar stresnem in slabo obetajočem obdobju končno premestili v dom ostarelih občanov na Taboru v Ljubljani. V stanovanje za Bežigradom se je naselila samota in tišina. Ostale so le še stene, pohištvo in nekaj spominov. Dom? Najbrž se ga bomo večno spominjali, kot eno od postaj življenja. A dom to ne bo več! Vanj se bodo vselili drugi ljudje in mi se ga bomo le še bežno spominjali, kot prostor, kjer smo se družili, pogovarjali, kregali. Prostor, ki je bil nekoč naš dom.

Najbrž bo nekoč tako tudi z mojim “jaršanskim” domom in kasneje z našim “podeželskim”. Dom je tam, kjer so ljudje. Moj dom je tam, kjer so moji – domači ljudje, četudi o sosedih vem veliko manj, kot sem vedela o sosedih svojega prvega doma.

Share Button

4 komentarji

  1. Petra - marec 26, 2008 08:13

    Ok Saša, zdej se mi je razmazala maskara 🙁
    Moreče je prebrat tisto o praznem domu za Bežigradom, ampak to je življenje in kot praviš ti, verjetno nas to vse čaka.

    No, jaz sem vmes zamenjala le eno postajo v Šiški, jah kar lepo je blo. Koliko časa sva bila tam niti ne vem dobro, se pa orientiram po Tei 🙂 Recimo da sva bila kakih 12 let.
    Zdaj sva spet v mojem novem starem domu in nič nam ne manjka. vsi ki jih imam rada so okoli mene in upam, da bo še dolgo tako 🙂

  2. Karmen - marec 26, 2008 15:09

    Saša, čisto offtopic: kdaj bo na tvojem blogu nehalo snežiti? Jest hočem pomlad!:-)

  3. mici - marec 26, 2008 22:16

    No, da te malo potolažim glede sosedov – jaz živim že celo življenje v hiši na obrobju ljubljene Ljubljane in tudi sosede poznam bolj bežno – kaj več od imena in priimka tudi meni ni znano. Pa mi ni nič mar zato.
    nisem ravno tip človeka, ki bi želel biti “in” z vsemi možnimi in nemožnimi sosedi. Imam raje mir … 😉

  4. sasa - marec 26, 2008 22:30

    @Petra; ampak malce pa lahko tudi ti šteješ za “poldom” tudi tistega, ki je samo nekaj metrov stran od tega našega Bežigrajskega, kajne? A ni hudo, ko tam res ni nič več razen sten in nabiralnika? Ta prispevek sem napisala prav zaradi Tomaževe izjave po tem, ko je bil v tem stanovanju (v njegovem otroškem domu) in iz njega prinesel le neke dokumente, potem pa izjavil, da do tega stanovanja ne čuti ničesar več …. da je prazno … da ni več nikogar …. konec zgodbe ….. treba ga je le še izpraznit in prodat.

    @Karmen>; bež! Tiho bodi, ti ki itak snowboardaš 🙂 ! Ja, še dobro, da si me spomnila, jaz bi še preko poletja pustila, da sneži po blogu. A morda imam nadnaravne sposobnosti in s tem sugeriram naravi, da kar sneži. Dajmo poizkusit, če imam res te sposobnosti ….. če bo sedaj, ko ukinem to, tudi res nehalo snežiti, potem grem med polagalce rok 🙂

    @Mici; Jaz pa pogrešam sosesko, kjer smo se ljudje poznali med sabo. Res je, da so stare mamke do nule obvladale kakšne čudne cunje nosim, s kom se srečujem ipd. a vseeno imam raje to, kot popolno izgubljenost in anonimnost.

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih