Tudi takšni dnevi pridejo ali Shit happens!

Share Button

Leto 2008 tako ali tako ni ravno vrhunec mojega življenja. Obetalo je veliko, a uresničilo se je bore malo.

Če štejem samo po potovanjih, ki jih obožujemo, naj bi leto začeli z našim standardnim smučanjem v Italiji. Apartma rezerviran, dopust planiran, z Jakovo sestrično pa fiksno dogovorjeno, da gre z nami.

Pa nam jo usoda zagode in teden pred tem se zgodi bolezen našega dedija in smuka je bila “prestavljena” za nedoločen čas …. Bo že še čas, si rečemo. No, sneg se je sicer dolgo obdržal, a smuka se vseeno ni izšla.

V marcu (vsaj mislim, da je bil marec) naj bi padla poslovna pot v Hannover. Tokrat bi morda še malce pokombinirali in s seboj vzeli še Jako. Nič od tega. Težko je planirati takšno stvar, ko pa je bil dedi slab, mi pa do zadnjega mečkali z rezervacijo. Bo že še priložnost, si rečemo.

Božiček se je v lanskem decembru pošteno namučil, ko je razglabljal kakšno darilo podariti našemu Jaki. Ker mu največ pomeni tenis, je Božičku padlo na pamet, da bi Jako morda “odpeljal” na kakšen večji turnir tenisa, ko smo o možnostih povprašali še njegovega trenerja in ko nam je le ta navdušen pričel razlagati o Roland Garrosu in enostavni možnosti, če prideš v Pariz na začetku turnirja ter tam kupiš karto za celodnevno “sprehajanje” po igriščih, je odločitev padla. Pariz v maju 2008! Odšli bomo z avtom, izkoristili vikend in še kakšna dva šolska dneva, pa bo!

Ah, ko ne bi nekaj mesecev pred tem do mene priromal mail, kjer mi šefi naročajo, da se mi obeta pomembno srečanje v Münchnu in da ni možnosti prestavljanja, saj se bo tam zbrala vsa evropska in še nekaj ameriške smetane. Jaka, oprosti …. se zgodi …. saj bo še priložnost.

Razočaranje nato jok, kasneje pa intenzivno razmišljanje kaj storiti, da po možnosti izpeljemo vse. Ma, saj gre …. iz Münchna se bova vrnila že dan prej, četudi ponoči, za dva dni odšla v pisarno še kaj postoriti, potem pa v soboto zjutraj na pot in v Pariz. Resda ne bomo imeli tiste prvotno planirane, idealne variante, a še vedno je obstajala možnost, da si ogledamo kakšen dvoboj dvojic1 in kakšen dan uživamo v lepotah Pariza. Tisti, ki poznajo mojega, sedaj najbrž začudeno gledajo, kako je to mogoče, da je pristal na kaj podobno stresnega in na huruk skupaj zmetanega2 in povem vam, bilo je težko, res težko. 🙂

Hotel rezerviran, obleke že napol pripravljene, saj časa res ne bo veliko, midva pa na pot v München ….. Pa se spet ni izteklo po planih.

München smo prekinili predčasno, saj je dedi sklenil, da so ga meseci bolezni utrudili in se odločil za večno zaspati. Za Pariz bo res še čas!

In sedaj se počasi pobiramo, življenje gre naprej, veselimo, smejimo, jezimo in žalostimo se ob novih stvareh. Sama se veselim drobnih stvari in letos sem komaj čakala nov kongres blogarjev – Blogres 2008. Lani sem bila novinka in na njem neizmerno uživala. S prijateljem sva uživala v brezskrbni sončni soboti in komaj sem čakala na repete, na nova poznanstva, ponovna srečanja starih obrazov ….. A glej ga hudiča, ravno 20. in 21. junija me čaka eden naših večjih službenih projektov, ki jih organiziramo 3x letno. In eden od teh datumov je padel ravno na ta termin!!! Grrrr! Še dobro, da smo v Ljubljani (marca smo bili v Mariboru in Novembra bomo spet tam) in bom morda ujela kakšen trenutek, ko bom lahko uletela tudi na ta dogodek. A brezskrbnega sedenja na sončku, spremljanje zanimivih predavanj in čvekanje ob kavici bo moralo počakati na …. ah, saj veste, saj bo še priložnost.

In v tem ritmu se mi dan za dnem kopiči. Kaj že? Ne vem kaj … kr neki. Tažlehna, bi rekla moja pokojna babi. Včeraj zjutraj sem prišla v pisarno in začela pospravljati. Metala sem stare revije, brskala po omarah, arhivirala papirje, ki so se mi nabirali po mizah.

“Ufff, danes boš huda, a ne?!,” je rekla kolegica, ki dobro pozna žensko psiho. Ja, ko sem tečna … tečna nase in tečna na življenje, takrat je čas za pospravljanje.

Včerajšnji sestanek naše ekipe je bil katastrofa. Ne vem kako so ga videli ostali, a jaz vem, da sem bila pravi “pain in the ass” – prava bitchy šefica. Se oproščam vsem vpletenim, ampak tudi tak dan pride.

In danes se je nadaljevalo. Kolegico, ki je živ angel, prijazna, pridna, vedno vse naredi v roku in zelo kvalitetno, sem spravila v jok. Prvič.

Ena navadna zatežena šefica! Pa vraga, saj res ni treba, da vse pokritiziram in vse peljem do optimalnega vrhunca! No, stvar smo uredili in solze posušili, a nekaj ur zatem je na mino priletel naš Jaka. Tipičen Jaka pač … kup pojasnil in izgovorov zakaj se nekaj ni dalo narediti. Ponavadi mama zamahne z roko in si misli bo že … ampak danes pa ne, ne, danes ni bil dan za mahanje z rokami ….. kar vrelo je iz mene. Končno sem povedala vse kar bi morala že davno nazaj!

In zadnji je na vrsto prišel še moj dragi. Ne, nisem znorela neupravičeno, znorela sem le preburno in preveč ihtavo. Ko sva se vozila od našega doma proti domu mojih staršev in je ustavil na semaforju, vmes pa je začel3, nekaj jamrati in težiti, ker … ker ….ah, kar koli že …. pač …. nekaj sem spet (!) naredila narobe, sem jaz preprosto odprla vrata avta, stopila ven, jih zaprla za sabo in odkorakala v nasprotno smer. 3 km do doma, mala malica …. malce sprehoda, da si prevetrim glavo. Dost je vsega!!! Ta dan pač ni ustvarjen zame!

Zdaj vas zanima nadaljevanje filma, kajne? Razplet vam bomo razkrili takoj po reklamah. 🙂

Aha, tokrat bo treba reklamirati Luno. Ste že videli reklame za praške, kjer ženske končno ne doživljajo orgazma ob čistem perilu?! In embalaža?! Bravo za ustvarjalce!

Pa naj še pohvalim podjetje, kjer delam z 20% udeležbo svojega časa4. Ste že slišali za Amec? Ne še? Le kako, da ne?! No, pa še boste, ker so (ups, smo) res dobri.

Reklam je konec in tako vam sedaj lahko povem, da je moj seveda prišel za mano.

Ampak ne si delati utvar, da je bilo vmes kaj drugega, kot čista potreba. Peljala sva se namreč po tamalga, ker naju je nekako pripravil k temu, da bi odšli v Celovec na ogled nogometne tekme Hrvaška : Nemčija. Ne na štadion, na sejmišče, kjer so pripravili namenski prostor za javno spremljanje tekme. Ljubezen je res čudna stvar, ki premika nepremakljivo. Mojega sredi tedna po delavnem tednu … kar tako … brez trdnega načrta in dvotedenskega vnaprejšnjega planiranja, spraviti v Celovec, je hud dosežek. Mene pa je dosežek spraviti na ogled kakršnega športnega dogodka, če pa govorimo o nogometu, pa morate res vedeti, da je dosežek neizmerljiv in edinstven.

Skratka najprej se pelje moj počasi za mano in skozi okno še vedno nekaj tuli in jamra. Se me ne tiče, ker si še nisem shladila glave! In ker je bil promet gost in se z avtom pač ne da voziti 5 na uro ob trapasti babi, ki se ne usede vanj, je bil prisiljen peljati naprej. Pa je čez 10 minut in mojemu prehojenemu kilometru in že shlajeni glavi spet poskusil. Tokrat je prišel po osebno od Jake. In ker je bila glava že hladna, sem se usedla in končno sva lahko nadaljevala pot.

In veste kaj se mi zgodi povrhu vsega?! Na semaforju prečka cesto mala punčka … največ 5 let …. njena babi jo agresivno vleče za roko, ona pa gleda proti meni in mi pokaže jezik. Jezik?! Plavolasi angelček?! Pa kaj so danes meni na glavi zrasli rožički?!

In ker živim v pravljici in ima vsaka pravljica lep konec, ga bo imela tudi tale zgodbica. V Celovec smo se peljali po napol prazni cesti, na Ljubelju smo carino prečkali sami, v mesto smo zapeljali brez gneče in se sparkirali od prve5, mesto dogajanja našli brez težav in prišli tja 1 minuto pred začetkom tekme. Navijali smo6 za Hrvate. In Hrvati so zmagali!

Domov smo prišli brez težav, pomirjeni in veseli.

Pa če to ni bil en krasen dan!

Share Button
  1. še toliko bolje, če bo v igri naša Kata []
  2. pri njemu mora biti vse strogo urejeno in vsaj leto vnaprej zapisano v zlato knjigo 🙂 []
  3. tako kot to ponavadi redno počne []
  4. ja, tako so se nadrejeni odločili, da delijo moj čas in plačo glede na zadeve, ki jih počnem []
  5. ja, vem, da to ni lepa slovenščina 😉 []
  6. ok, so, ker meni dol visijo []

22 komentarjev

  1. alcessa - junij 13, 2008 09:41

    Pa si mi vzela vetra iz jader… Tečna sem od včeraj, ko sem ugotovila, da se nama trajekt ne splača in je bolje, da tisto pot prevoziva sama. Še včeraj se mi je to zdelo grozno. Potem pa preberem tvoj zapis in se mi avtomatsko zazdi, da je svet lep.

    Srčno upam, da bo druga polovica leta pri vas izpadla boljša – tudi to obstaja, ne da? Preobrati na sredini?

  2. krena - junij 13, 2008 10:29

    To pa nisem vedla, da se tudi ti užaljeno sprehajaš ob cestah! :)) Boš mogoče, mojga kdaj srečala, ker ima podobne navade, če jaz vozim, oz. mu kar sama to predlagam :))
    Tudi pri nas zadnje čase razpoloženje niha iz ure v uro, verjetno bo krivo prestopno leto. Včeraj je bil precej naporen dan. Pri nas sem jaz glavni krivec za vse vzgojne neuspehe otrok, psa , visoke račune mobitelov … podrsan avto, pokvarjen pralni stroj, skratka se najde na koncu mene. Ampak bo že…..!
    Bistvo je, da ste prišli v Celovec in iz Celovca živi in srečni.
    Mi pa na odpiljen koncert v Križanke.

  3. sasa - junij 13, 2008 21:10

    @alcessa; Saj ni tako grozno, kot se bere, če združiš vse žalostne stvari skupaj. Vmes je veliko sončnih dni, veliko nasmehov, objemov in lepih dogodkov. In čeprav je bil danes še en zoprn dan in kup neprijetnih dogodkov v službi, je pred nami pot, ki se je strašansko veselimo in sem o njej hotela celo nekaj zapisati v zgornjem prispevku, a na koncu kar nekako vraževerno (čeprav nisem vraževeren tip človeka) sklenila, da o tem ne bom pisala, dokler se ne zgodi. Še 2 tedna pa bo! Pa ti potem povem, če preobrati obstajajo.
    Aja, pred 2 tednoma sem tako kot že 2 leti počnem vsak vikend, sestopala iz Šmarne in tako močno klecnila, da sem si zvila gleženj. Močno in grdo. Seveda nisem šla k zdravniku (ne maram za BV po 4 ure sedeti v čakalnicah) in sedaj, ko po 2 tednih oteklina in bolečina še vedno ne izgineta, me pa počasi že skrbi. Ampak saj bo preobrat, kajne?? Saj imam svojega angela, ki skrbi zame in morda je za vse to le način, da me obvaruje pred večjo katastrofo. 😉

  4. sasa - junij 13, 2008 21:19

    @krena; jaz se ne SPREHAJAM po cestah – to sem naredila izključno le tokrat. V trenutku mi je padlo na pamet in popolnoma impulzivno sem odprla vrata in stopila ven …. sploh nisem razmišljala. In če ti povem po pravici, prav ponosna sem nase, ker to je bilo veliko bolje, kot revskanje nazaj.

    Moja dva sedaj gledata fuzbal … seveda … jaz pa zavzeto tipkam in me moj sprašuje, kaj počnem. Pišem komentar kreni (no, povedala sem konkretno ime), sem rekla. Pa ni bil zadovoljen in je še kar gnjavil kaj pišem in kaj si ti napisala. A če konec koncev nikoli ničesar ne prebere in ga nič ne zanima, potem ni treba, da mu ravno o tem postu razlagam, kajne? 🙂 …. pa sem kar nekaj zamrmrala. Pa zateži še tamal naj jima res povem, kaj pišem in kaj je napisala krena.
    In preberem le stavek: ” Tudi pri nas zadnje čase razpoloženje niha iz ure v uro, verjetno bo krivo prestopno leto.”
    Tamal pa nadaljuje: “Al pa Gerčarjevi geni”. 🙂 Pa sploh ni bral posta. 🙂

    Kakšen odpiljen koncert?

  5. krena - junij 14, 2008 12:49

    ČETRTEK, 12. JUNIJ 2008 OB 20.30 KRIŽANKE, LJUBLJANA

    Predskupina: ELEVATORS

    Sing it back. The time is now. Familiar felling. Fun for me. Pure pleasure seeker. Cannot contain this. If we’re in love. Let me know. You know me better. Movie star.

    Vse to je Roisin Murphy, resnična zvezda, popolnoma poseben in edinstven vokal dance – pop dueta Moloko, ki od njihovega razpada leta 2004 nadaljuje samostojno kariero, katero je kronala že z dvema samostojnima albumoma Ruby Blue in Overpowered. Če je ustvarjalna energija glasbenega dueta Moloko neverjetno odlična in uspešna preteklost, je Roisin Murphy z njenim zadnjim albumom dokazala, da je neizpodbitno prihodnost.

    Roisin Murphy je zabavna, pametna, romantična, cinična, energična kraljica plesišča, ki nam bo Poletno gledališče ljubljanskih Križank prikazala v čisto novi luči. V četrtek, 12. junija 2008 s pričetkom ob 20.30, se nam tako obeta glasbeni spektakel, ki nam bo postregel z mešanico elektronskih plesnih ritmov, disco vibracij, popa 80′ in deep funka. Roisin Murphy se je vrnila. Pripravite se za naslednjo veličastno pop revolucijo!

    Super !

  6. sasa - junij 14, 2008 12:51

    Aaaaa?! Ni čudno ta pol tvoji otroc ne vedo kdo je Julio Iglesias 🙂

  7. sasa - junij 14, 2008 14:58

    @Krena; tele karte si zihr spet na kakšnem radiu zadela, a? Sem si poslušala en njen komad na youtube-u in prav presenečena – prav dobro.

  8. Urša - junij 14, 2008 19:53

    to, da sodelavko (pa čeprav je podrejena tebi!) spraviš v jok, po mojem skromnem mnenju, veliko pove o tvojem “vodenju”, ki to ni; se mi zdi, da nekaterim “šefovstvo” prepogosto preveč v glavo stopi (pa tudi drugam)….sama imam srečo, da sem že nekaj časa brez šefov in nimam takih problemov kot tvoja podrejena;P

    po drugi strani pa imaš srečo, da leta še ni konec in da so vse lepe stvari še pred tabo;) a za vse tega ne moremo trditi;-)

  9. sasa - junij 14, 2008 23:07

    @Urša, zdaj si me pa razkrinkala. Še dobro, da moji nadrejeni ne razumejo slovensko, saj bi se resno ustrašila, da bi končno dojeli, da me že 12 let plačujejo za “vodenje” treh podjetij, jaz pa voditi sploh ne znam.
    Jah, tako tole izgleda pri nas: vsako jutro vse postrojim v vrsto, se najprej pol ure derem nanje, tistim ki konstantno zamujajo lomim prste … no, sedaj je prstov zmanjkalo, ker jih vsaj polovica zamuja vsak dan 😉 … potem pa jih dam na ketno, ker ob tako groznih pogojih bi že zdavnaj vsi odpeketali drugam, kjer se cedi le med in mleko in cekini padajo z neba. Mogoče k tebi? Daš telefonsko? Jo bom dala tistim, ki jim že nekaj časa puščam ketno odpeto, da bi ja “ušli” z našega dvorišča.

  10. Urša - junij 15, 2008 07:21

    “voditi ljudi” ali pa biti direktor je nekaj popolnoma drugega….pa kaj bi tebe učila saj vse to veš;-)
    kar pa se “mojih”ljudi tiče….iskanje zaupam tistim, ki so za to specializiranim in ne tistim, ki si direktorji treh firm, ki nimajo zveze z iskanjem kadrov;
    aja, pa nikoli nisem rekla, da si grozna šefica, rekla sem samo, da se z nekaterimi stvarmi pač ne gre hvaliti….ampak vsak ima pač svoj stil;)
    pa mirno kri jutri zjutraj, ko ti bo spet pol ljudi zamudilo;)))

  11. sasa - junij 15, 2008 11:02

    @Urša; biti direktor zame pomeni voditi podjetje in to tako, da predvsem vodiš ljudi. In jaz iskanje mojih ljudi redko prepuščam specializiranim in pogosteje tistim, ki jim zaupam ali pa k temu pristopim celo sama. A iskanje (o čemer pišeš zgoraj) je povsem nekaj drugega, kot pridobivanje možnih kandidatov za razgovor (kar sem namignila v mojem odgovoru) za delo v “tvojem” timu in povsem nekaj drugega, kot odločitev za pravega kandidata (kar sicer nisi omenila, vendar sem nekako dojela, da tudi to zaupaš “specialistom”), katerega jaz želim vedno sama potrditi, ne glede na to kdo ga pripelje ali izbere …. in povsem nekaj drugega, kot je “vodenje” te iste osebe, kar pa je po moji oceni osnovna naloga vsakega direktorja, čeprav je to vodenje lahko kdaj direktno in drugič posredno preko vodenja njemu nadrejenega.

    Urša, slaba volja me je minila in čeprav si nepotrebno nesramna in komentiraš in posplošuješ na osnovi kratkega stavka, ki ne pove ničesar o ozadju dogodka, se ne bom spustila v nadaljnje razpravljanje kaj je pravo vodenje in kaj ne.
    Načinov vodenja ljudi in podjetja je ogromno in malokdo (če sploh) lahko zatrdno izjavlja, kakšno je pravo vodenje, še manj pa ti ali jaz. V svojem delu neizmerno uživam in podjetje vodim z izrazito usmerjenostjo v ljudi in verjamem, da sem pri tem dokaj uspešna. Ne znam vsega, vsak dan se naučim nekaj novega, a vsekakor me iz tira ne bo spravil komentar neke anonimne Urše, ki si je vzela 5 minut časa in na brzino pljunila zelo posplošen komentar ter sodila o človeku in dogodku, ki ga ne pozna.
    Urša, želim ti veliko uspehov pri tvojem načinu vodenja in razmišljanja!
    In ne bat, tudi ob objavi tvoje številke vsaj iz moje ekipe ne bi nihče klical nanjo. Pa ne zaradi iz strahu, da bi bilo tam slabše, kot tukaj, ampak ker imam v tem trenutku res tako dobro ekipo, da nikomur ne “rahljam ketne”.
    Ker ta prispevek nima nobene veze z razpravljanjem o vodenju ter dobrih ali slabih zaposlenih, bom tukaj končala, a vseeno hvala …. dala si mi dobro iztočnico za prispevek, ki ga bom v naslednjih dneh zapisala na blog http://www.blog.amec.si , kjer se bolj posvečam podobni tematiki.

  12. krena - junij 15, 2008 16:43

    Saj jih vabim tudi na Julia Iglesias-a pa pravita, da je to spet en fosil iz mojih cajtov.
    Smo bili pa včeraj z Z. in M. na Fogertyju ti povem, da so bili stari in presenetljivo veliko mladih rockerjev. Na Roisen je bil le Dragan Bulič starejši od nas :)) Ja, eno karto je tamala zadela, nakar je izjavila, da itak nobenga komada ne pozna in ona pa na ” to” že ne gre. Ji je bilo kasneje žal. Saj tudi na Katie Melua ni hotla. Saj je lepo, da je mladina tako skromna, da raje iz PC loada in poslušapo MP3-ju :))
    Ponudba koncertov je pri nas v zadnjem času velika, ampak karte pa odločno predrage.

  13. krena - junij 15, 2008 16:49

    Ja, prisrčno vabljena na Status Quo, 12.7.2008 :)))

  14. sasa - junij 15, 2008 18:14

    Džizs! A te so še vedno živi?

  15. krena - junij 15, 2008 19:59

    Zelo!

  16. lisica - junij 16, 2008 16:40

    Uf, zdej moram pa po vrsti. Najprej. Rošin, zakon, pa zakva nisem jest taka baba?! Odločna, pa še fajn zgleda, pa fajno musko ma. In grozaaaa, na končertotu sva bla midva med tastarimi, upam, da sem vsaj 5 let dobro skrila 😉
    Od odpovedanih izletov smo pa tam, tam. Ta zgodba se nam dogoaja že dve leti. Nehali planirati in dnar stran metat, če itak ne bomo šli. Če se pa dogovarjamo s kakšno ekipo, potem se nam pa sploh vse sfiži. Držim fige do sobote, potem se pa pofočkam iz hotela :)))
    p.s.
    sploh ne vem zakaj, ampak nikakor nisem mogla na tvoj blog, no, vesela sem, da je vse ,više manje, po starem in lepo te je brat 🙂

  17. krena - junij 16, 2008 20:20

    Lisica, jaz sem mojmu rekla, da se kar mal čudn počutim med tako mladino razmigavat mojo spondiliozno hrbtenico, pa mi je zabrusil, da sem stara zato, ker tako razmišljam. Sem se pa zato oblekla bolj mladostno (beri oblekla sem cunje moje najstnice), tudi jaz sem prikrila enih 5 let :)) Dober puder tud nekaj nardi! Ampak sem bila naslednji dan čist fuč, hrbtenica to je pa že EMŠO! Ampak na takem koncertu sedet, to je pa čist mem!

  18. Naca - junij 16, 2008 22:32

    Roisin Murphy – fascinantno! Jaz sem bila navdušenka že pred, po koncertu pa popolnoma očarana… Toplo priporočam!

  19. krena - junij 17, 2008 08:27

    Naca, se mi je zdelo, da sem vaju vidla pred Križankami.

  20. sasa - junij 18, 2008 20:27

    Pa vsi ste bili na tem koncertu, le jaz do sedaj sploh nisem vedela, kdo je Roisin! 🙁 No, drugič pride še ena starka 😉

  21. Alex van der Volk - junij 20, 2008 16:14

    Saši, pomoje ti rabiš malo dopusta. Saj ne cel teden ali pa dva. Kakšen dan bi si morala vzeti samo zase in svoj ego. Brez Jakata, brez Tomaža, brez službe. Pa ga izkoristila kot ga pač izkoristila (bazen, svana, kino, nakupovanje, kofetkanje…)

    Samo tisto ko gre dama iz avta in noče iti nazaj vanj je pa prav filmski kliše, škoda da me ni bilo tam :mrgreen:

  22. sasa - junij 22, 2008 19:49

    @Alex; iz tvojih ust v božja ušesa, bi rekli kaki stari dedi 🙂
    Čeprav kofetkanje si vedno privoščim tako po malem, bazena ne maram … sploh ne maram plavanja, kina sem se pa očitno prenajedla, ker prav nič pametnega ne najdem več na sporedu, tako da očitno preostane le še savna in nakupovanje. Ah, če dobro pomislim le savna, ker po nakupovanju bi znala mojga glava boleti, kar pa načeloma spet vpliva nazaj name 😉

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih