Ne lulam kar povsod

Share Button

Moškim je lahko, jih prime, ustavijo avto, se obrnejo od ceste stran (ali pa ne), preverijo smer vetra (ali pa ne), odpnejo hlače, ga potegnejo ven …. sssssssssssssssssssssss1 … pa je.

So mi že v mladosti razlagali, da tudi ženske, z rahlo več komplikacij, zmorejo TO opraviti v naravi. No, jaz tega izpita še nisem položila in tako še vedno skačem po bencinskih postajah in iščem toaletne prostore. A na bencinskih postajah le v skrajni sili. Zakaj?

Prvič, ker imam občutek, da je tam vedno vse poscano, ker je frekvenca enostavno prevelika, da bi lahko sproti skrbeli za čistočo.

Drugič, ker mi gre na živce, da moram za takšne zadeve plačevati (včasih tam stoji lončekplačaj). Lepo vas prosim, pa že to je absurd, da v naši lepi deželi plačujemo za povsem dosegljivo dobrino – pitno vodo, a zdaj bomo pa še za scanje?!

In tretjič, ker se na takšnih postajah pred mano navadno vedno usuje cel avtobus žensk, ki …. ma, kaj bi razlagala, saj veste.

Ne hvala, za takšne stvari ne nameravam ne stati v vrsti, ne plačevati!

V soboto smo se vračali iz obale in kot vam je že znano iz zgornjih opisov, preskočili vse cestne postojanke ter mene že s presneto polnim mehurjem spustili iz avta pred Gostilno pod Rožnikom. Ja, družno smo se odločili, da ne gremo kar domov, ampak si napolnimo želodčke v znani ljubljanski gostilni, ki jo večina še vedno imenuje Čad.

Pred nekaj tedni sem v Nedelu brala kritiko na račun tega istega lokala. Precej slabo so ga ocenili. Jaz nisem ravno ljubitelj mesa, predvsem pa ne čevapčičev in pleskavic, zato me podobne gostilne ne vidijo pogosto, a enkrat, dvakrat letno me dobra družba le spravi tudi v takšne lokale. Pri Čadu me glede hrane niso še nikoli razočarali, saj lahko vedno naročim piščančje medaljone na žaru, pobrčkam malo po prebrancu, ki ga naroči moj in si na slastno lepinjo namažem nekaj kajmaka. Odkar pa sem odkrila, da zeljanica sploh ni narejena iz zelja,2 pa sploh navdušeno prikimavam vsaki pobudi, da se odpravimo tja.

Pozimi me ambient res ne navdušuje posebno, poleti pa me ogromen vrt z ogromno naravne sence, prepriča še bolj od zeljanice.

Ej, do tukaj jih hvalim, od tu naprej pa pljuvam. Ne vem natančno kako velike so njihove kapacitete, a lokal je huuuuuuge … ne vem, če tja naenkrat ne spravijo vsaj 200 lačnih ljudi.

A očitno tam vsi lulajo prej … v naravi. Tudi ženske lulajo v bližnjem grmičevju, oz. predvsem ženske (no, za moške si WC-ja pač nisem ogledala), saj ves obrat premore en sam WC. Eno samo luknjo!!! In to dobesedno luknjo! Notri komaj vstopiš, vonjave čevapčičev žal ne prodrejo do tja, čeprav mislim, da vsaj v zimskih časih kuhinja ni ravno daleč stran in ko končaš in si želiš oprati roke, moraš dobesedno pohoditi tisto prvo žensko, ki stoji naslednja v dolgi vrsti, ki se je nabrala v tem času pred tvojimi vrati. Ja, očitno vse ženske pač ne lulajo v bližnjem grmovju!

Share Button
  1. pač odvisno od količine popitega piva []
  2. ampak nekakšne špinače, skute in testa []

1 komentar

  1. swislar - julij 28, 2008 10:02

    Hmm, resnično ni ravno “apetitlih”, če je WC v restavraciji ogaben. Sam nekako kompenziram vse skupaj glede na teritorialno lokacijo, kjer se zadeva nahaja.
    Če si bolj na vzhodu, v bolj lokalnem okolju, potem si pustim tudi znižanje lastnih standardov…če pa je zadeva v domačem okolju, pa je vse skupaj malce drugače. Tak WC temu lokalu ne more biti v ponos….čeprav je kot praviš, zeljanica dobra….
    Kar se pa lulanja na splošno tiče, pa so moški “akcesoris” res evolucijska prednost, čeprav imamo tudi mi s tem določene probleme. Enkrat sem nekaj napisal o tem na RTV-jevem blogu: http://www.rtvslo.si/blog/swislar/moski-in-dolzina-moskosti-mit-ali-resnica-po-uporabi-pritisni/12147
    Ni lepo, da se tako “reklamiram”, ampak se mi zdi, da je problem z lulanjem kar precej globalen…posebno v lokalih. LP

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih