Verižno pozdravljanje

Share Button

Verjamem, da velikokrat blejem z ovcami in se počasi pomikam s čredo naprej, morda pa kdaj pa kdaj celo nazaj. A na momente, ko se zavem, da sem v čredi, ki gre na desno, se bom uprla z vsemi svojimi tačkami in poskušala zaviti levo.

Ne maram črede, ne maram pravil in če me ostale ovce le spustijo, jim bom ušla drugam.

Na to sem se spomnila povsem naključno, danes, ko mi je na cesti iz nasproti vozečega Audija intenzivno mahal stric, ki ga sigurno še nikoli nisem videla. Ne, ne, pred mano ni bila čreda ovac, tudi ovce nisem imela poleg sebe na sosednjem sedežu in tudi stric, ki mi je mahal, ni asociral na nobeno živalsko vrsto.

Na ovce in izstopanje iz množice enakih sem pomislila ob razmišljanju, da tip ni mahal meni, ampak lastnici precej redko videnega avta. Sicer padam na prvine, kot je moč, hitrost, velikost, design, vendar pri izbiri avta ima največjo prednost unikatnost. Jasno, da si avta, ki bi bil narejen le zame, ne morem privoščiti1, a mi zato kljub temu ni potrebno kupovati ravno srebrnega Clia.

Pred dvema letoma sem zagledala bež Mini Cooper s črno streho in se v trenutku odločila, da je to avto zame. Ni ravno tako velik, kot bi si želela, tudi potegne ne tako močno, kot bi mi leglo na dušo, morda tudi bež ni bila takrat ravno moja sanjska barva, a ker se mi je zdelo, da takšnega avta res ne vidiš pogosto, je bila kupčija hitro narejena.

Danes se še nekaj podobnih avtov potika po slovenskih cestah. Enega takšnega ima celo moja prijateljica in najbrž mi je mahal kakšen njen prijatelj, misleč, da za volanom takšnega avta res ne more sedeti nihče drug, kot ona.

Tudi naš družinski avto ni ravno Citroen Picaso. Resda je srebrne barve … grrrr … vendar smo Mojega priceperformancefreaka, le prepričali, da nekako tudi Nissan Pathfinder lahko pade v to klaso.

In tako se zadnjič z Jako voziva po naših vaških ovinkih, ko mi nasproti pripelje srebrn Nissan Pathfinder. Seveda žmirknem z lučmi, dvignem roko v pozdrav in šoferju v nasproti vozečem vozilu podarim širok nasmeh. Opa, tam sploh ni bil Moj! Naš mali me gleda začuden, jaz pa rečem, sem pač nekomu drugemu pomahala v pozdrav. Saj prijaznost nikomur ne škodi, kajne?

Včeraj se peljemo po dolenjski avtocesti proti Ljubljani, tik pred tunelom prehitimo dostavni Fiat, v katerem se vozi naša včerajšnja družba, moj vključi vse štiri usmernike, dvigne roko in nato pritisne na gas. In glej ga zlomka na naš pozdrav z dolgimi lučmi je odzdravil prekrasen črn kabrio, ki je vozil po prehitevalnem pasu vzporedno s Fiatom. Še več, tip nas prehiti in pred nami dvigne roko v pozdrav. Aaaa???

Najbrž je bil pozdrav namenjen onemu iz srebrnega Pathfinderja, ki sem ga zadnjič pozdravljala jaz in morda je stric, ki je danes pozdravil mene v kakšnem odnosu z mojo prijateljico, ki pa morda pozna fletnega tipa iz kabria? Jah, saj je vseeno kdo pozna koga, je pa vseeno lepo, če ti kdo sredi ceste namesto srednjega prsta požmirka v pozdrav ali pomaha v slovo. Četudi pomotoma.

Share Button
  1. še 😉 []

12 komentarjev

  1. Sunshine - avgust 12, 2008 09:12

    Jaz se sicer tovrstnega avtomobilskega pozdravljanja ne udeležujem, tako da bom udarila malo mimo teme. Mislim, da je nekaj narobe nastavljeno za tvoj twitter, ker me vsakič ko odprem tvojo stran sprašuje za username in password za twitter.com. 🙁

  2. Nick - avgust 12, 2008 11:03

    Se v vsem pridružujem Sunshine. Koji ku*** twitter.

  3. sasa - avgust 12, 2008 12:43

    @Sunshine; Twitterja ne obvladam. Predvsem vedno želim spoznavati nove stvari in to je tudi glavni razlog, da sem se “lotila” tudi twitterja.
    Prijavila sem se nanj in nato nekje videla, da ga lahko dodam na sam blog in se s to uganko spopadla sama. Nekaj mi je uspelo, a še sama ne vem kaj.
    Kot vem me preko Twitterja lahko brez težav spremljajo tisti, ki so tudi sami prijavljeni nanj.
    To tukaj na blogu pa sem sama smatrala le kot nekaj, kar mojim prijateljem omogoča prebiranje mojih twittov brez, da se tudi sami kamorkoli prijavljajo. Vabilo spodaj, ki nekako vabi naprej je sprocesirano avtomatično in sama tega ne znam spremeniti oz. se na Twitter premalo spoznam, da bi vedela, čemu služi.
    Mogoče pa se bo tukaj našel kakšen strokovnjak in mi pomagal rešiti te zadeve.

    @Nick; hvala za tvoj vnovičen komentar po dolgem času, ki ga ne bi mogla pripisati nikomur drugemu, kot tebi.

    Za vse ostale, ki mojega bloga ne spremljate prav redno in dolgo; Nick je ljubitelj slovenskega jezika (očitno je ravno zato za svoje anonimno internetno komentiranje izbral tako pristno slovensko ime) in navdušenec nad knjigami zbirke za telebane. Očitno mu v zbirki manjka knjiga “Prijaznost za telebane” ali “Bonton lepega in kulturnega izražanja za telebane”. Obvladuje pa “Mučenje za eksperte”, saj ga kljub več kot očitnemu nezadovoljstvu z mojim blogom, sem vedno znova zanaša.

  4. Nick - avgust 12, 2008 13:17

    Draga Saša,
    v prvi vrstici te prav lepo pozdravljam globoko iz svojega anonimnega srca.

    Se ne bi niti oglasil s tem postom, kajti tisto o telebanih in mučenju je itak nonsens in obenem tudi nekulturno. Moti pa me očitanje anonimnosti, ker je to prvobitni nonsens. Če mi sistem omogoča, da uporabim samo vzdevek in “neizsledljiv” e-mail naslov, to seveda izkoristim, kot to dela tudi velika večina drugih, tudi blogerjev. Za svojim nickom Nick pa seveda stojim in sem torej na nek način prepoznaven, to tudi ti priznavaš.

    Tiste situacije na dolenjski avtocesti pa nekako ne morem razumeti. Morda vas tip v črnem kabriu sploh ni pozdravljal, temveč je le protestiral zaradi vašega neprimernega obnašanja na cesti. Aja, in tistemu se reče smerniki.

    Če pač tebi ustreza, da si na internetu z imenom, priimkom, slikami sebe in družine, OK. Ampak ne potem drugih je**t za nekaj, kar pač tebi sicer ne ustreza, sicer pa ni sporno.

  5. Jaka Gerčar - avgust 12, 2008 15:51

    Ti pa nam kar ne daš miru, Nick.

  6. nick - avgust 12, 2008 21:16

    “Author: Jaka Gerčar
    Comment:
    Ti pa nam kar ne daš miru, Nick.”

    saj ni treba tikat, noooooooooooooo

  7. sasa - avgust 12, 2008 22:07

    @Nick; ajde sad! Prvič se blogerji med sabo tikamo. Drugič po umazanem jeziku sodeč (čeprav uporabljaš zvezdice) ne kažeš ravno tega, da bi te ljudje morali naslavljati z gospod. Tretjič glede na tvojo anonimnost (ki seveda ni prepovedana, lahko pa komentiram, da ni všečna, kajne?) ne more nihče vedeti koliko si star.

    Sicer pa brez zamere Nick, vendar prijaznost res ni tvoja vrlina. Res je, da blogi omogočajo anonimnost, omogočajo tudi izpostavljanje, nič od tega ni prepovedano, vendar je lahko nekaj bolj ali manj všečno. Meni je pač ljubša transparentnost, prijaznost, komunikacija brez preklinjanja. A ne glede na to, kaj me moti ali ne, ne bom vstopala v “tuj dom” …. sploh ne z masko na obrazu …. četudi vedno z isto … in namesto prijazne besede, začela kritizirati, komandirati, preklinjati ipd.
    Te je pač življenje teplo in ti gredo pač določene stvari na živce. Mi je prav žal zate. Celi si svoje rane kje drugje, nas pa prosim pusti pri miru!
    Če pa želiš pomoč pa povej lepo, morda boš presenečen, da ti bo kdo kljub tvoji osornosti morda celo želel pomagati.

  8. Nick - avgust 13, 2008 07:26

    Saša, vse je res, kar se dogaja v tvoji glavi.

  9. sasa - avgust 13, 2008 15:47

    @Nick; kajneda?! Samo še mnenje strokovnjaka mi je manjkalo do popolne prepričanosti v to.

  10. nick - avgust 13, 2008 23:21

    Včasih mi je hudo, tako hudo, da bi se najraje vrgel pod prvi Family Frost, ki pelje mimo dostavljat sladoled in zmeerznjne vampe starim mamcam.

    Najhuje mi je takrat, oh takrat, ko mi kdo očita, da vdiram v njegov dom, v predsobo, včasih celo v njegovo dnevno ali njeno spalnico. Takrat, oh takrat . . . . .. ma vam povem, da mi je tako hudo, da potočim eno bridko solzico ali pa 2 po mojem osornem licu.

  11. sasa - avgust 13, 2008 23:39

    A ne glede na to, kaj me moti ali ne, ne BOM (govorim o tem kaj bi ali ne bi jaz, ne ti) VSTOPALA (vstopala, ne vdirala) v “tuj dom” (najbrž je za nekatere, ki težje dojemajo potrebno razložiti, da JAZ ne bi pisarila nesramnih komentarjev na blogih drugih blogerjev, čeprav mi vsi niso všeč … preberem, zaprem in se ne vrnem več … as simple as that) …. sploh ne z masko na obrazu …. četudi vedno z isto … in namesto prijazne besede, začela kritizirati, komandirati, preklinjati ipd.

    Toliko o OČITKIH!

    Lahko pa mirno dodaš še kakšen komentar, da boš imel zadnjo besedo. Obljubim, da ti ne bom ogrozila ega in ti prevzela te možnosti.

  12. nick - avgust 14, 2008 01:02

    imaš popolnoma vse možnosti: da določene komentatorje blokiraš, ali da omogočiš dostop na tvoj backyard samo z geslom, ali da si pišeš dnevnik namesto JAVNEGA bloga, ali …

    … ali pa da še naprej zmerjaš mimoidoče, ki na tvoj kurčevi backyard niti pogledali niso, da o tvojem domu sploh ne govorim

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih