Rob zvezka

Share Button

Moj šef mi je nekaj let nazaj, ko sem bila zaradi prenatrpanosti urnika precej psihično podrta, zdrdral naslednje: “Življenski urnik je dobro imeti urejen tako, kot zvezek v osnovni šoli, … na vsaki strani moraš imeti še prostor za širok prazen rob!”

Hmja, to vem, a kaj ko imam po “zvezku življenja” vedno tako veliko za pisati, da je potrebno izkoristiti vsak najmanjši prostorček. Že od nekdaj je tako in iz leta v leto postaja le hujše. Postajam(o) ujetnik(i) svojih navad in četudi vem(o), kaj je najbolje za me/nas, je od postavitve diagnoze, ideje o reševanju, postavitve načrta pa do konkretne spremembe, še veliko, veliko žal mnogokrat neuspešno narejenih korakov.

Meni se iz leta v leto ponavlja enaka zgodba, enak ritem, podobne napake, podobni simptomi in enaki … mah, slabši rezultati. Vedno znova sklenem, da bo odslej drugače, da bom v nov “zvezek” pisala lepo, počasi in imela predvsem en zelo širok rob ob strani, a nekje na poti mi vedno spodleti.

In eto, spet je tukaj moj “priljubljeni” mesec september in že sedaj vem, kakšni meseci sledijo, kako se bom počutila decembra in kako se v bo v januarju stvar končno začela iz popolne katastrofe, obremenjenosti in včasih že depresije, začela obračati na bolje. Vsak mesec bom v lica dobivala malce več barve, v maju že zlezla iz krize, se veselila poletnih mesecev, ko odidemo na dopust in se končno razbremenim nalog in obveznosti povezanih z šolskim letom … potem pa avgust, ko se stvari začnejo ponovno nabirati …. in tako spet jovo na novo.

Pri nas poslovno sicer ne čutimo počitnic in zatišja, tudi v juliju in avgustu se tempo dela ne zmanjša, a na osebnem nivoju se mi utrip dneva vseeno spremeni. Čas, ki ga med letom posvečam sinu, njegovemu šolanju, prevažanju v šolo, spodbujanju k učenju, raznim “pogovorom”1 in razne konjičke, se med šolskimi počitnicami sprosti in naenkrat diham z vsemi pljuči. Zjutraj ni stresa, oblečem se v miru, Jako pustim spati, sama mirno poberem svoje stvari, ki jih potrebujem preko dneva in se miiiiiirno odpeljem proti pisarni. Popoldne je dan daljši, privoščim si lahko celo kakšen skok na Šmarno ali pa preprosto uživam v sprehodu po Ljubljani v družbi moža in sina. Vmes si pametno razdelim še obdobja dopustovanja in poleg tega pametno izkoristim tudi čas, ko sicer hodim na delo, a je naš Jaka na počitnicah pri kakšnih tetah, stricih ali babicah in so sproščujoči in mirni celo večeri v dvoje.

A ker sem tip človeka, ki ne more uživati v preveč praznem “zvezku”, si tudi takšne sproščujoče poletne dni, kaj kmalu popolnim z akcijo in delom in če nič drugače tudi miren občasni izlet na Šmarno počasi postaja nekaj, kar bi lahko počela vsak dan in kljub vztrajnemu krajšanju dneva in vse več delovnim nalogam, poskušam tudi ta preprost sproščujoči trenutek vrinti v vsako luk prosti termin.

In tako smo spet v starih znanih “tirih”. Pred nekaj več kot tednom dni smo še poležavali na peščenih plažah Lignana, nabirali kondicijo z jutranjim tekom, si privoščili vsaj 2 pravi italijanski kavici na dan ob dolgem in brezčasnem sedenju in početju velikeganičesar, danes pa se izgubljam v kupih neodprtih in neprebranih mailov, občutkom nemoči, neažurnosti in nesposobnosti obvladovanja dela, sebe in družine.

Pred nami je velik projekt na katerega se pripravljamo počasi že skozi celo leto. V Portorožu organiziramo enotedenski dogodek, ki gosti 1300 gostov iz različnih držav Evrope (predvsem dežel zahodne Evrope). Govori, prevodi v 14 različnih jezikov, večerje, prodaja knjig in CD-jev, zabavne prireditve, namestitve, oder, ognjemet, prevozi, pomoč pri pridobivanju viz za obiskovalce določenih držav …. vse skupaj se iz dneva v dan približuje s hitrejšim tempom, vedno več težav, izzivov, prestavljanj letov, menjave sob, težav z vizami (jah, Ukrajince in Turke nekako ne spustijo brez 200 garantnih pisem, 300 klicev in pošiljanj dokumentov sem in tja).

Ob tem sem si na glavo naprtila še projekt, ki ga želim peljati preko našega najmlajšega podjetja, kjer želimo tržiti izjemno knjigo, ki jo je napisal moj dragi prijatelj in izjemna oseba, knjigo, ki je drugačna, knjigo iz katere se bo razvilo še mrasikaj zanimivega. Knjigo želimo plasirati še letos … pred koncem leta, ker je to čas, ki je pravi za nakup takšnih knjig, ki jih podariš poslovnim partnerjem ali prijateljem.

Začenja se novo šolsko leto in kot mama, ki ji je ta del “zvezka” največja prioriteta, imam s tem povezanim milijon in sto tisoč obveznosti. Oviti je treba vse zvezke in knjige. To počnem že od nekdaj. Melanholično in ustvarjalno. Najprej v časopisni papir … vse … zvezke, delovne zvezke, učbenike, beležke … vse, vse … nato preko tega pasove barvnega papirja, da se na oko vidi kaj je matematika, kaj slovenščina. Matematika je pač rumena, slovenščina modra itd. Preko tega pride nalepka z imenom in razredom, nato pa še sijoč prozoren ovitek.

Začenjajo se tudi sestanki na šolah. Itak sem v vseh odborih …. just name them. Sploh ne vem, kako sem se vpletla v vse to; predstavnik staršev razreda, pa svet šole, pa projekt vrednote in še šolski sklad …. če pa med letom še kaj prileti pa bom po neki skriti formuli itak spet nekako padla vmes. Sem se poskušala izmotati iz te klobase pa mi ni uspelo. So me ostali člani spet prepričali, da bom te dve ubogi leti do konca Jakovega šolanja na tej šoli, paja še ostala. OK, naj bo … saj imajo deloma prav. 🙁

Z novim šolskim letom pride tudi poklic mama-taxi. Jah, žal živimo na vasi. Ko pojejo ptički in se ponoči vidi zvezdnato nebo, je življenje na obrobju Ljubljane krasno, a ko prevažaš otroka amotamo, ker je avtobusna postaja žblj avtobusa 2km stran od doma, takrat pa preklinjaš vse ptičke, zvezdice, tenis in osnovno šolo. In vse bi bilo še nekako znosno, če ne bi naš nadebudnež užival v tenisu. Treningi tenisa so seveda na povsem tretjem2 koncu Ljubljane, povezanim z vsemi ostalimi na prav nemogoč način (vsaj 2x prestopanje avtobusa in malo morje hoje). Ja, ja, saj se da tudi tako, vendar pri urniku, ki ga ima ta generacija, se pač ne da zapravljati časa z vožnjo po mestu, zato je še vedno najbolje, da se organiziramo tako, da ga eden od naju dostavlja, drugi pobira, vmes pa opravimo še kakšne nakupe pri našem največjem najboljšem sosedu.

Jah, še ena funkcija me čaka te dni. Jaka ima rojstni dan. Rojstni dan našega sina je datum, ki ne gre nezapažen mimo nas. Spet bova žal ravno na ta dan v Portorožu in spet bova ravno na te dni delala. A vendar bomo to takoj po vrnitvi nadomestili s polno paro. Žal darilo ne pride kar tako mimogrede po pošti, o tem je treba razmisliti, si vzeti čas, ga izbrati, kupiti in izbrano zaviti.

Poleg tega sem zadnje čase še ponosni član Rotary cluba Zg. Brnik, kjer sem si nakopala novo obveznost – skrb za spletne strani3 predvsem pa se veselo in kolikor toliko redno udeležujem tedenskih srečanj.

Razmišljam o šolanju, ki si ga rada privoščim med letom za urjenje možganskih mišic in se resneje spogledujem z idejo o učenju ruščine ali pa konkretnejšemu šolanju na IEDC Bled, a zaenkrat res ne vem v kateri “rob zvezka” lahko to sploh še natlačim, medtem ko postajam povsem depresivna, ko se mi sredi najbolj naložene mize in kupa neodprte pošte, sesuje računalnik.

Stvari se še malce bolj nakopičijo, ker je treba računalnik pustiti na servisu, globoko vdihniti in početi kaj drugega, kot misliti na 200+ neodprte in neodgovorjene pošte, ki se z vsakim dodatnim dnem poveča za najmanj 50 novih sporočil.

Računalnik je spet v mojih rokah, zadnji petek je bil dolg, saj sem si zadala cilj, da me postelja vidi šele, ko odgovorim na zadnjo neodprto sporočilo, a danes se je tehnika spet zarotila proti meni. Morda pa imam v inboxu res preveč pošte ….. bo treba počistiti, sortirati, urejati … Kljub dolgemu petku, imam danes spet novih nekaj 200 sporočil, Portorož se vedno bolj približuje, težav je vedno več, darila za Jako še nimam, šola se je začela, zvezki še niso oviti, spletnih strani se še nisem lotila, blog sameva, drugih blogerskih prijateljev ne spremljam več, kavice s prijatelji sem zaenkrat prestavila na nedoločeno prihodnost, ruščina bo najbrž še čakala….

Vem, točno vem kaj me čaka. Sem že bila tam. 🙁 Občutek nemoči, padec energije, stopnjevanje vse tja do decembra, zanemarjanje prijateljev, zanemarjanje sebe … ja, ja, tudi kilogrami se začnejo nabirati v tem obdobju. Ko pa pride Božiček mi vedno prinese odrešitev: Konec leta … je kar je … začnimo znova!

Share Button
  1. saj veste uno, ko se je treba s sinom usesti tako, da se POGOVARJATA o tem, kar je TREBA in ne o tem, kar se HOČE []
  2. šolo ima na enem koncu, stanujemo na drugem, treningi pa čisto drugje []
  3. no, zaenkrat se teh zadev še nisem lotila in jih pustila na čakanju do konca Portoroških obveznosti []

11 komentarjev

  1. Sunshine - september 3, 2008 08:57

    Ojoj Saša, tole se sliši kot najhujša grozljivka. 🙁 A ti ne more vsaj pri odgovarjanju na maile pomagati kakšna pomočnica/tajnica? Mi je kar hudo zate, sploh ker vem da kaj dosti ne morem narediti. Edino kjer trenutno vidim, da ti morda lahko pomagam, je zaviti vsaj zvezke (pa to resno mislim) za Jako, če mi pokažeš kakšnega lanskega za mušter. Drugače pa good luck in čim manj burn outa!

  2. alcessa - september 3, 2008 10:17

    Kar se tiče mejlov… Tudi sama jih po dopustu dobim ene 200. Vendar imam med dopustom vklopljen “odzivnik”, ki vsakemu sporoči, da me trenutno ni. Tako se število mejlov, ki jih moram odgovoriti, precej zmanjša, ker je mnogo ljudi odgovor hotelo takoj in jih pozneje ne zanimam več. Druga stvar je, da imam v Outlooku kup mapic, kamor mejle vsak dan sortiram – tudi tistih 200 po dopustu. Privat pošta pri tem mora počakati, da opravim s poslovno, ki je morebiti še relevantna. Po 3 tednih.

    Ampak najbrž imaš ti veliko dela z mejli kljub organiziranosti, vsaj tako si te predstavljam… ?

  3. sasa - september 3, 2008 12:22

    @Sunshine; ej, tole je pa tako lepo, da me je res prav razvedrilo. Sem ena taka čudna dečva, ki vedno misli, da si mora čisto pri vsem …. do zadnjega daha …. sama pomagati. Tole so mi dovolj dobro vcepili v glavo: “Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!” 🙂
    In če že računam na pomoč je ta možna le od najbližjih (staršev in družine), še na najboljše prijatelje ne računam, kaj šele na možnost pomoči svojih najnovejših blogerskih kolegov.
    Prav presenečena in danes stopam v dan bolj vesela, čeprav sem spala le kakšnih 5 ur (potrebujem jih vsaj 7).
    Še bolj vesela sem bila, ker ta ponudba ni bila le lep zapis na blogu, ampak je temu sledil še telefonski klic in ideja o zabavnem reševanju ene od obremenitev. Hvala, Maša!
    No, ta post sem napisala sicer včeraj ponoči in takoj zatem oddelala še nekaj zadev, ki so mi bremenile misli. Maile sem zmanjšala na 60 :), ter ovila skoraj vse zvezke. Ostala mi je še neka malenkost, ki jo bom opravila mimogrede medtem, ko se Jaka oblači za odhod v šolo 🙂
    Očitno bi post morala napisati že prej, saj bi 1. se razbremenila bremena obremenjenosti že v sami glavi, saj je veliko lažje, ko težave strukturiraš.
    2. Morda bi pa res vsaj eno nalogo lahko oddala nekomu drugemu in bi danes spala dlje 🙂

    @alcessa in Sunshine; toliko mi je pri mojih letih in izkušnjah že jasno, da težava ni v “mailih” ali “zvezkih” itd. … težava je bolj v stanju duha in napačnem sistemu življenja.
    Grozovito je, ko opažam da je naš Jaka vse bolj podoben meni in da počne podobne neumnosti, da bi iz dneva potegnil čim več, že pri svojih slabih 13-ih. (ja, Maša 5 dni in nekaj let sta narazen z Jako 🙂 )

    Stalno se obremenjujem s čimvečjim optimiziranjem dela in poskušala sem že vse in če se le da delam več stvari hkrati. Npr. v fitnessu nisem uporabljala tekača, ker tam nisem mogla početi še kaj “pametnega”. Raje sem gonila sobno kolo in hkrati brala kakšno poslovno knjigo. 🙂 Če že berem knjige, potem raje vzamem v roko knjigo v tujem jeziku, da se s tem še urim v znanju tega jezika … ko grem na Šmarno imam v ušesih obvezno I-pod, a ne z glasbo ….. poslušam kakšen govor, iz katerega se kaj naučim ali pa ga moram poslušati iz službenih razlogov …itd.

    Nekoč sem že imela perfektno tajnico. Piko, hči ene od mojih sošolk iz osnovne. Bistra študentka, ki je dojela moje razmišljanje in sva se blazno ujeli. Vsako jutro je sprintala VSE maile, mi jih posortirala po pomembnosti, na določene sama odgovorila, ostalo pa mi je napopala na čelo. Zadeva je funkcionirala idealno dokler je bila ona pri nas. Preveč, kajti ko je bilo konec počitnic, sem poleg svojega zoptimiziranega urnika nazaj fasala še tisto, česar sem se prej že znebila. 🙂

    Odzivnik; vedno ga vklopim (razen tokrat za v Lignano sem ga pozabila). A nič zato, saj lahko mailom itak sledim tudi preko mobitela. Pssst, nobenemu povedat! 😉 a nekaj mi je nagajalo in žal nanje kar 2 meseca nisem mogla odgovarjati. Tudi TO sem končno včeraj uredila! Juhu, pobiram se iz tal!
    Kakorkoli, saj odgovarjanje po mobiju ni ravno najbolj efektivno, zato se tega itak ogibam. Ampak pri nas je ponavadi tako, da stvari, ki prihajajo do mene so res namenjene meni in čakajo mene. Ker sem pred tem že zadeve tako optimizirala, da ne dobivam balasta 🙂 Čisto, čisto nič se ne zgodi kar samo od sebe. Sicer ponavadi nimam toliko pošte, a tik pred mednarodnim eventom, ko se usklajuje veliko različnih zadev od različnih oseb iz povsem drugih koncev sveta, je mail najoptimalnejša komunikacija. Zato šibajo maili sem in tja, skoraj kot v klepetalnici. Žal zaradi različnih časovnih lokacij (američani, Rusi, mi …) ne moremo vsi istočasno tipkati v klepetalnicah … kar bi še bolj optimiziralo zadeve. 🙂

    Organiziranost mailov? Ohhh, just a nice wish! Imam, imam dvesto mapic in celo enkrat sem si uredila “pravila” da avtomatično usmerja v določene mape. Vse sem ukinila, ker se je dogajalo, da nekateri NIKOLI niso prišli na vrsto 🙂
    Sedaj mail odprem, odgovorim, grem na naslednjega. Vse puščam kar v inboxu, celo zastavic več ne dajem in si raje označim mail za neprebran, če potrebuje dodatno pozornost.
    V tem trenutku imam v inboxu skoraj 6.000 mailov. Sistemc me itak za ušesa vsakič, ko pride k nam in me vsakič znova opozarja naj “pucam” zadeve. In vsakič znova sklenem, da bom vsak … ja, ja, VSAK 🙂 petek preden grem domov posortirala pomembnejše in pobrisala neumnosti in teden začela na novo. Ja, ja!
    V glavnem v roke se bo treba vzeti! Sedaj mi postaja malce bolj jasno zakaj v ameriških filmih vsi obiskujejo tiste psiho terapevte. Pomaga kdaj pa kdaj, da te vsaj kdo posluša.

  4. krena - september 4, 2008 15:37

    Mi pa ne ovijamo ne knjig, ne delovnih zvezkov! Smo tudi mi včasih takole komplicirali, za boljši začetek. Letos do včeraj še nismo ničesar kupili pa je tudi ok. Včasih smo mislili , da moramo v sredini avgusta najkasneje imeti vse kupljeno in ovito! Zakva pa? :))))

  5. Sunshine - september 4, 2008 15:44

    Aja, pa pozabila sem še tole povedati. Meni se zdi ta varianta ovijanja zvezkov fenomenalna! 😉 Tudi jaz jih bom svojemu mulcu/mulki takole barvasto ozaljšala. 😀 Hehe, kakšna klena slovenska beseda – ozaljšati. 😆

  6. alcessa - september 4, 2008 16:20

    Jaz pa moram priznati nekaj drugega: od svojega mulca bi pričakovala, da si zvezke in knjige ozaljša kar sam, mogoče po mojih navodilih, in da gre tista 2 km do postajališča peš… Pa ne zato, ker sem žleht 🙂 – v mojem vrednostnem sistemu oz. po lastnih izkušnjah so to stvari, ki jih mulci lahko storijo in kar je še več: ne bodo jim škodile…. 🙂

  7. sasa - september 4, 2008 16:39

    @alcessa; ne vem če imate doma mulca in če to govoriš iz lastnih izkušenj potem ala vam vera za mulca, ki zna biti redoljuben in zna ovijati pri enajstih, dvanajstih letih.
    Moj dec ne zna še pri svojih 40+ 🙂
    Naš mulc je precej samostojen in počasi tudi samovoljen :), vendar pa ni variante, da bi porabil tudi 3 minute za ovijanje kakršnegakoli zvezka. Bil bi popolnoma zadovoljen brez ovitkov.
    In vsekakor mu jih ne bi ovijala, če mu s tem ne bi povzročila veselja in bi mi za to ne bil zelo hvaležen. In če bom še tako zaposlena in imela še toliko stvari na grbi, bom sigurno najprej počela nekaj, kar bo mojim dragim prineslo veselje pa četudi je to največja neumnost na svetu.
    Glede vožnje in hoje itd. je res, da je prav fino mulca spodbujati k hoji in absolutno nikomur ne škodi prehoditi vsak dan kakšen kilometer ali dva. Ampak tukaj govorimo o delovnem – šolskem dnevu, ki se zanj konča ob 1h, ko z ZELO težko torbo pride iz šole, ki je v Novih jaršah … od tam je 15 minut hoje do avtobusa št. 7, ki pelje v mesto …. ne vem sicer točno kam in kako …. ampak recimo 45 minut do mesta, tam prestopa in mislim, da prehodi dodatnih 15 minut do postaje 13, ki vozi bolj poredko in pelje v Sostro. Torej še 30 minut. Od končne postaje potem 2km do hiše. Najbrž pride domov ob 3h. Doma si najbrž skuha kosilo …. ker je pač samostojen in do takrat še ni uspel početi nič drugega, kot “voziti se in hoditi”. Če je zelo uren in spreten je ob 4h lahko pripravljen za odhod na tenis. Tokrat si otovori veliko potovalko z dvema loparjema, supergami itd. in jo z sicer ne tako težko, predvsem pa zelo okorno in veliko torbo mahne nazaj do postaje. Spet 2km …. pa na avtobus, spet tista 13, ki vozi poredko … spet v mesto .. prestopanje na 8 ali 1 in do Šentvida. Do pol šestih mu uspe priti, tam trenira uro in pol … sedaj je to 4x na teden …. in ob 7h se začne pot nazaj. Ob 9h pride domov, se stušira in odide spat?
    A tako naj bi izpadla vzgoja mladega pohodnika? 🙂
    Domače naloge se pa med hojo delajo? Na avtobusu se pa uči?
    No, če nič drugega bi postal samostojen in razvit fant 🙂

  8. alcessa - september 4, 2008 16:49

    Saša, absolutno, če mu to veliko pomeni … Vem le, da sem svoje zvezke zmeraj ovijala sama (pridna punčka, ne da) in tudi vse buse in vsa pešačenja sem dala skozi, če je le bilo vredno… Če ves dan takole zapravi za “transport” po Ljubljani, je seveda vsaka pomoč lepa gesta.

  9. k. - september 5, 2008 06:08

    Roko na srce, dva kilometra ni pretirano velik 😉 Mam šolo do dveh- od doma oddaljeno 2,5 km. Vsakodnevno treniram- stadion od doma 4 km. Pa kej drucga kot pešačt skorejda ne znam. Tud ko sem še en šport trenirala (sicr 3x na tedn), sm pešačla. Torbe so težke, hvalam šolam za to, ampak z leti pogruntaš, da vsi delovni zvezki vendarle niso potrebni, ker jih profesorji ne prakticijo, čeprau prvi dan tako zatrjujejo (isto tudi knjige).

    Mislm, sej lepo, da mate tako urejeno, da ma poba prevoz, čeprou bi se dal to tud drgač uštimat. Mojedva me pobirata samo takrat, ko mam po treningu šiht al pa če je u tednu napovedan test angleščine 😀

    Drgač pa lep blog. Pa velik uspeha pri usklajevanju zadev 😉

  10. sasa - september 5, 2008 07:17

    @k. hvala za pohvalo in lepe želje.
    Razdalje, kot sta 2 km res ni nič posebnega, sploh če se jih ob lepih dneh da prevoziti s kolesom ali, ko hodiš v srednjo šolo, ko se prav rad še malce “šetaš” in imaš učne navade že takšne, kot si jih pač pridobil v prejšnjih letih.
    Pri treh ali večih otrocih najbrž ne bi počeli vsega tega in bi otroke pri selitvi domovanja po hitrem postopku selili tudi v drugo šolo, namesto tenisa pa bi si morali izbrati rokomet, nogomet ali košarko … kar bi šač furali na tisti šoli in vsi bi pač družno prehodili (le) tista 2km sem in tja.
    Tako pa imamo le enega (ali celo če bi jih imela še kaj več), in pri takšni situaciji bom vedno zagovarjala življensko načelo, da bom svoj čas in pozornost raje kot v delo in kariero, vložila v nekaj, kar bo pomagalo otroku bolje izkoristiti njegov čas in tako namesto mišic, raje pridobiti dobre učne navade.
    Sprehaja se pa lahko med vikendom, ko nima drugih obveznosti in na ramah šolske torbe.
    Ja, poznam tudi straše, ki svoje otroke pustijo in se pri 11h prevažajo v šolo, na tenis in domov. Pa še čisto lepo so vzgojeni, a vedno, ko me ta njihov mulc prosi za prevoz, pomislim, da je takšnim staršem najbrž bolj mar za njihovo kariero, kot za to s kom in kako se prevaža njihov sin. Konec koncev govorimo o Ljubljani in ne o Spodnji Kungoti, kjer vsak pozna vsakogar.

  11. Pingback: Preobremenjenost - Saša Gerčar

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih