1:0 za šefa

Share Button

“Greva tja, ker kle bova dolg čakala!” je rekel frajer drugemu frajerju zadnjič v Via Boni. Ob 12h sedim in pljuckam svojo tretjo kavo ….. Opa, opa, film navijmo nazaj, ker moram povedati vse.

Torej moja Toshiba, ga že nekaj časa lomi. Napake nikoli niso prav strašanske, a vse skupaj se vleče že dlje kot 2 meseca in tako zadeva postaja že hudo moteča.

Tistega dne sem bila dogovorjena, da prinesem svojo mašinco, ki bi jo bojda pregledali takoj, jaz bi počakala 5, 10 minut …. pa bi bilo urejeno. Japajade!

Torej najprej 5 minut, potem 10, nato so me poslali na eno kavo, spila sem raje kar dve in me od tam klicali ….. no, ne bom predolgo ….. stvar še vedno ni bila urejena in so me poslali na tretjo kavo. Tokrat sem se usedla v Via Boni in po eni uri še vedno čakala na njihov klic. Ne bat, medtem sem si urejala službene zapiske in si zapisovala ideje, ki mi tako najhitreje padajo na misel.

Mimo mene se sprehodita tista dva prej omenjena jupija in namesto k Via Boni, zavijeta v naslednji lokal Kurji tat. Odločitev za lokal je padla le zaradi količine potrošenega časa in ni imela niti najmanj opraviti z ambientom, kratkim krilom natakarice ali celo s kvaliteto hrane.

Ravno o tem sem razpravljala nekaj tednov nazaj in se obesila predvsem na predolge postrežbe in predolge malice za katere so včasih krivi tudi sami delavci, a mnogokrat tudi gostinski lokali.

Moje takratno pisanje je zagledala tudi šefica enega od lokalov, ki sem ga pokritizirala in zapisala svoje stališče. Prav je, da brani svoj lokal, a gospa me ni najbolj razumela. Moja kritika je letela predvsem na to, da zaposleni v veliko lokalih zapravijo veliko več časa, kot ga imajo na voljo za malico …. sploh v primerih, ko govorimo o polurnem premoru. Kombinacija malic in kosil v lokalu, kjer isto osebje streže tudi jedi po naročilu in bognedaj celo kakšnih gala večerij. Za malico je treba stvar hip-hop malomanj kot vreči na mizo, pribor naj že leži tam, brez nepotrebnega cirkusa “vam je bilo všeč” etc. ob juhi pa lahko že prinesejo račun, da se kasneje ne bi zamujali z njim. To je zgolj moj poslovni nasvet, saj ob času malic ljudje ne iščejo komforta, ampak predvsem nekaj, kjer lahko na hitro pojedo nekaj toplega in okusnega.

Marsikateri lokal izgublja stranke le zato, ker je njihov fokus usmerjen v elegantno postrežbo in fancy jedilnike, ki jih v pol ure komaj prebereš.

Sicer že dolgo nisem bila v Via Boni, vendar tam niso bili ravno počasni, a predvidevam, da morajo kurji tatovi hiteti še bolj.

Naj se vrnem k bistvu zgodbe; med mojim pisanjem o prej omenjeni gostilni sem vpletla tudi nekaj svojih osebnih pripomb in se pošalila na račun korenja, ki naj bi ga kuhar tlačil v praktično vsako jed. Mogoče ga res ne tlači v vsako, vendar pa, ko nečesa ne maraš, je le ščepec tistega dovolj, da dobiš občutek prenasičenosti. Korenje resnično radi naribajo1 v njihovo zeljnato solato.

Od zapisa naprej nisem bila v tej restavraciji. Nekaj tednov nazaj pa nas tja povabita dve kolegici, ki sta proslavljali svoj rojstni dan. Vzeli smo si več časa, kot le pol ure, zato smo lahko izbrali prav njih 🙂 in si za želeni termin rezervirali mizo za 10 oseb

Ves čas naročanja naših jedi sem imela občutek, da natakar gleda naravnost vame. Zakaj vame? Saj ne bom plačala jaz!

Vsak je naročil svojo jed in jaz ob naročilu svoje nisem prav nič komplicirala … testenine s tartufi …. solata gre zraven. Ko začnejo nositi solato, natakar vpraša glasno, komu naj poda solato brez korenja. Za trenutek se vsi spogledamo in ker čisto nihče ne dvigne roke, jo plašno dvignem jaz. “Mo..mo..mogoče jaz?”

Solato postavijo predme brez besed. Po prvem šoku in preverjanju, če le morda ni kdo od naših eksplicitno zaprosil za kaj podobnega, le povprašam natakarja od kje mu ideja.

“Naročil mi je šef.”

1:0 za šefa, ni kaj!

Share Button
  1. hmja, ja, ja, takšnega se celo znebiti ne moreš []

5 komentarjev

  1. Si. R. - september 29, 2008 09:28

    Uuuu, šef je ‘a real bitch’ 😀

  2. alcessa - september 29, 2008 10:09

    Joj, Saša, nujno rabim nekoga, ki bi kuharje in kelnarje prepričal, da je solata s kisom za marsikoga življenjsko nevarna… 🙁 A ne bi ti uporabila svoje prepričevalne magije 🙂

  3. sasa - september 29, 2008 22:13

    @Si.R.; A misliš, da je pljunil tudi not? 🙂 BTW; a sem tebe videla, ko si oddrvel mimo mene v nedeljo v gostilni Jelen?

    @alcessa; preberi moje zgornje vrstice in si boš najbrž raje omislila kakšnega drugega mediatorja in magika 🙂 Nikoli namreč ne veš, kakšne skrite adute skriva v žepu šef kuhinje.

    Joj, da mi res ne bo naslednjič pljunil v juho, moram resnično povedati, da je bila poteza odlična in me je očarala. Zraven pa bi dodala, da so jedi res odlične.

  4. Alex van der Volk - september 30, 2008 12:43

    Moč blogov, Saška, nimaš kaj 😉

  5. Pingback: Korenček - Saša Gerčar

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih