Kaj pa če je vse res?!

Share Button

Pred nekaj leti me je poklical brat enega naših partnerskih podjetij in mi predstavil poslovno priložnost, ki je ravno v tistem trenutku zelo dobro sovpadala s projektom, ki smo ga v našem podjetju pripravljali v tistem obdobju. Naše stranke so v tistem obdobju bile vajene uporabe zvočne pošte. Ker so bile stalno na poti, mobilniki pa še niso omogočali pošiljanja elektronske pošte, je bilo zanje vitalnega pomena, da imajo tudi na poti, možnost stalnega kontakta s svojimi ljudmi. Zvočna pošta je bila neke vrste elektronska pošta, kjer si namesto tipkanega teksta, naokrog pošiljal glasovne posnetke. Dolga leta je to uslugo vsem našim evropskim podjetjem omogočalo madžarsko podjetje, s katerim pa je naš lastnik zaradi meni neznanih razlogov, ravno prekinjal sodelovanje in na meni je bilo, da svoje stranke seznanim s podatkom, da popolnoma prekinjamo s ponudbo utečene usluge, ali pa najdem drugačno rešitev. Rada imam izzive, zato sem se raje odločila za drugo možnost in iz popolne nule začela voditi projekt, ki bi lahko sčasoma popolnoma nadomestil prejšnjega madžarskega partnerja in nudil enako ali še boljšo uslugo. Polni novih idej, kako bi bila lahko stvar še bolj zanimiva, smo se v naši pisarni spopadali s tipičnimi težavami vodenja novega, nam neznanega projekta, ko sem prejela klic osebe, ki sem jo pred tem videla le enkrat na kratko, a o njem preko sodelovanja z njegovim bratom, vedela, da je zanesljiv in sposoben mož. Ravno takrat se je trudil na slovenski trg prodreti z novim mobilnim ponudnikom in videl svojo poslovno možnost v sodelovanju z našim podjetjem.

Kaj če združimo novo zvočno pošto, ji dodamo nekaj novosti, novo ime, vse skupaj pa združimo s privlačno ponudbo mobilnega operaterja, dodamo še dobro ponudbo za mobilni aparat, vse skupaj zapakiramo v privlačen paket ter vse skupaj ponudimo na enem od naših večjih seminarjev? Bomba! Idejo sem preverila še pri svojih nadrejenih in lastnikih, nato pa se s še večjo vnemo lotila projekta.

A tukaj je nastopila močna fantazija (ali pa morda človeška zloba kakšnega od iniciatorjev zgodbe) naših strank. Nekdo je rekel nekaj …. nekomu in naenkrat se je stkala zgodba o velikem privatnem poslu, ki ga pelje Saša s svojim nekdanjim prijateljem (ponekod je zgodba šla v neokusne skrajnosti bojda mojega intimnega prijateljevanja) in bojda je Saša že služila težke milijone od telefonskega posla. Čenče so šle že tako daleč, da je vse skupaj začelo škoditi osnovnemu poslu, zato smo se z nadrejenimi dogovorili, da sodelovanje z mobilnim operaterjem opustimo.

Nekaj let kasneje sva se z možem odločila, da naše dokaj veliko stanovanje v Ljubljani, zamenjamo za manjšo samostojnejšo enoto zunaj mesta. Že od najinih začetkov skupnega življenja sva udoben dom, ki bi si ga kupila brez velikih zadolževanj, postavila na vrh najinih želja in vedno skrbno nalagala1 najine prihranke ter si že zelo kmalu kupila prvo garsonjero, jo po vztrajnem varčevanju, pridnem delu in odpovedovanju marsikaterim željam, ki bi si jih ob takratnih zaslužkih že lahko privoščila, ob Jakovem rojstvu, menjala za večje stanovanje za Bežigradom.
Po sedmih letih konstantnega iskanja parkirnega mesta, premetavanja vozičkov, vrečk in šolskih torb smo se končno odločili, da je čas za selitev tja, kjer bomo na nebu videli zvezde, slišali petje ptic in avto parkirali pred svojimi vrati brez potratnega kroženja po naselju in tako smo si kupili hiško. Polovico dvojčka, hiško manjše kvadrature, z majcenim vrtom, kjer res žvrgolijo ptički, malce stran mukajo krave, na nebu pa resnično žarijo zvezde. A jeziki so začeli opletati in iz našega majcenega vrtička in polovice dvojčka, je nastala zgodba o težki in luksuzni bajturini sredi Ljubljane. Vse skupaj je šlo v takšno banalno skrajnost,
da je nekdo pisal mojim nadrejenim, češ kako si njihov manager lahko privošči tak življenjski stil. Smeha polna kapa.

Nekega dne sem prijatelju omenila, da želim preveriti aktualnost cen, ki mi jih zaračunava dolgoletna tehnična ekipa na prireditvah in morda prevetrim ekipo sodelavcev na tem področju. Ta je vskočil in mi ponudil, da me seznani z njegovim znancem pri podjetju, ki se nahaja tik ob stavbi televizijske hiše POP TV. In ravno pred najinim sestankom, se je moj kolega na kratko srečal z enim svojih kolegov, ki je hkrati tudi naša stranka. Ker se je prijatelju ob zagonu v avtu zlomil ključ, me je le ta poklical (očitno v prisotnosti skupnega znanca) ter me poprosil naj ga ne čakam na parkirnem prostoru pred POP TV-jem, temveč raje pridem ponj.
Takrat konec koncev sploh nisva parkirala pred POP TV-jem, ampak tik pred vhodom VPK-ja in se niti nikoli dogovorila za kakšno konkretno sodelovanje, a že nekaj dni kasneje, sem obstala odprtih ust, ko sem od ene naših pomembnejših strank, prejela vprašanje o poslu, ki naj bi ga pred nekaj dnevi sklepala s POP TV-jem. Pa ne moreš verjam’t.

Od prvega “hudega posla” s telefoni, kjer sem baje zaslužila težke milijone (sarkazem), sem tega gospoda …. gospoda Lisca tokrat pa res tudi resnično bolje spoznala. Sodelovala celo na dveh tekmovanjih v direktnem marketingu, ki jih je organiziral on in se vedno z veseljem odzvala na vsako njegovo povabilo na kavo. Lani me je tako, kot se ponavadi med vodji podjetij različnih branž dogaja, poklical in povprašal za nasvet okrog najema športne dvorane za enega njegovih večjih seminarjev, ki ga je planiral imeti. Njegova predavanja se ponavadi dogajajo v hotelskih dvoranah, tokrat pa je nameraval zbrati 3.000 ali več ljudi in potreboval je nasvet nekoga, ki ima tovrstne izkušnje. Namesto telefonske številke kontaktne osebe za dvorano, osvetljevanje, ozvočenje in še kaj, sem mu raje ponudila uslugo posredovanja pri organizaciji tega dogodka.

Na koncu pa …. ko se je dogodek odvijal, bi si sicer ta brezplačni seminar ogledala, četudi ne bi bila vpletena v organizacijo, a v tem primeru je bila moja prisotnost na njem (v mojem prostem času) še toliko bolj logična. Sedela sem v prvi vrsti in bila očitno opažena,…. zelo opažena, saj sem naslednji dan dobila precej telefonskih klicev, kjer so me stranke spraševale ali res menjam službo. Baje sem bila celo oblečena tako, kot da odhajam drugam. 🙂 Ohja!

Višek vseh blodenj pa je moj zadnji milijonski posel (sarkazem), ki sem ga baje sklenila za knjigo, ki smo jo prodajali na enem od naših seminarjev. Vsak mesec preko našega podjetja ponujamo vsaj en nov naslov knjige v slovenskem in enega v hrvaškem jeziku. 13 let, 12 mesecev v vsakem od njih … torej na tone knjig …. Ker so avtorji ljudje, ki izhajajo iz tujine, se naši slovenčki ne obremenjujejo z njimi, a ko je avtor knjige Slovenec, se za poslom skriva težka zarota (sarkazem). Prekrasna knjiga slovenskega pisca, ki je povrh vsega tudi moj prijatelj2, z barvnimi fotografijami nadarjenega in perspektivnega slovenskega fotografa, ki sem ga tudi že enkrat srečala3in prekrasnim oblikovanjem prav tako slovenskega avtorja, ki ga tudi poznam, ki sem jo za naše stranke pridobila po izjemno ugodni promocijski ceni, je postala nov trač ljudi, ki očitno še nikoli v življenju niso držali v rokah kalkulatorja in ne znajo izračunati, da od prodaje nekaj več od 100 knjig, ki so natisnjene v takšnem formatu, s tako debelino papirja in barvnimi fotografijami, ne more biti blaznega zaslužka ne za avtorje, kaj šele za trgovca. A bojda sem jaz tokrat celo odprla svoje podjetje in na njem se že kopičijo milijoni.

No, morda pa je res že čas, da si končno odprem to svoje podjetje in končno začnem služiti tiste milijone, ki mi jih nekateri že toliko časa pripisujejo.

Share Button
  1. če povem po pravici je bilo tako najbolj zaradi Tomaževe varčnosti []
  2. jao, jao, to pa res diši po zaroti! []
  3. bogve kaj mi lahko očitajo čez nekaj let []
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih