Film o življenju Saše Gerčar?

Share Button

Pred mano na mizi leži knjiga. Na strani 39 piše: “Kakšen bo film posnet po meni?”, pod tem pa prazna stran, ki čaka, da jo popišem in porišem.

Drama? Komedija? Akcija?
Če bi žanr opredeljevala jaz bi to bila dolgočasna drama s primesmi komičnosti.

Vzorna edinka, ki je brez večjih pretresov z odličnim uspehom zaključila osnovno šolo, z dokaj povprečnimi rezultati in brez stresnih pubertetniških izpadov zaključila gimnazijo, nikoli inhalirala nikakršnih zakajevalskih substanc, se niti napila nikoli do mere, ki ti zamaje svet in šibi kolena, se vpisala na ekonomijo, tam spoznala fanta, s katerim se je odločila ostati skupaj do konca življenja, zabluzila s študijem, se preusmerila na VUŠ …. se malce, malce zresnila, vendar tik pred koncem pustila študij …. se zaposlila in nikoli več vrnila v iste študijske klopi, kjer bi stvar zaključila po pravi in uradni poti ter zanjo dobila papir, ki bi ji omogočal, da na vizitki pred imenom dopiše kakšen dr.mr.br. ali kaj podobno formalno nepomembnega, pri 19-ih opravila vozniški izpit, se pri 26-ih poročila in preselila v prvo lastno stanovanje, se zadnjih 23 let stalno prerekala o budgetu, ki ga namesto metanja v pujska, lahko nameni za nakup kakšnih hudih čevljev ali porabi za kakšno potovanje, zamenjala 3 službe, 3 stanovanja, nobenega moža … še, še 🙂 , do pred enim letom nikoli vzela niti enega najmanjšega kredita1, dala izpuliti dva zoba (in obe izkušnji doživela silovito in dramatično), do 43. preživela brez liftinga … še, še 🙂 , rodila enega krasnega otroka, zamenjala kup pločevinastih škatel, se po svoji krivdi zaletavala le v cvetlična korita in betonske stebričke, se učila nekaj tujih jezikov (učila ja, naučila ne čisto vseh 🙂 ), pretočila kar nekaj solz (kaj čem, sem bolj solzavo dekle), videla ogromno filmov, v nekih davnih časih prebrala precej knjig, presmučala precej vzpetin, prepotovala nekaj bližnjih in malce manj bližnjih (ne morem ravno reči daljnih) dežel, poslovno pa že več kot 20 let hodi v službo, kjer za mesečno plačo dela od ponedeljka do petka od 8h do 4h ali raje še kakšno urico ali dve več ….

Skratka eno navadno, dolgočasno življenje ene slovenske dekline, ki obožuje sladko in sovraži korenje in rdečo peso.

A vsi istega filma ne vidijo enako. Nekateri bi rekli, da je film o Saši Gerčar mafijska zgodba, polna bogatstva in akcije. Zgodba polna poslovnih podvigov, lastnih podjetij in težkih zaslužkov.

Morda bi morala to stran dati pisati komu drugemu? Prepričana sem, da moje življenje zagotovo ni akcijski film ali mafijska zgodba, a vseeno verjamem, da smo do samega sebe vedno preveč kritični in pristranski, a po drugi strani na življenje drugih gledamo s prerožnatimi očali. Vsak dom ima v perilu tudi strgane gate, a te vidimo le pri sebi, pri drugih nikoli.

Bo pa zanimivo izpolnjevanje tele knjige.

Zapisal jo je moj dobri prijatelj Žiga. Triindvajsetletni fant! Nastajala je baje 5 let, od trenutka, ko je v njem dozorela ideja, ko je začel zbirati citate, zgodbe …. začel vse skupaj urejati, zapisal vse v angleški in slovenski inačici …. ob tem okrog sebe zbral nekaj ljudi, jih povezal, ustvaril ekipo, ki se je občasno sestala ob jagodah in čokoladi, nato pa zadevo resnično izpeljal in izdal v pravi pravcati knjigi.

Tudi ta del bi spadal v film o mojem življenju. Tudi jaz sem bila del tega ustvarjanja. Tudi jaz sem ob tem spoznala čudovite ljudi, pojedla preveč jagod in čokolade2, se nasmejala, zabavala in predvsem veliko naučila.

Na koncu je nastala knjiga, na katero sem ponosna tudi jaz, čeprav je bil moj delež le kakšna kritika, dve ali tri (upam, da konstruktivne).

Ja, Žiga, še vedno pogrešam črte! Tukaj moje kritike3avtor očitno ni upošteval 🙂 …. a sem se znašla po svoje. Danes sem si jih narahlo načrtala po celotni knjigi. In sedaj je knjiga končno nared, da jo popišem.

Torej, dragi moji bralci … zdaj veste, zakaj bom malce manj pisala na blog ….. pišem namreč na roke po svoji Srečni knjigi.

Share Button
  1. no, za vse je enkrat prvič, a če ne gre drugače, da prideš do svojega sanjskega avta in če dec ne odpre tošeljna, se pa zadevo uredi drugače 🙂 []
  2. ja, Žiga, ta del sestankovanja je bil podel 😉 []
  3. konstruktivne, seveda 🙂 []

9 komentarjev

  1. RAdirka - oktober 21, 2008 21:48

    jaz sem imela asociacijo na čisto drugo temo. Sem že mislila ,da si me odkrila…ha ha ha…veš kakšna groza je mene bila, ko sem pred sebe dobila 2x diplomsko – eno je sicer bila problemi družinskega podjetja- samo pranja perila ob sobotah ni bilo notri in druga prav o meni v primerajvi z drugimi ženskami v podjetništvu. Te pa sploh ne upam prebrati, pa je dekle vsaj že par let v službi po diplomi…ja ja sami sebe vidimo drugače. Sem pa jaz vse to, kar ti nisi počela in to še ne dolgo nazaj. ja ja,,,,se ne bom z lepim hvalila. lp RAdirka

  2. Petra - oktober 22, 2008 12:03

    Heh, mehiška limonada v tvoji knjigi odpade:) Ti manjka en pretepaški mož, malo alkota, hudobna tašča, pa še vsaj slepa bi morala bit 🙂
    Ostanejo ti še drama, melodrama, akcija in komedija. Nič od tega?

    Kaj pa dokumentarec? No, še vedno pa ostane zlata znanstvena fantastika. Tle lahko stlačiš vse in še kaj zraven. Itak, za popestritev 🙂

    Dobra si, ni kej oporekat. Sem mislila, da bo končno padel kakšen post o kraljici, pa nič od tega:( No, ne zanima toliko kraljica, jaz bi raje pokomentirala B.Kastelica, ki je včeraj komentiral 🙂 O njami, njami 🙂

  3. sasa - oktober 22, 2008 15:00

    @Radirka; Čakaj, čakaj, sem šla vse nazaj brat, kaj je tisto, kar jaz nisem in ti si. OK, si se pač napila, si kadila, končala faks, delala starim sive lase …. ampak, lifting …. a to tudi, al kaj 🙂 ??

    @Petra; kaj čem pisat o kraljici??!! Pojma nimam in me prav malo briga. Moj film ne bi bil nič bolj napet pa če bi kdaj sedela ob njeni desni ali levi rami. Za takšne finte mi pa res dol visi(ta).

  4. Petra - oktober 22, 2008 16:38

    Kaj vem, zadnji teden v vseh medijih bombardirajo s tem. Si pisala, da imaš rada London, pa se mi je zazdelo, da boš imela kakšen komentar 🙂

  5. Alex van der Volk - oktober 23, 2008 09:24

    To mora biti pa kar zanimiva knjiga, čeprav najbrž ne za tiste, ki v moč misli in podobne stvari ne verjamejo. Vsekakor pa hvala, ker si mi dala idejo za prispevek 😉

  6. drmagnum - oktober 27, 2008 16:40

    Ob pisanju knjige ne pozabi na drobne poudarke iz tvojega življenja, ki bodo celotni zgodbi dale močan naboj in naj se ob koncu tvojega pisanja konča še s srečnim koncem. Vse dobro.

  7. RAdirka - oktober 29, 2008 22:22

    kdaj sem jaz napisala, da sem končala faks? Lifting res še nisem imela, razen tistega, ko sem v obdboju napora hoidla 4x na teden na pace, pa dkdaj prišla na težki pace in so bili vsi okoli mene pol mlajši. …pa iztpita za avto nimam….še kaj bi se našlo….ne skrbi. Sva si različne lp Radirka

  8. sasa - november 1, 2008 21:15

    @Petra; naka, London imam res rada, tudi proti kraljici nimam prav nič, ampak, da bi me njen obisk v Ljubljani tako prevzel, da bi na svojem blogu o tem pisala, naka to pa res ne.

    @Volk; moč misli? Khmm. Jaz verjamem, da imajo moji sklepi veliko večjo moč oz. se bodo prej udejanjili, če jih zapišem. To pomeni, da verjamem v moč misli???

    @Drmagnum; hvala za lepe želje. V knjigi je na koncu slika, ki prikazuje odtis dveh stopal v mivki. Kot bi človek skočil v morje, svojim ciljem naproti. Sicer pa mislim, da si bi moral itak vsak tako knjigo napisati s srečnim koncem. Vsaj knjiga naj ga ima 🙂

    @RAdirka; naj te citiram: “Sem pa jaz vse to, kar ti nisi počela in to še ne dolgo nazaj….” Torej sem šla pogledat vse kar sem jaz zapisala, da NISEM POČELA in dokončanje faksa je eno izmed teh stvari, prav tako, kot tudi lifting 🙂

  9. Pingback: Osebno neosebno - Saša Gerčar

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih