Dan mrtvih je dan, ko proslavljamo ali objokujemo?

Share Button

Dan narodnosti, dan osvobodilnega boja, dan reformacije, dan čarovnic, Prešernov dan, moj rojstni dan ….. pa naj bo še dan mrtvih, če ima že vsak živ in vsaka stvar in pojem svoj dan, čeprav še zdaj, ko sem skoraj zagotovo v drugi polovici svojega življenja, kakšna je logika, ki stoji za vsemi temi dnevi.

Enkrat proslavljamo, drugič se poslavljamo, enkrat nazdravljamo, drugič objokujemo?

Pri Prešernu baje proslavljamo dan, ko je umrl, čeprav ne vem zakaj ne bi raje proslavljali njegovega rojstva 3. decembra? December je itak zafuran mesec, ko nihče več ne dela in prav pripravno bi ga bilo začeti srati, piti in nazdravljati že na začetku meseca.

In potem imamo 31.oktobra dan reformacije. Me prav zanima koliko Slovencev sploh ve zakaj se v petek ni delalo. Hmja, nekaj s Trubarjem in prvo slovensko knjigo, kajne? Je Trubar napisal, zapisal, prepisal, natisnil ali kaj že, tistega daljnega 31. oktobra? No, ja saj je vseeno, le da imamo dovolj prostih dni, da se gnetemo po pokopališčih in urejamo svoje vrtičke in se tako 1. novembra ponosno in pokončno v svojih novih oblačilih sprehodimo vsaj trikrat do tistega vsaj enkrat letno popolno spedenanega groba svojega bližnjega ali pa do groba kakšne tete v sedmem kolenu.

Ja, tudi jaz imam (pravzaprav jih nimam več) bližnje, ki niso več med živimi. Poleg tašče in tasta, ki smo ga pokopali prav to leto, imam na ljubljanskih Žalah pokopano tudi svojo ljubljansko babi. Čeprav je od smrti moje babi minilo že skoraj 20 let, je spomin nanjo še vedno živ. In čeprav je od doma mojih staršev do njenega sedanjega bivališča le 5 minut hoda, je tam ne obiskujem pogosto. Nikoli je nisem. Tudi takoj po njeni smrti ne, četudi je bil spomin nanjo še zelo boleč in sem živela v neposredni bližini Žal. Ne vem, zakaj, a nikoli se nisem znala pogovarjati s kamnitimi spomeniki in gomilami zemlje prekritimi s peskom in nikoli nisem prav dobro razumela simbolike skrite za prižiganjem kičastih sveč v plastičnih barvastih ovojih.

Ljudi se spomnim drugače, ob vonju ribezovega soka se spomnim na dedka, ob dateljnih, ki jih ponuja krošnjar na tržnici, mi spomin uide k babici, ob toboganu, ki vodi v bazen, se mi utrne nasmešek, ko se spomnim radgonske babi, ki se je pri svojih 80-ih spuščala po njem, ob vonju sveže pečenega jabolčnega zavitka se spomnim tašče in ob glasnem športnem navijanju svojega sina, se obvezno spomnim tasta.

Le zakaj bi mi nekdo predpisal, da se moram vseh spomniti naenkrat, jim takrat natrpati na tone kičastih sveč, ki jih sploh ne morem več zložiti na grob in se ob pravih urah pokazati sosedom, da ne bi govorili, da je Saša spet pozabila na svoje bližnje?!

Share Button

3 komentarji

  1. Danilo - november 2, 2008 00:24

    To je to. Spomini nimajo fizičnega kraja in voznega reda. Če se nekoga ne spomniš izven 1. nov, potem tudi spomin ob napisu na marbornati podlagi ni veliko vreden.

  2. špela - november 2, 2008 11:33

    res je. jaz tudi ne hodim. tiste plastične sveče so mi pa sploh grde. in sem že preventivno povedala vsem, da nočem groba 😉

  3. UrosG - november 2, 2008 11:35

    Se podpišem po tole in sem hkrati vesel, da je letošnja “modna revija” končana.

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih