Marley in jaz … pa še naš Garfo

Share Button

Se sprašujete, če še tako vneto hodim v kino? Ja, ja, še vedno me boste pogosto srečali povsem na levi ali na desni strani zadnje vrste ljubljanskega Koloseja pri ogledu kakšne romantične komedije, drame ali pa kakšnega napetega trilerja.

A zaradi obdobja, ko sem si ogledala kar nekaj neumnih filmov, me je veselje do zapisovanja misli povezanih s filmom ali pa kakšnimi kinodvoranskimi dogodki povezanimi z neumornim žlobudranjem nadebudne bejbe, ki si je očitno pred kratkim nabavila mobi in je mama ni naučila šepetanja, še manj pozornosti pa je očitno posvetila učenju osnovnega bontona, popolnoma minilo.

Tokrat pa se temu enostavno ne morem ogniti, kajti že ves teden razmišljam o filmu za katerega sem pred ogledom mislila, da bo le še ena neumna komedija več, ki si jo bom ogledala v veselje našega sina.

Ne, ne, v filmu ni nobenih presežkov. Owen Wilson, Jennifer Aniston, kup otročajev in en labradoodle1 malce zmedeno letajo sem in tja, vendar pa ljubezen, ki se skozi film očitno splete med prej omenjenimi letajočimi liki, pusti vidno sled tudi v srcih gledalcev in na koncu prenekatera dama spusti po licu tudi kakšno solzico.

Ja, ja, priznam, da tudi jaz.

Marley je labradorec, ki je vse drugo, kot nežen hišni ljubljenček. Dokaj velika mrcina razbija, trga, praska, skače, grize ter podira vse kar stoji na njegovi poti.

Povem vam, nič bistveno bolj drugače, kot naša oranžna mačkasta zverina z imenom Garfield.

Garfielda smo dobili 1.septembra 2005. Jaka je pred tem že nekaj let neumorno težil z željo po psu. Pred tem je nekaj blebetal o konju in trendu primerno, smo iz psa počasi prešli že na mačka. Ker bi v naslednjem letu najbrž presedlali že na hrčke in miši, kasneje pa morda celo na pajke in podobno golazen, smo zadevo hitro zaustavili v fazi kožuhastih 4-5kg mijavkajočih bitij in mu že med počitnicami zatrdno obljubili, da bomo enega privlekli domov še pred iztekom brezskrbnih poletnih dni.

Moja mama točno ve, kdaj je potrebno priskočiti v pomoč 😉 , zato je v njeni soseski našla neusahljivi vir “prvovrstnih” rasnih mačk. Gospa, ki je živela nekaj metrov naprej od doma mojih staršev je imela hišo polno mačk in mačkonov. Ob zadnjem uradnem štetju jih je bilo nekaj čez 40.

1.septembra so se počitnice iztekle in naš mali naju je z enodnevno zamudo vlekel k mačkoljubki …. ali pa ravno to ni bila …. hmja ….

Pri res veliki ponudbi in raznovrstnosti ponudbe tako glede spola, starosti ali barve kožuha, se je naš Jaka odločil, da domov še isti dan odnese majhnega kremežljavega oranžnega mucka. Premajhnega, kar se mene tiče, a naš Jaka je tako ljubeče gledal tisto oranžno kepo, da smo ‘pikota’ popokali in odpeljali domov. Preden smo prišli domov, smo z “dojenčkom” v avtu, skočili še v mačjo trgovino in kupili še dudo, “stranišče”, dišeči pesek, takšne in onakše posode, hrano takšno in drugačno, praskalnik …. just name it!

Muko, ki smo ga poimenovali Garfield in ga danes kličemo Garfo je s seboj v naš dom poleg svojega šarma prinesel vse, kar maček sploh lahko prinese; garje, vnete očke, bolhe in angino. Ubožček je lulal za najtežje premakljivimi kosi pohištva, kakal na najbolj zavozlane šope kablov, a ko se je s svojim tresočim teleščkom stiskal ob naša lica in tresoč nikakor ni želel oditi iz naših ramen, smo mu oprostili vse grehe.

Z njim smo ob antibiotični kuri zbujali ponoči in brez večjih težav sredi delovnega dne hiteli domov. Njegova posebnost je bila sračkanje po garažah. Garfield je zelo družabno bitje, ki ga je v njegovi zgodnji mladosti od želje po druženju s svojimi človeškimi sosedi, kar razganjalo. Motovilil se je med nogami, ko smo se ob večerih mi ali kdo od sosedov pripeljali domov in trpali svoje avtomobile v neosvetljene garaže. Kar nekaj garaž in avtomobilov je bilo posračkanih preden smo uspeli odkriti, da za zaprtimi vrati ene od garaž (vsakič druge) s tihcenim glaskom miajvka naš mačkon. In še nekaj več preden smo vse sosede poučili o ustreznih ukrepih preden za sabo zaloputnejo garažna vrata.

Po garažah se Garfo ne smuka več in tudi za sosede mu ni kaj prida mar, a na avtomobile še vedno trza. Vsaj na naša dva. Vsakič, ko se vrnemo domov že od daleč vidimo oranžno kepo, ki teče proti našemu avtu.

Midva z Jako sva klepetulji. Ko se pripeljeva domov in se naš Mini že ustavi pred garažo, midva pogosto še kar sediva in se pogovarjava. Garfo skoči na avto in se motovili pred sprednjim vetrobranskim steklom ter naju opozarja, da je že čas, da se posvetiva tudi njemu. In če to ne pomaga, se v zadnjem času z vrhunsko mačjo eleganco pomika po robu, kjer se stranske šipe dotikajo pločevine stranskih vrat in če mu okno še odprem, zleze na armaturo in naju od blizu z resnim pogledom opozorja, da stvar postaja skrajno resna.

Jah, zadnjič sem očitno premočno počistila šipe in naš mačkon je, misleč da so stranska stekla že odprta, z veliko močjo odskočil ter priletel z glavo naravnost v zaprto steklo. Auč!

Sicer pa je butanja vajen. Očitno smo ga od njegove mame, ata, tet, stricev, babic, dedkov ter bratov in sester ločili še preden mu je kdo uspel razložiti smisel mijavkanja in praskanja, saj naš mijavka v res ekstremnih primerih.

Njegov jezik sporazumevanja je močno zaletavanje v vrata. “Spustite me k sebi” pove tako, da se z vso močjo zaleti v vrata, “lačen sem” pove tako, da se zaleti v vrata, “ven bi šel” …. spet zalet v vrata. No, ne en zalet ….. navadno njegova interpretacija predstavlja tudi polurno neumorno zaletavanje v vrata, ki ločijo njegovo sobo (spodnja kopalnica vključno s predsobo) od vseh ostalih prostorov.

Pred nekaj meseci je končno dojel, da mu je oplelo glede poležavanja po naših posteljah in kavčih in svojo taktiko zaletavanja je vsaj pri komuniciranju sporočila “Spustite me k sebi!”, spremenil v popolno (hinavsko?) tišino in potrpežljivo čakanje tik pred vrati. Ko nekdo od nas odpre vrata, Garfo kot strela hitro smukne mimo nas in se zapodi po stopnicah navzgor. In že nekaj sekund zatem leži na postelji in te gleda s svojimi (kao) nedolžnimi očkami. Ja, ja … mami potem nima srca, da bi ga spodila!

Vrhunec ljubečih mačjegerčastih odnosov pa dosežemo, ko ob 5h zjutraj vsa kremežljava tavam po stopnicah, da končno prekinem neumorno vratno zaletavanje. Takrat preklinjam vse bogove, ki so nam tistega septembra namenili tega oranžnega čudaka.

A odkar sem gledala Marleya, na našega mačkona gledam drugače. Srček mi zaigra, ko se peljem po našem dovozu in vidim, da mi oranžni kosmatinec že ljubeče teče nasproti. Ne bom vam govorila zakaj. Pojdite gledat film ….. vam bo takoj jasno.

Baje mački v povprečju živijo 15 let. Uf, še pri 55-ih se mi zna zgoditi, da bom tavala po stopnicah in sredi noči odpirala vrata našemu ostarelemu Garfolinu.

Share Button
  1. kot ga je poimenoval najboljši Johnov (glavni moški lik) prijatelj []

4 komentarji

  1. David - april 21, 2009 20:38

    Hehe mau mi je smešno, da si očetu podarila psico ne glede na mnenje tvoje mame, Jakatu pa ne privoščiš enega kužija. 🙂

    Ah, če je z mačkami enako kot z kužki, bo vaš čez 10 let samo poležaval kot naš in še priden bo velik bolj. 🙂

  2. Selemjan - april 23, 2009 03:20

    Samo v vednost – avtor knjige Marley in jaz, po kateri je bil posnet istoimenski film, v svojem delu veselo popisuje, kako je pretepal svojega psa (tudi žena se je znesla nad njim), ga skoraj brez slabe vesti puščal samega in prestrašenega v garaži, z družino šel v Disneyland, medtem ko je Marley sam umiral pri veterinarju … To je le par primerov (v filmu jih seveda ni videti oz. so močno olepšani) izmed številnih dejanj človeka, ki ne samo, da je ostal nekaznovan, ampak zahvaljujoč svojim svinjarijam danes služi milijone.

  3. sasa - april 25, 2009 21:04

    @David; moj oče je v penziji in s psom je lahko 24/7/365 …. in če ga vmes kdaj pa kdaj spravimo v kakšno bolnišnico, je pri njem moja mama. Pri nas doma je pa stvar povsem drugačna, vsi trije odrinemo od doma že ob 7h ….. Jaka je dopoldne v šoli, potem nekaj časa pri mojih starših, popoldne in zvečer pa vsak dan na treningu tenisa. Domov se praktično nikoli ne vrnemo pred 7 oz. 8 zvečer.
    Tudi ob vikendih nas pogosto ni, da ne govorim o počitnicah ali potovanjih (pa naj bodo službena ali privatna). Maček to prenaša in zanj zlahka poskrbi naša skrbna soseda, s psom pa bi bilo povsem drugače.
    Pes bo prišel v poštev, ko bomo lahko več časa z njim … če ne prej, ko bom jaz v penziji.

    @Selejman; hvala za komentar. Knjige nisem brala, a sem slišala, da je velika uspešnica. Predvidevam, da je avtor tudi malce pretiraval, saj drugače stvar ne bi bila zanimiva za bralce. A o tem kaj je pretiravanje v knjigi ali v filmu pač ne bi sodila, saj realne slike pač nikoli ne bomo imeli, kajne? Vse je pač marketing in interpretacija različnih oseb, ki zadeve vidijo skozi različne oči.

  4. sasa - april 25, 2009 21:05

    Ups, sori Selemjan in ne Selejman ….BTW kaj pa naj bi to pomenilo?

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih