Ta pa zna!

Share Button

Čeprav redko hodim na skupinsko zapravljanje službenega časa, ki sliši na ime “malica”, me je zadnjič omemba filane paprike le zvabila k Rasemi ter v družbo mojih službenih kolegov, med katere sodi tudi moj dolgoletni partner in zakoniti mož (hmja, takrat sem še naivno verjela, da je takšne zadeve bolje na papir spravit pa še uradno te mora dedec vsaj enkrat v življenju plesat peljat).

In tako mi brbljamo in čvekamo o brezveznih stvareh, kot se za pravo službeno malico tudi spodobi in vmes šimfamo kritiziramo naše poslovne partnerje (pa koga bi drugega, če je zaradi moje prisotnosti odpadla najljubša obmalična tematika – kaj je spet hot’la zaje*** šefica).

In ker svoje napake itak najhitreje opazimo (na drugih osebkih, seveda) in je naša malica že krepko posegala v čas, ko se bi bilo že treba potiti iza sevajočih ekranov, smo se lotili tistih grdih in nemarnih zamudnikov. Dandanes ljudje ne znajo biti točni! Zamujajo, mi čakamo in potem, ko končno uletijo (pardon, se primajejo) se mično nasmejijo, kot da jim je nerodno, ker so prišli malce bolj zgodaj, kot je to v njihovi navadi. NeBUneMU v opravičilo za zamudo! Ja, valjda da ne, ker bi jim debata o vremenu in opravičevanje za zamude požrla ves čas, ki ga imajo še na razpolago do naslednjega zamujenega sestanka!

Ravno v zanosu razlage, da se mi je nekaj podobnega zgodilo dan poprej, sem bila, ko mi zazvoni telefon.

Le kdo me moti v logično dodanem (ups, vzetem si) času (70% odsopanja so razumljiva, kajne?) na polure sindikalno obveznem psihofizičnem odmoru?!1, me je prešinilo tik preden sem vljudno zažvrgolela v svoj aparat.

“Aaaaa?! Šopek bi mi dostavili? To bo absolutna pomota!” Moj mož …. jah, moj mož pač nima te navade ….. ABSOLUTNO nima te navade …. niti prebliska, kaj šele navade …..itak pa bebavo strmi v moj začudeno rdečeličen ksiht! Rojstni dan, god, Valentin, dan feministk in podobna krama je že davno za nami oz. 24. rok za popravca je še daleč v prihodnosti in moj ležerno razmišlja kvečjemu o tem, kako mi bo na njem (popravcu namreč) ponovno razložil, da je bila 365 dnevna doba spet absolutno prekratka za izbiro ustreznega darila.

“So me klicali iz cvetličarne Lovše oz. Lovšin ali nekaj podobnega. Šopek mi želijo dostaviti. Posvetilo je baje priloženo.”

“Wow! Lovšin! Najdražejša in najlepejša cvetličarnica v Ljubljani,” so v galop skočile moje sodelavke in z nagajivim nasmeškom pogledovale mojega.

“Ne, ne, NI moj in sanja se mi ne, kdo bi bil!” sem dokaj resno, a vseeno veselo ugibajoče pripomnila jaz.

“Ah dej, traparije,” je moj prhnil na vse vzdihljaje in veselo hihitajoča ugibanja vseh ostalih prisotnih dam o mojem skritem oboževalcu.

Hmmm, osebnega trenerja fitnesa moj trebušček in lepo obložena bedrca že nekaj let niso videle …. torej to ni.

Tudi tale “zamudnik”, ki se mu je še nekaj minut nazaj nesramno kolcalo, ni bil. Nemogoče! Saj je zmedeno zamujalska osebica, ki se ne zna opravičiti, ženskega spola.

Tisti stric, ki me je pred leti prav dobro zmasiral, bi znal pošiljati šopke, a se mi zdi, da gredo ti zgolj v moške rokice. 🙂

Naš vrt je majhen, zato vrtnar odpade, iz istega razloga odpade tudi prostor za bazen, zato tudi zagoreli čistilec tovrstnih nepremičnin, ne pride na listo možnih kandidatov.

Moj učitelj tenisa je resda obtesan, zagorel in dokaj postaven mladec, a kaj, ko se mi zdi, da tudi on izhaja iz tiste skupine sesalcev, kjer so vsi geni zmutirali v kepo, ki trza le na konjske moči zaprte pod plehnato streho, frgazarje in dvojne auspuhe.

Ostanejo še tisti moji Rotaryski kolegi, ki so me ravno zadnjič, podprti z nekaj promili alkoholnih substanc, prepričevali, da na šarm pravega moškega, slej ali prej pade VSAKA ženska. No, morda so po mojem agresivnem zagovarjanju ženskih možganskih celic, za katere sem prepričana, da so v nasprotju z njihovim mišljenjem, večje od zrna koruze in mojem predčasnem odhodu iz njihove šarmantne družbe, staknili svoje zrnate možgane (sori, prijatelji to ni osebno …. leti na ves moški svet) ter stkali strateški plan, ki bo dokazal, da se še tako zaje**i in vseh moških trikov (no, ja, če se temu lahko tako reče) vajeni izkušeni dami pravih let, ob pravi potezi, lahko zašibijo kolena. Ja, v bistvu bi jim tokrat lahko celo uspelo!

Konec koncev pa dragi moji, pomislila sem celo na briljantni um kakšne od mojih kolegic. Bravo! Takoj, ko izvem katera je to, bom tudi jaz vrnila uslugo in ji poslala “rojstnodnevno darilo” v obliki pozornosti skritega oboževalca, ki bo posledično obrodilo vsaj 14 dnevno partnerjevo uslužnostno poskakovanje z jezikom do tal in rokicami pripravljenimi poprijeti za vsako delo, ušeska pa pristriženo pripravljena v posluh še tako banalnim težavam, s katerimi se sooča njihova partnerka.

Hmmm, to je sumljivo, saj vsaka intiligentna ženska (no, torej VSAKA ženska, ker pridevnik intiligentna je tukaj nepotreben) ve, da še tako dobra strategija, pri moškem ne zdrži dlje od 1 meseca. Zato bi bilo kaj podobnega potrebno storiti največ 1 mesec pred mojim rojstnim dnem ali božičem. In vsaka moja prijateljica ve, da sta to meseca september ali november! Takšni prazniki so pač najbolj primeren termin za nakup tiste pregrešno drage torbice na katero ponavadi začnem kazati že par tednov pred pomembnim datumom. Res! Včasih se zgodi celo, da vzdihujem par dni pred božičem, pišem pismo Božičku in ga po pomoti pozabim zapakirati v kuverto in odposlati …. torbico rezerviram na svoje ime in prodajalki dostavim fotografijo mojega, če se slučajno primaje tam mimo …. a povem vam, da NIČ …. NIČ. On mi par dni po božiču pove, da je zame res težko ugotoviti, kaj bi želela imeti. Torej tudi prijateljica odpade!

Vas zanima kdo je ta šarmer, kaj?! Jah, malo bo treba še počakati! Tudi jaz in moje kolegice smo trpele mučne pol ure, ko smo se živčno sprehajale do okna in nazaj ter čakale na prijaznega dostavljalca cvetja, ki mi je dostavil šopek s priloženim posvetilom.

Share Button
  1. za tiste, ki me ne poznajo najbolje in pa tiste pri nas na novo zaposlene posameznike, naj tukaj z namenom, da ne pride do nesporazuma, da sem že ves čas sarkastična []

16 komentarjev

  1. Jan - maj 18, 2009 15:11

    In kdaj izvemo kdo je bil? 😀

  2. sasa - maj 18, 2009 15:12

    Ko dobim dovolj firbcev na tole stran! 😉

  3. Jan - maj 18, 2009 15:13

    haha 😛

  4. barbara - maj 18, 2009 15:38

    res zanimivo. firbec sem pa tudi.

  5. Sunshine - maj 18, 2009 17:16

    Žlehtnoba! Ni lepo igrati na babji firbec, ker VEŠ da nas matra. :mrgreen:

  6. lores - maj 19, 2009 00:28

    tole je pa čist hudo …. sem pridno vse prebrala (hočem reči, da nisem preskočila vrstic na konec, kjer naj bi bil razplet) … na koncu pa ostane moj babji firbec nepotešen 🙂

  7. Ziga - maj 19, 2009 18:27

    Lovšin? To je ful dobra cvetličarna! Odlična za kakšno tako gesto…Baje tudi okoli peljejo šopke. Lepo presenečenje!

  8. Alex van der Volk - maj 20, 2009 08:18

    A dej no!!! To pa ni fer :(( Cel čas nas držiš v pričakovanju inrajcaš, da bomo ja izvedeli kdo je bil, na koncu pa nič. To je krivica 🙁

  9. Tanja - maj 20, 2009 15:38

    Hmmm, tole pa tudi mene grozno zanima!

  10. Jan - maj 20, 2009 17:57

    a je že dost firbcev? 😀

  11. špela - maj 20, 2009 18:14

    mene tudi!

  12. sasa - maj 20, 2009 21:22

    Joj, prejoj! Kaj sem si zakuhala! 🙂
    Razplet zgodbe sploh ne bo tako zanimiv, kot je povsem slučajno postalo tik pred koncem.
    Naj vam povem čisto po pravici, da sem se še isti večer, ko je šopek prijadral v moje roke, spravila k pisanju tega prispevka. Žal so se mi od vseh dnevnih pripetij, okrog polnoči očke začele zapirati, zato sem sklenila, da zgodbo dokončam naslednje jutro. A naslednje jutro je bilo prekratko in dan spet natrpan z delovnimi obveznostmi, zato je zgodba ležala na kupu vsaj še 20 podobnih zgodbic, ki sem jih entuziastično začela pisati, a nikoli več našla energije in časa za dokončanje.
    Tokrat se mi je milo storilo in žal bi mi bilo, če bi se z njo zgodilo enako, zato sem kar na hitro spacala ‘začasni konec prvega dela’.
    Jan me je še malce sprovociral, ostali ste zagrabili … in eto, sedaj ne vem ali naj sedaj zadevo zaključim s pravim – resničnim koncem, ki ni prav nič filmsko sladkoben, ali naj zgodbi dodam kaj dramatičnosti in si izmislim skrivnega ljubimca ? 😉

    @Žiga; ja Lovšin je kul cvetličarnica. Hudo nobel in tudi (baje) hudo draga. Sicer je takšnih (dragih, nobel in z uslugo dostavljanja) v Ljubljani še nekaj. Npr. tudi Nova v Stari Ljubljani ali pa Emporia v Plavi laguni. Tako mimogrede, če tudi ti kdaj razmišljaš o podobnih gestah 😉

  13. Ziga - maj 20, 2009 21:29

    Hvala, bom kdaj razmišljal…
    Ampak cena Lovšina – hmmm? Tako kot z vsemi cenami. Ja in ne. Če se okrog tega naredi nek poseben dogodek, če ima vpliv, ki je pozitiven na vse in če je človek na drugi strani vreden, se mi zdi, da je geslo preprosto.

    Ti občutki, ti so neprecenljivi. Za vse ostalo pa je Mastercard:) Enako je npr. Zemono in vse stvari, ki nas razvajajo. Ne smemo pretiravati, je pa prav, da si jih včasih privoščimo.

    Ampak to je tema za drug zapis.

    Glede konca. Jaz ne vem, morda lahko napišeš še kaj, da bom ugibali, kdo to je.
    Lahko pa narediš konec in izdaš to osebo…

    Počakaj, kaj bodo glasovali drugi…

  14. Tanja - maj 21, 2009 07:45

    Ej, Emporia je tudi v centru, pri Kongresnem trgu.

    In mi vsi smo strašansko firbčni in vsi imamo že svoje scenarije izdelane, kako se bo zgodba končala, in Saša, lepo prosim, ne nas razočarati…

  15. peter - maj 22, 2009 01:56

    ko se zbudim … pogledam, kdo je cvetlični mojster!

  16. Pingback: Za vse firbce - Saša Gerčar

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih