Za vse firbce

Share Button

Prejšnjič sem preskočila pomemben delček svoje šopkaste dogodivščine.

Mudilo se mi je v službo, imela sem še toliko za povedati, zgodba pa se ni in ni hotela razplesti v lep in romantičen konec. V tem grmu tudi tiči edini zajec, da sem vas pustila tako dolgo trpeti in ugibati.

Torej film zavrtimo malce nazaj … tja k omizju, ko medtem, ko moj mrko gleda in nekaj mrmra, jaz rdečelična in močno udarjajočega srca s svojimi kolegicami glasno ugibam, kdo vse pozna številko mojega mobilca, ve kje delam in ve, da ni za tvegati in dostavljalcu šopkov dovoliti, da brez vnaprejšnjega preverjanja moje lokacije, šopek kar dostavi. Hihitajoče smo jih naštele lepo število, a pri vsakem kaj hitro odmahnile z roko, ko smo v izbor vključile tudi kriterij okusa, saj v cvetličarno Lovšin res ne zaide vsak “Lojze”, predvsem pa smo obupale, ko smo na vse to dodale še vprašanje o galantnosti in pozornosti. Ne, ne, TAKŠNIH danes res ne delajo več! Vsaj v konfekcijskih količinah ne!

Ko smo izčrpale ves nabor, smo spontano ponovno začeli udrihati po današnjih manirah, na plan povlekli tisto najbrž že precej kolcajočo gospo, ki stalno zamuja, na listo kolcajočih in morda že rigajočih primerkov dodali gospoda, ki nas pokliče le, ko nas lahko pošlje v materino deželo, pa tiste primerke, ki mislijo, da je nasmeh kot grd gnojni mazolj, ki bo počil, če se bo preveč razširil po lastnikovem obrazu.

Moj še vedno mrko gledajoči mož (a stavim, da zato, ker je v mislih že štel cekine, ki jih bo moral v prihodnosti odšteti, da bo v mojih očeh vsaj približno dosegel šarm skrivnostnega pošiljatelja cvetja) je nekaj pripomnil na temo zahvaljevanja in površnosti teh ali onih primerkov in kot naročeno mu je pod roke prišel “stric” – poslovni partner, ki smo mu prejšnji dan uslužno nakazali sicer pripadajoče mu denarčke, ki bi se po pogodbi sodeč, lahko še nekaj dni medili na našem računu.

“No, se ti je ON zahvalil?!” je pompozno oznanil in že mislil, da je našel nekaj na kar se bo obešal še nekaj naslednjih dni in mi tako vztrajno dokazoval, da sem pred več kot 20 leti, v zadnjem trenutku le ujela edini primerek moškega osebka sebi primernih let, ki sicer ni edinstveni dar narave, a vseeno močno nad povprečjem ostalega nepozornega moškega sveta, ki me obkroža.

“Ni, a ne?!”

“Veš, kaj, ON pa na zahvalo ne pozabi! Resda tole vnaprejšnje plačilo ni bilo nekaj ob čemer smo zašvicaLLi fuLL, a vem, da ON nikoli ne pozabi na zahv… Ej, punce imamo ga, šarmerja !….”

Seveda, kako mi ni padlo na pamet že prej?! Šopek ni od moža, trenerja, vrtnarja ali ljubimca …. za tem stoji povsem preprosta in prav nič romantično zaljubljena zgodba, a vseeno vredna utrinka solz iz kotičkov oči mojih romantičnih bralcev.

Šopek je bil poslan, kot zahvala za uslugo. Zahvala za preprosto uslugo pri kateri se navadno pogajam za posebne poslovne pogoje. A nekaterim ljudem usluge naredimo z veseljem, brez pričakovanj, brez pogajanj …nekateri ljudje nas preprosto prepričajo s svojim načinom sodelovanja, odnosa. Tudi tokrat bi bil dovolj preprosti “Hvala”.

In jaz sem mislila, da o poslu vem že veliko?! Kako preprosta gesta, ki ne omehča kolen le takšni dami v letih, kot sem jaz, pustila je vtis na celotnem osebju. Tudi moj se je zamisli, čeprav je še ves dan nekaj mrmral in brundal.1 Jaz, kot vseh trikov vajena starejša dama, bom seveda naslednjič pri poslu s tem istim gospodom trdno stala na svojih nogah in se za vnaprejšnje plačilo močno pogajala2 a lahko si mislite, kako se bodo v bodoče s takšnim šarmerjem pogovarjala naša dekleta 😉 !

Poslovneži, učite se! 😉

Samo, da ne bom od sedaj naprej same šopke dobivala 🙂 !

Share Button
  1. malo pretiravam, saj veste, kajne 🙂 []
  2. morte misl’t []

8 komentarjev

  1. Jan - maj 25, 2009 09:54

    No pa ti je uspelo 🙂 Lepo zapisano, res.

  2. Tanja - maj 25, 2009 15:24

    Lep zaključek! In bravo za gospoda, ki se ti je zahvalil.

  3. Tanja - junij 18, 2009 11:53

    Hmmm, da se ne boš samo ti hvalila, nekaj dni zatem sem tudi sama dobila šopek, mi je šlo na smeh že, ko sem ga videla. Sem zahvaljujoč tvojemu blogu takoj vedela čigav je. In to še slasten… (z gozdnimi jagodami)

  4. sasa - junij 18, 2009 12:01

    Tole pa ni dobro! 🙂
    Namrec to, da se poznamo med sabo in da takoj razkrinkamo bojno taktiko tega frajerja! 😉
    Le kaj si ti naredila, da je imel tvoj sopek se gozdne jagode?! Fovs 🙂 !

  5. Tanja - junij 18, 2009 12:07

    Ne vem še čisto točno… Ampak so bile pa res dobre

  6. sasa - junij 18, 2009 12:20

    Ej, to je sele grozno, da ne ves s cim si si zasluzila! Jaz bi se bala, kaj me caka 🙂
    Sicer pa tole veselo pisem, ker sem prepricana, da se ogovarjenemu ne le kolca, ampak da tole skrbno prebira in se sladko smeji. Upam, da bodo v mojem naslednjem sopku tudi gozdne jagode! Ali se bolje-maline 🙂 Pa se nekaj bi pripomnila v nasvet temu kavalirju: Pazi se partnerjev obdarovank! Ceprav zatrjujejo, da jih ne gane, se jih dotakne … Big time! … Pa niso ljubosumni, bolj jezni, ker se je nekdo drug v oceh njihove izbranke pokazal za vecjega frajerja, kavalirja … 🙂

  7. Tanja - junij 18, 2009 12:25

    Me ni nič strah, ker s temle kavalirjem prav fino sodelujeva in gre vse zaenkrat, kako bi rekli “kot po maslu” 🙂

    A misliš, da se bo kaj oglasil, ko ga tako obirava?

  8. sasa - junij 18, 2009 12:28

    Po mojem bi se ze zdavnaj in tudi jaz bi rade volje naredila ‘reklamo’ za taksne ljudi, vendar na tem svetu … Sploh v tej mali Sloveniji … Obstajajo tudi fovsljivci in grdobe, zato je bolj varno ostati neznan sirsi okolici.

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih