Po Vietnamu in Kitajski

Share Button

ok, ne čisto z rukzakom … in tudi ne ravno po celi Kitajski, ampak za naslov bodi dovolj.

Si predstavljate tri dame v zrelih petdesetih na “rukzak potovanju” po deželah daljnega vzhoda? No, jaz si v kaj podobnega pred leti nikakor ne bi upala vrisati svoje podobe.
Nikakor ne tri tedne počitnic. V preteklosti so moje počitnice le v skrajnih primerih presegale 9 dni. V času službovanja sem namreč močno zagovarjala dejstvo, da si raje večkrat vzamem po 5 dni dopusta, ki mu pridružim vikend spredaj in zadaj in tako dobim vsakič “plačaj 5, dobiš 9”, se poleg tega sproščam vsak mesec po malem, namesto enega sezonskega rukerja, na ta način tudi služba ne trpi preveč in ob povratku ne padem v evforično podopustniško depresijo ob nakopičenem delu. Konec koncev pa še na dopustu se ne naveličam gledanja istih fac natakarjev, hotelirjev in svojih turističnih sotrpinov.

Nikoli se ne grem “backpack turizma”. Sem že v svojem pozno pubertetniškem obdobju prešla obdobje postavljanja šotora in napihovanja blazin ter dvigovanja palca za prevoz do naslednjega mesta. Zdaj potujem le še s kovčkom in še to na koleščkih. In to tistih, ki se vrtijo v vse smeri.
No, saj ta isti kovček sem s seboj vzela tudi tokrat, a sem izbor ničkolikokrat preklela, saj so mi pri prenašanju iz enega v drugi nivo podzemne, koleščka pomagala ravno toliko kot čaj Čang Šlang pomaga pri hujšanju. 

Tri dame skupaj? To se mi je vedno dozdevalo, da mora biti križ in danes vam povem, da je res tako, haha. Ne, ne, ni bilo ravno kaakšnega lasanja … morda je temu botrovalo tudi to, da vsaj pri meni to ne gre 😉 … a v družbi močnih in samostojnih žensk ni vedno lahko.
Gremo TJA! glej pod noge! nehaj že fotografirati mačke! ne se dotikat mačk, ker te bodo opraskale! zakaj objavljaš toliko selfie-jev?! na fotkah se preveč smejiš! drisko dobiš, ker preveč misliš na to! ne zaganjaj panike (ko preverim kako se znajti na Kitajskem, če ne deluje Google)!… ampak tudi to je čar potovanja in učenja prilagajanja in spuščanja informacij skozi eno uho notri in hitro spuščanje čez drugo ven. In na koncu spoznanja, da je tudi babja družba lahko hudičevo dobra, marsikdaj celo boljša od moške. Moški ne bi nikoli pripravili celotnega načrta potovanja tako kot to znamo ženske. Moški nikoli ne bi imeli pri sebi žavb in krem za premagovanje vseh vročinskih in driskajočih težav. In nikakor ne razumevanja za mojo paniko ob teku še bolj prestrašenega ščurka, ki je na koncu klavrno končal svojo življenjsko pot pod copatom ene od po moško pogumne članice te vražje babje družbe. Najbrž z moško družbo, jaz tudi ne bi, med čakanjem na kolegico, ki je že žnajstič pomerjala zanjo po naročilu čez noč narejena oblačila, na obešalniku zagledala prelepe tradicionalne obleke, ki sem jo potem tudi kupila. In z moško družbo si ne bi parkrat privoščile manikure, pedikure, masažice tu in masažice tam. Ker to je tam strahotno poceni.

Azija? Joj, ne. Ko so mi leta 2011 diagnosticirali ulcerozni kolitis, sem na potovanja v eksotične dežele vedno gledala tako sumljivo, kot naš Otis gleda skledo polno brokolija. Naka, tja nikoli, saj ne vem kako preživeti ob hrani, za katero ne veš kako je priromala na krožnik. Tam baje jedo hroščke in ščurke in bogsigavedi kaj.

A sem, tudi to sem dala skozi in … neverjetno …pri tem nadvse uživala. Ne, ne, nisem jedla hroščkov, govorim o Aziji, babah in tritedenskem ala backpack potovanju.

Zakaj Vietnam, so me spraševali. Zakaj pa ne?!
Ne, Vietnam res nikoli ni bil na moji Bucket listi in prišel mi je na pot povsem nenačrtovano. Moja nova prijateljica, ki sem jo spoznala lani v Trstu, je s svojo nemško prijateljico, s katero prijateljujeta že od njunih študentskih let preživetih v Londonu (ki sem jo pred nekaj meseci v Milanu spoznala tudi jaz), načrtovala potovanje in ne vem katera in tudi ni pomembno, je predlagala Vietnam, pomembno je, da sta v dogodivščino povabili tudi mene in jaz sem v trenutku šibkosti pozabila na vse pomisleke in rekla ja.

Ker sem s svojo diplomsko nalogo precej mečkala in s svojim zagovorom opravila tik pred iztekom leta, kar je bilo 5 dni pred predvidenim odhodom na naše potovanje, je vse skupaj izpadlo kot krasno darilo sami sebi (jah, kdo drug pa bo poskrbel zame, če ne sama). 

Vietnam res ni bil na mojem seznamu želja, je pa bila tam že dolgo zapisana Kitajska in prav vesela sem bila predloga, da zaradi cenejše letalske karte, s prijateljico iz Trsta (ona tretja je potovala iz Londona) narediva en ogrooomen ovinek okrog sveta in se pred postankom v Ho Chi Mihnu, popeljeva še 5 ur bolj severno, do Pekinga in tam nazaj grede narediva tri dnevni postanek.
In eto, imam polno glavo in še bolj polno srce vtisov iz dveh meni do sedaj povsem neznanih svetov.
Za danes naj bo dovolj uvodne pisarije. Dodam še zemljevidek in povem, da sem za povratno letalsko karto odštela približno 700€, tam pa je življenje poceni … spale smo v povsem dostojnih sobah z lastno kopalnico za 10 do 20$ na noč, obilen in okusen obrok pa si lahko v Vietnamu omisliš za 4 do 6$
A več o tem v moji naslednji objavi.

Tako daleč je Peking in Vietnam.

Tak je bil načrt našega potovanja. No, realnost je bila malce drugačna.

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih