Edinstvena priložnost za obisk Milana

Share Button

Če ti je svet oblikovanja blizu, potem moraš obiskati Milano. In to aprila, v času sejma Salone del mobile.

Dizajn me zanima. Tako tisti v katerem sem malo nazaj diplomirala, kot tudi dizajn v svetu mode in arhitekture. Pa saj je vse povezano. Vsaj tako kaže dogajanje na tem enem največjih dogodkov te vrste, ki že dolgo ni posvečen le pohištvu.

Naj začnem pri lanskem obisku, ko sem ga obiskala prvič, ali letošnjem, ki ga nisem mogla preskočiti, ker me je lanski tako navdušil?

Najprej o vremenu. Očitno imajo Italijani poleg občutka za estetiko, nos tudi za te stvari, saj me je obakrat navdušilo tisto pravo močno sončno, a vendar ne soparno in ne pretirano vroče, vreme.

Začetek aprila je Milano “a place to be.”

Tam imam možnost zastonjkarskega spanja (jah, lepo je imeti prijatelje, ki imajo stanovanja na takšnih koncih ;)), a sem vseeno ena Mona, ki koleba in vzdihuje, češ ni pravega časa.
No, lani me je ta prijateljica z zastonjkarskim stanovanjem le uspela prepričati, spakirala sem kovček in se za enih 5 dni iz Trsta (takrat sem živela tam) preselila v blokovsko naselje v centru Milana.
Sejma nisem videla, saj baje ni potrebe, ko pa v vseh dneh še dogajanja po mestnih ulicah nisem obdelala.

Tja sem šla z vlakom. Sem se najprej zmrdovala, saj sem kot hči matere, ki je bila v tistih socialističnih časih zaposlena v podjetju, ki je pripadalo JŽ (jugoslovanske železnice), celo otroštvo potovala le z vlakom. Skonto, ki soga imeli vsi zaposleni in njihovi družinski člani, pač 😉 Pa saj najbrž veste, naši vlaki niso sloveli (in najbrž tudi danes ne) po nekem tehnološkem napredku, ali brzini, še manj po čistoči.

No, za pot od Trsta do Milana, so mi rekli, da je najbolje, če se usedem na vlak. Prav so imeli. Kot gospa sem se namestila na lep in napol prazen vlak v Trstu in čez slabih pet ur sem bila že tam. V centru Milana.

Še isti večer, prišla sem namreč okrog 21-ih, sem kar s svojim kovčkom kolovratila po raznih otvoritvenih in predstavitvenih dogodkih.
Ok, resda so mi zadnji dan ukradli moj lepi, dobri, profesionalni (z vsemi fotkami vred!) fotoaparat, ampak ej, bilo je ludo i nezaboravno. Pa malo ožuljeno tudi.

Lani me je tista prijateljica prepričala z argumentom, da je tisto edinstvena priložnost, ki jo moram izkoristiti.

Zato sem bila letos že naštelana, da ne grem. Kako naj bi bila potem tisto edinstvena zadeva, če bi šla naslednje leto spet. In potem spet.

Ko me je tokrat vprašala, če pridem, je bil moj odgovor “ne”.
Kako ne, če pa še nisi redno zaposlena in imaš čas?!

Pa to je edinstvena priložnost, ker kdo ve kaj bo naslednje leto?! No, ajde, edinstvena ni več, lahko je le dvojinstvena ali pa dobra, pametna, poceni … skratka je,… je,… je pač nekakšna priložnost.

Ja, saj bi, ampak imam v sredo že dogovorjen eno srečanje z dobro prijateljico, ki je nisem videla že več kot leto dni, v četrtek sestanek (kot nekakšen mini razgovor za delo) z gospo, ki pride iz Maribora na nek dogodek, v petek pa nek midi razgovor (če jih že od mini do maxi sortiram) za potencialno službo. Cel kup izgovorov, ki pravzaprav niso imeli trdnih temeljev, saj se da dandanašnji takšne prijateljske pa tudi mini do midi razgovore prestavit.

Potem sem pa kot prava Slovenka začela jamrati še o prevozu, češ da se mi ne da sami vozit sem ter tja, če bi šla z vlakom, je pa tako, da gre vlak do Trsta, kot bi ga vlekli s kočijo. Počasi, ja, tako počasi. Od prijateljev pa ne poznam nikogar, ki bi šel v tem času tja in me vzel s sabo. Sem še novinka v teh oblikovalskih krogih.

Pa je vskočila ta moja prijateljica in mi našla prevoz. Jah, želja po moji družbi je bila očitno res velika. 🙂
Mao – Muzej za arhitekturo in oblikovanje  je imel v okviru svojega Centra za kreativnost, letos razstavo na milanskem tednu oblikovanja. Razstavo z naslovom Odprti smo.

Waw! Res super! Sploh nisem vedela, da v Milanu razstavljajo tudi slovenski oblikovalci. In to ne kr nekje. V coni Tortona. Saj nisem poznavalka Milana, a za Tortono sem izvedela lani. Med tistim svojim edinstvenim obiskom sem se uspela ujeti tudi s prijateljico, ki sem jo spoznala na svoji študentski izmenjavi v Riminiju. Bila je gostujoča profesorica na moji fakulteti – Bolonjska Alma mater fakulteta, smer Fashion management. Super prijazna dama, ki živi in ustvarja v Milanu, si je vzela popoldne za mojo družbo. Svetovala mi je, da se dobiva v trendovski in življenja polni Tortoni. Tam kjer se nahaja Armanijeva poslovna hiša in kup trendovskih lokalov in živopisnih uličic. Torej, v tem istem predelu, ki mi ga je lani svetovala modna strokovnjakinja in domačinka, se je letos znašla razstava naših nadebudnih oblikovalcev in arhitektov.

Torej, MAO, Center za kreativnost in slovenski oblikovalski talenti, vse to je dovolj dober razlog, da se v Milano na enodnevni strokovni izlet odpelje nekaj naših novinarjev. In ker so na avtobusu imeli še prosto mesto, so me prijazno vzeli medse. Tako sem poleg zastonj stanovanja, dobila možnost, da se tudi zastonj pripeljem tja, za nazaj bi pa že še nekaj skombinirali.

A jaz Mona sem še kar nekaj jamrala in dala prednost razgovorom (ki, mimogrede, so bili vsi … no, razen srečanja s prijateljico …tik pred zdajci odpovedani) ter se odločila, da z isto druščino in istim avtobusom skočim tako tja, kot še isti dan nazaj.
Ej, kljub brutalno zgodnji uri odhoda (pa povejte, če 5AM ni čisto nesramno zgodaj), sem se na poti imela lepo. Vsaj na tistem delu, ki ga nisem prespala.

Prekrasno so poskrbeli za nas … kavice, sendviči, rogljiči (baje že brez transmaščob), sadje … ni da ni bilo, le ceste niso mogli počistiti, zato smo se mimo Verone cijazili kot tisti vlaki po slovenski deželici. Morda še za odtenek počasneje. V Tortono smo zato prispeli šele malo pred tretjo. Popoldne, ja!

Pol ure za ogled našega razstavnega prostora, naslednje pol ure sem iskala soliden WC. Žal mi ni uspelo in sem globoko zajela sapo ter se polulala v tistem mobilnem, Tistem brez gumba ali štrika za vodo potegnit. Ja, ja, kot moderno oblikovani štrbunk pri moji babici v Prlekiji.

Nato sta me moji dve prijateljici – tista s stanovanjem in tista, ki vsako leto obišče to “s stanovanjem”, obe pa sta tisti moji Vietnamski sopopotnici – zvlekli še po ostalih razstavah v tem delu Milana. Tri urice so minile v hipu in jaz trma trmoglava, sem se ob 19h poslovila od njiju ter se namalala pred avtobusom, pol ure kasneje pa smo jo že mahali proti Ljubljani.

Bilo je lepo, sončno, kreativno, spoznala nekaj zanimivih ljudi, videla prekrasne eksponate naših vzpenjajočih se oblikovalcev, a naslednje leto te avtobusne avanture ne bi več ponovila. Vsaj ne v obe smeri. Vsaj ne v istem dnevu.

Obljubim, obljubim, da naslednje leto prinesem rezervne gate, ščetko, polnilec za telefon in Euthirox, tako da bo nabor izgovorov zakaj ne morem ostati vsaj eno noč, prazen.

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih