Ljubezen brez roka vračila na nezadovoljstvo

Ljubezen, družina, kariera, užitek, sreča, družbeno priznanje, poslanstvo … čemu dati prednost, kaj žrtvovati? Je paket življenja, tako kot ostali paketi, vedno sestavljen iz nekaj dobrot, vmes pa je natlačene nekaj nepotrebne krame?

Sem na ta svet poslana kot stroj za reprodukcijo, ali mi je namenjenega nekaj drugega? Je tisto “drugo” lahko bolj izpolnjujoče ali pa je res LJUBEZEN tista bistvena energija, ki poganja ta svet?

In če, ljubezen do koga? Le do partnerja ali tudi in predvsem tista močna materinska ljubezen?

Imam občutek, da je feminizem poleg tistih dobrih plati, dobil (kot vsaka palica, ki ima vedno dva konca ;)) tudi tiste nebodigatrebarije. 

Le katera sanja o pomivanju posode in likanju spodnjega perila?!

Jap, valjda gre vsaka ženska lahko v politiko in seveda svet potrebuje precizne in navdihujoče znanstvenice in umetnice. Le kakšen bi bil svet brez Marie Curie, Jane Austen, Cleopatre ali celo Marllyn Monroe ;)? Ne vem pa, če je v splošno dobro, če bi v današnjem instasvetu, vsaka želela potovati, nastopati kot Madonna in imeti lajf kot Kim Kardashian? Saj veste, v stilu “I ja bih, tata!”

Kdo pa bi potem pomival posodo, zlikal srajce in vzagajal otroke? No, vsaj to, kdo naj jih rojeva, zaenkrat še ni sporno.

Kakšnega smo si narisale v svojih sanjah?

Baje dandanes nekateri iščejo partnerje kar po internetu. V vpisna polja želenih lastnosti vpisujejo skorajda zobno pasto in šampon, ki naj bi jih ta uporabljal. Ker bojda se tako lažje najdeta dva, ki sta si usojena. 

V svojem otroštvu sem si pod pojem LJUBEZEN postavila enega čudovitega moškega … seveda v to čudovitost je štelo, da je lep, postaven, športen, prijazen, nežen, ljubeč, nasmejan, inteligenten, duhovit, z občutkom za ples, ljubeznijo do živali … predstavljala sem si moškega, ki me bo osvojil tam nekje pri dvajsetih, me pred petindvajsetim v dolgi beli obleki popeljal pred oltar in skupaj bova srečno živela veke vekov. 

V to svojo sliko silne sreče in ljubezni, sem si, kot mlado dekletce narisala še hiško v cvetju in en velik avto. V majhnega pač ne bi mogla strpati vseh najinih prisrčnih štirih otrok in tistega srednje velikega psa, ki nujno paše v sliko popolnega življenja.

Ja, kar štiri froce sem si želela. Kaj pa bi drugega, ko pa sem kot edinka tako pogrešala družbo kakšnega zateženega starejšega brata, ki bi vsake toliko časa iz usmiljenja zvlekel v kak diskač in me spoznal s svojimi kul starejšimi prijatelji. Na vprašanje kdo se bo ukvarjal s to veliko družino, je hitro padel odgovor o bogatem možu, ki mi bo omogočal, da ostanem doma in z otroki berem, rišem, kuham in ustvarjam. 

In potem tista punčka odraste in začne se dogajati življenje.

Zaljubi se v enega, ki nima niti treh od vseh tistih prej naštetih superlativov. Ima pa kitaro in lepe oči. Koga briga ostalo! Četudi je igral v punk bandu, kar bi danes na Tinderju prekrižala s trikratnim x. In četudi ga je bolj od klepeta z mano, zanimalo pivo in čik s prijatelji, sem bila prepričana, da je on tisti eden in edini zame.

Pa sem našla svojo veliko ljubezen!

Še sreča, da me je pustil, pravim danes, ko že 35 let skupno pot hodim s partnerjem, ki je prišel nekaj let kasneje. 

Seveda tega svojega THE partnerja nisem našla na spletnih zmenkarijah, pa tudi hobijev in okusa za glasbo nisem preverjala, kamoli zobne paste. Noooo, priznam, namesto kakšnih življenjskih vrednot ala spoštovanje, delavnost, družina, zvestoba, mi je bil pomemben okus za oblačenje in še danes se spomnim tistih svojih počitniških zaljubljanj, ko je kak postavnež s plaže, na večerni zmenek prišel v belih nogavicah zatlačenih v črne količke (college čevlji) in kavbojkah s črto ob strani, na tistih svojih lepih zagorelih širokih ramenih pa je nosil na Ponterosu (tržnica Ponte Rosso v Trstu) kupljeno majčko s krokodilčkom čudnih proporcev. 

Svojega sedanjega moža sem na daleč poznala še iz gimnazijskih hodnikov. Eno leto starejši sicer postavni bjonđo, s pravo mero okusa za oblačenje ;), takrat ni vzbudil moje pozornosti. Sem pa nanj trznila, ko sva se ponovno srečala na faksu.

Katera pa ne bi trznila, če te prijazni mladenič nekega lepega dne povabi na izlet v Trst? Zanemarimo dejstvo, da naju je tja popeljal vlak in da sem si karto kupila sama. 

Ljubezen na prvi pogled? Ah, ne ga lomit!

Četudi ne upoštevamo gimnazijskega časa, ko se mi ne prvi, ne drugi ali tretji pogled ni niti malo zataknil ob njegovih modrih očeh, tudi za čas študija ne morem trditi, da so se mi takoj zatresla kolena. Čeprav se mi je takrat zdelo, da mojemu osvajalcu za tisto piko na i, manjka vnema za dolge debate in filozofska razglabljanja o tem in onem, da ne omenim, da načina stiskanja zobne paste in obračanja koluta wc papirja sploh nisem poznala, sem podlegla skušnjavi slastnih orehovih palačink na katere me je povabil na svoj rojstni dan in tistega pomladnega večera sva postala par. 

In od takrat se nama cedi med in mleko. Mož mi vsak petek prinese šopek rož, ob sredah me zmasira, torke pa imava rezervirane za ples. Tiste velike avtomobile (tiste iz otroških sanj) kombiniram k barvi oblačil najinih prisrčnih štirih otrok, ki me vsak dan po vrnitvi iz šole, močno objamejo in mi veselo čebljajo o dnevnih dogodkih. 

Japajade, tako kičasti še Hollywoodski filmi niso!

Je treba delat.

Po študiju seveda sploh nisem začela z rojevanjem tistih svojih sanjsko čudovitih otrok. Odšla sem v službo. Ker moj mož pač ni bil naloadan z denarjem, je bilo treba najprej zaslužit za tiste štiri sobice, velik avto in pasjo hrano. No, pa tudi zato sem šla delat, ker sem se do svojega dvajsetega naučila početi še kaj več od mešanja kašic ter risanja sončkov in risbic veselih družinskih članov, kjer na risalnem listu s paličastimi udi in velikimi okroglimi glavami, vsi kažejo močno nagnjenje k anoreksiji in plešavosti.

Saj veste, “I ja bih, tata!” je deloval tudi pri meni, ko sem gledala uspešne poslovne in samostojne ženske v svoji okolici. 

Pridno sem se začela vzpenjati, na kupček zlagala kovančke za “štalco” in tisti veeeeelik avto. Saj nama je kar šlo – pri mojih 26-ih sva že imela svojo garsonjero in rumeno bolho. In veliko dela. Vsak na svojem področju. Bo, saj bo, do kakšnega petintridesetega bova stisnila, potem pa od šuba ustvarila tiste malčke, si kupila stanovanje z visokim stropom in vse štiri magari nanizala na štirinadstropni pograd. 

V svoji drugi službi sem neznansko uživala. Plača se je višala, začela sem potovati, centimetri avta so naraščali in iz bolhe sva prešla na twinga ;). 

Ne čakaj na maj!

Pa se nekega poznega popoldneva z nekim modrim starejšim gospodom, poslovnim partnerjem, spustim v debato o družini in življenju. Ne, nikakor ne čakati na “pravi čas”, me je podučil. Ta nikoli ne pride, da ne govorimo o tem, kako enoletna porodniška …. pa tip sploh ni vedel, da sem razmišljala “puta četiri” 😉 … ambiciozno žensko zagotovo spusti po karierni lestvici vsaj za kak klin navzdol. In višje ko si, težje je po enoletni pavzi priti nazaj. 

Že naslednji mesec sem svojemu težila, da je čas za intenzivnejše delo na malih kričačih. 

Klic narave? Materinski nagon? Ah, dajte no, odločitev za otroke je bila zgolj poteza, ki se jo je v tistih časih pričakovalo od ženske v poznih dvajsetih. Takrat sem že zdavnaj prerasla pravljice in svoje otroške sanje o idealnem partnerju in angelskih otrocih. 

Od zanositve, ajde od kakšnega tretjega meseca nosečnosti, če smo natančni, pa do tja … kaj vem … tja do konca menjave plenic, je bil ta “klic narave” zame boljkone ena sama muka.

Menjam bruhanje za objeme.

Avtomobili so se v naslednjih letih resda daljšali in večali, tudi prostor za dva pograda bi se našel, a mi smo vseeno ostali kar pri enem mulčku. A povem vam, tudi grozote bruhanja in tiste neskončno dolge “jutranje” slabosti bi prenesla, če bi le lahko še enkrat (ali pa še trikrat) doživela tisto srečo, ko te objamejo male ročice, ko ti dete stisne masten poljub na lica in ko te pri njegovih zrelih 25-ih povabi na kavo in reče, da te ima rad. Takoj menjam za vse avtomobile, potovanja in poslovne uspehe!

Kaj pa ljubezen?

Tista vroča ljubezen, ki poraja metuljčke v trebuhu in mehča kolena?! Mah, kaj vem, v vsej tej borbi za službe, menjavanju posranih plenic, kupovanju boljših mobilcev, vijuganju med bolj in manj zoprnimi šefi in sodelavci, potovanjih, kuhanju, pranju, kakšni manj ali bolj resni bolezni … pa govorilnih urah in prevažanjem prestolonaslednika na hobije in žure, časa za razmišljanje o ljubezni ni bilo. 

Je bila to sploh še ljubezen? Navada? Morda le praktičnost in ekonomija?

Pripravljena na ljubezen

Kot hrček na kolesu bi se še naprej vrtela, v dobri veri, da napredujem in delam velike korake. Naprej, levo in desno. Zgodila pa se mi je bolezen. Izgorelost. Huda stvar, ki traja in traja. Obdobje v življenju, kjer človek potrebuje oporo. 

Pravijo, da je sreča, ko se srečata priložnost in pripravljenost.

Resda izgorelost ni bila ravno priložnost za prste obliznit, zagotovo pa je bila pripravljenost prava. Dolgoletni “trening ljubezni” se je obrestoval. Srečka sem bila. Srečka, ker sem imela ob sebi moža.

Vesela, da se na poteh življenja nisem izgubila in prebliske želja po hlastanju za življenjskimi avanturami, potovanji, kariernim uspehom, menjala za tisto tiho pripadnost, mir, spoštovanje, ki jim lahko z eno besedo rečemo tudi ljubezen

Feminizem po babi Tončki

Ne znam natančno citirati (pač moj EMŠO in dolga leta od takrat do danes naredijo svoje) svoje pokojne babice Tončke, ki v sredini prejšnjega stoletja o feminizmu še slišala ni. Babi je bila namreč rojena tam nekje na samem začetku 20. stoletja. A naj poskušam obnoviti kar mi je govorila o ljubezni in zakonu.

“V zakon ne vstopaj le iz zaljubljenosti! Tudi trezna glava je potrebna. Premisli, če je to TO … Potem pa … če s tvojim partnerjem ni nič poglavitnega narobe (najbrž je s tem mislila, če te do takrat ni ene parkrat žvajznil okrog kepe), potem se ODLOČI. In ko se odločiš, ne išči svetega grala! V življenju pride vse (danes bi temu rekla Shit happens), a vztrajaj in delaj na tem. Najlaže je obupati, pobegniti in poskusiti na novo. A tudi tam bodo težave, le drugačne.”

Pa kaj bi človek kompliciral in menjal?!

In seveda, moja babi je vztrajala z enim. Tudi moja mama vztraja z istim in očitno imamo vztrajnost in upornost v genih, saj se tudi jaz že 37 let držim istega.

A gledam današnjo mladino, opazujem in poslušam. Na Tinderju in družbenih omrežjih se najde vse! Tam najdeš takšno/takšnega, ki rad pleše tango, ljubi ravno prav zapečen rumenjak in majice v omari zlaga po barvah. 

Naslednjim generacijam ne bo pomagal ne Tinder, 6G, še najmanj pa tisti “zvesti geni”. 

Potencialni partner bi se znal še dokaj uspešno prebiti skozi internetni test glasbenega okusa in najljubšega nogometnega kluba. Tudi barvo las se da po potrebi prilagoditi željam iskalca, težje je že z ljubeznijo do kodrastega brokolija in nagnjenju k brezglutenski dieti. Težko premostljive ovire lahko nastanejo, ko pridemo do vprašanja o avtu, ki ga ta iskani partner vozi in številu nul na bančnem računu.

Nepredstavljivo nepremostljive pa se mi zdijo muke, ki sledijo pri teku na dolge proge. 

Če se da čevlje hitro zamenjat, zakaj pa ne bi patnerja?!

Moja babi je rekla, da je treba zdržati, moja mama bi rekla, kaj čmo komplicirati, ko pa ni špage za še en flat, jaz pravim, da bo že kako, da smo le skupaj in se cenimo in spoštujemo, mladina pa pravi, da ima vsak pravico do lepega življenja. Naj bo romantično in se bliska! Ves čas! In ko tega ni več? In ko se zamenja brand zobne paste, trdna veganka zopet mlati čevapčiče in se rumenjak vedno prekmalu razlije? 

Se pač odide naprej. Saj to je smisel moderne ljubezni, kajne?!

Se partnerja zamenja kot čevlje? 

… niso več lepi in bleščeči … pa saj le enkrat se živi, valjda ne bomo celo življenje hodili v istih, čeprav udobnih, a vendar ofucanih starih škrpetah!? 

Brez dlake na jeziku

Čista, čista resnica – izguba las mi je prinesla v življenje le dobre stvari!

Res je, če bi mi lasje ponovno zrasli, si jih zagotovo ne bi obrila. Pustila bi, da rastejo, si jih vsak dan ogledovala v ogledalu, otipavala tisti puhek, ki bi pognal najprej, kasneje pa polna pričakovanja z roko kar naprej gladila stržen in se veselila svojega ponovnega obiska pri že dolgo ne videni frizerki. Veselila bi se predvsem dokaza, da sem spet popolnoma zdrava in da moje telo ponovno sprejema tudi te pravzaprav marsikje nepotrebne kocine.

Sicer pa je življenje brez dlak odlično. Razpoznavna sem in dokler ga močno ne lomim, npr. počasnim ali agresivnim šoferjem na cesti ne kažem srednjih prstov ali se vrivam v vrsto pred trgovino z novimi Iphonei ali javno razlagam svoje politično stališče … ups, tukaj ga kdaj pa kdaj polomim … no, a v glavnem sem kar ok in zato mi razpoznavnost več ali manj koristi. Saj veste tisto, ko ti mesar da boljši kos mesa, prodajalec sadja pa še eno pomarančo za povrh. A da to dasta vsakemu … tudi lasatim in kosmatim?! Ah, saj je vseeno, važno da je občutek dober!

Na plažo in bazen grem lahko brez uvodnih uvertur in ureznin od prehitrega britja.

Tudi pri frizerju mi ni potrebno več izgubljati ne časa, ne denarja. Res pa je, da od leta 2012, odkar nimam več lasnega okrasja, nisem več na tekočem katero bejbo po solinah vodi Jan oz. ali je končno priznal, da ga te (soline, namreč) niti ne zanimajo. In kateri od estradnic je počil ventilček in uhajati zrak iz napihnjenih ustnic.

Da ne govorim o zmanjšanju prtljage! Nobenega fena, šampona, balzama! Niti krtače in glavnika! Ali brivnika! Sedaj bi res lahko odšla na Camino.

Sicer pa … če ne verjamete, si oglejte posnetek intervjuja, ki ga je z mano opravila moja prijateljica Nataša. Lepo me je zmotivirala, sprovocirala in na koncu še zmontirala v smiselno celoto.

Iščem odličnega šefa.

Sasa Gercar personal intro video

Zakaj bi morali vedno šefi iskati odlične delavce?! Kje je tu demokracija, lepo vas prosim?!

In eko, zaorala bom ledino in upam, da me bo še kdo posnemal … in tako bomo morda počasi postavili temelje novim zaposlovalskim trendom.

V bližnji prihodnosti bomo morda iskalci dela sedeli v širokih foteljih, klicali (ok, Skypali ali kaj podobnega) šefe na razgovore. Razporedili jih bomo v razmaku pol ure in jih samovšečno spraševali kaj nam lahko ponudijo poleg obilice dela, spodbudnega delovnega okolja, plačila, ki bi ga v bruto znesku kao sanjskih 1000€ nakazovali na naš sp in že davno zamortiziranega računalnika, na katerega jim je že pred nekaj leti prijatelj naložil skrekane programe.

Tisti ki bi nam ponudili star računalnik, na kredit narejeno pohištvo in službeno kuhinjo, kjer bi stal vsaj en lonček kuhaj, od doma prinešena neuporabna mikrovalovka, v omari pa kup škatel v Tušu kupljenih čajnih filter vrečk, bi bili zagotovo v prednosti pred tistimi, ki bi z nami sodelovali na daljavo, saj bi (upam da) večina iskalcev zaposlitve do takrat že počasi dojela, da delo od doma ni nič drugega kot kapitalistična finta v celofan zapakiranega nakladanja kako sebi prihraniti pri nakupu računalniške opreme, najemu pisarniških prostorov in konec koncev tudi tistih čajnih filter vrečk in sekret papirja.

In če nam bi kdo obljubil še pogodbo o zaposlitvi, bi ga mirno poslušali, četudi bi celotni termin pogovora zapomnil o samohvali njega in njegovega podjetja.

Seveda bi se morali delodajalci nadvse potruditi, da se pokažejo v najlepši luči. Mi, sedeči v foteljih, ne bi zagrabili ravno vsake shiti službe. Nekateri bi nam ponujali kup generičnega nakladanja pobranega z interneta ala “delo, ki ga ponujamo je dinamično in kreativno”, četudi bi se pogovarjala o mestu knjigovodje.
Ali pa “stalna osebna rast in delo v perspektivnem timu.” No shit!
In tisti obupani, bi “najboljše” hranili za konec- “stimulativen dohodek odvisen od rezultatov.” In ob tem naivno upali, da nihče od kandidatov ne zna brati med vrsticami in dojeti pravega pomena – stari, pokrit je treba tvoje stroške in če kaj ostane, se bomo …morda, morda … pogovarjali o čem drugem.

Ter “možnost … pazi (!) MOŽNOST napredovanja” Kot da je o možnostih potrebno debatirati. Potem naj v opis delavnega mesta dodajo tudi “možnost izgorelosti” ali “srčnega infarkta” ter da vas kandidati že na samem začetku pošljemo v tri krasne.

In potem bi ti naši potencialni delodajalci še tri dni premlevali in analizirali pogovore ter se spraševali v katerem delu so se preveč sprostili, pozabili blefirati in razlagati o svoji neizmerni potrpežljivosti, razumevanju in skrbi za svoje zaposlene.

A saj nič hudega, šefi so pametni in sposobni, hitro se učijo iz napak in na naslednjem razgovoru jim bo šlo bolje.

Ampak, kot pravim, nismo še tam … vse te nebuloze trenutno počnemo kandidati. Teren za veliki obrat šele prihaja … (I wish ;)). In ker jaz kao poznam zakonitosti trga (se tolažim … ob tem, ko sem vse zgoraj opisano pisala direktno iz svojih napačnih potez pri iskanju službe), ne sedim sproščena v fotelju in ne čakam takšnega s filter vrečkami čaja.

Prijatelji, ki me poznajo in želijo pomagati, me ob mojem širokem spektru izkušenj iz organizacije dela, vodenja timov, dogodkov, publishinga knjig, prodaje, dela na mednarodnih trgih ter ljubezni do mode, interierja in umetnosti, ki sem jo nadgradila z znanjem iz vizualnih komunikacij, sprašujejo kakšno delo iščem.

Ah, ne ne, ne zanima me S ČIM bom delala, ampak S KOM bom delala.

A da so važni tudi sodelavci?!
Seveda, a na vse ne morem vplivati in … saj veste, riba pri glavi diši.

Zadnje dni ga intenzivno iščem. Berem oglase, oznanjam prijateljem, koga sama pokličem, nekaterim pišem tudi brez oglasa, predvsem pa sem odprta za vse priložnosti. Grem na vsak pogovor. In seveda, čakam na vaše predloge, da mi podate imena tistih, ki jih je obvezno potrebno kontaktirati, ker ustrezajo temu naslovu članka.

In?
Izkušenj polna malha. Res. Za majhen priročnik se jih je nabralo.

Vam povem?

Prva skupina

No, obstajajo takšni šefi, ki razglas, da iščejo nalimajo na vsak vogal. FB, IG, LI, najbrž so še na Snapchat napopali svoje želje. In potem se usuje tistih 500+ prošenj. Ker so agencije predrage, je najbolje, da prvo rešeto naredijo tako, da vsakemu kandidatu dajo par nalog, ki naj jih opravi v rekordno kratkem času. Najbrž se odziv razpolovi, saj jih polovica že ob svoji redni službi težko diha, kje naj najdejo čas za cele doktorske dizertacije.
In potem, ko dobijo tistih 250 izdelkov, jih seveda ne berejo … kam pa naj pridejo s tem … morda jih razdelijo med pet ali deset zaposlenih, z nalogo, da vsak izbere svoje 3 najljubše. In na koncu se tistih 15 bojuje na nož in nekaj neprespanih noči izdeluje še bolj kreativne videe, reklamne kampanje in poslovni načrt za naslednje desetletje.
In tako v podjetje na koncu dobijo nadebudnega nasteroidanega mladca, ki sicer nima neke hvalevrednih življenjskih vrednot, zna pa hitro s spleta potegniti najboljši poslovni načrt, ki mu ga prijatelj čez noč prilagodi ustreznemu podjetju. Na, ta mladec bo v naslednjem letu
opcija a/ ob prvi težavi popihal na Havaje
opcija b/ z referenco v CVju, da je uspel dobiti službo pri velecenjeni firmi, popihal v bolje plačano službo pri konkurenci.

Druga skupina

Obstajajo pa tudi takšni, ki še nimajo ekipe. Imajo pa vizijo. Vizijo, da bi radi zaslužili. In potem iščejo nekoga, ki bi prišel, videl, zmagal. Prišel k njim, čeprav “njih” še ni. In ta nekdo bi videl kako bi zgodbo morali obrniti, da bi nastalo nekaj velikega in zmagal. Zanje.
Pa nagrada? Jah, saj veste, za plačo je treba zaslužiti. In to čim hitreje. Če se v dveh mesecih zadeva ne obrne, bodo našli drugega.
In če se? Jah, dokler ste za to, da vam na sp izplačujejo enega everskega tisočaka, bo sodelovanje odlično, drugače pa pojdi si delat kariero drugam!

No, jaz iščem šefa tiste tretje vrste. Tistega, ki ve, da je dober kader tisti z dobrimi vrednotami, pravim odnosom do življenja in ljudi okrog sebe ter pripravljen na učenje.

Tistega, ki se zaveda, da se lahko znanje in veščine hitro pridobi in nadgradi, ter da so testi v hitrostnem risanju krogov in hitrem tapkanju po IPadu neumnost prve klase, vprašanja o “5% lookalike publiki na Japonskem” pa nepotrebna provokacija, ki konec koncev še duhovita ni.

In na koncu “you may say I’m a dreamer” … in mogoče celo “the only one” … a jaz še vedno vztrajam.