Sem že trikrat začela pisat o Cipru. In pisala, pisala in pisala … pa je bilo čisto predolgo, dolgovezno in še niti približno nisem pri koncu. in sedaj sem sklenila biti telegrafska. ok, kolikor sem jaz sploh lahko telegrafska.
Takole je s tem: Å la sva na enotedenske počitnice. Na povabilo prijatelja.
Ne, nisva se mu nasrala … čeprav roko na srce, sem najprej pomislila na to, a moj ni bil za stvar, pa no, itak me ni povabil 😉 in na koncu je bilo tako veliko bolje.
Smo se pa družili ob večerih in bilo je luštno. Veliko bolj, kot če bi čez dan hodili po prstih, čakali na vrsto v kopalnico in vihali nosove nad smradom po srački mojega tastarga. Sta pa prijatelj in njegova princeska veliko pomagala, da na potovanju nisva na novo odkrivala tople vode.
Torej, o Cipru si lahko vse preberete na Wikipedii. Jaz bom povedala le tisto, kar najbrž že vsi veste; to je otok, davčna oaza, torej država kamor ljudje radi nakazujejo svoje večje vsote dnarčka. Država npr na plačo pobere le ubogih 11%. In bogati Rusi in Kitajci tam radi kupujejo luksuzne vile, saj si s skromnim vložkom 2,5 milijonov ojrov, kupijo vstopnico v Evropo.
Ampak, kaj je drugega Cipru preostalo, kot da postane davčna oaza, saj tam prej najbrž ni bilo drugega razen krša in strahotne vročine.
No, vsaj julija je bila. So me opozorili, a se nisem vdala in midva sva v največji vročini iz Ljubljane preko Dunaja poletela na ta kamniti grško turški otok. Spodnji del je grški, zgornji turški. Midva sva spoznala prvega in le nekaj metrov drugega. Aha, morda ob tem še to, da kakšnih ugodnih letov do Cipra ni … vsaj, če ne letite s čarterjem. Je pa zato zanimivo ponovno okusiti čar, ko lahko na letalo vstopiš brez, da si košarkarsko žogo tlačiš pod majico in si za avtentičen vtis nosečnice še brišeš potno čelo, torbico pa vsaj za 2m mimohoda ob stevardesah na gate-u (kaj vem kako se to pove lepo slovensko) tlačiš v drugo večjo torbo, kjer imaš vodo, kokice in kak fotoaparat. Skratka, na letalo za Dunaj in naprej za Larnaco, lahko vstopaš oprtan z ruzaki, torbami, kozmetičnimi torbicami in vrečkami iz letališča in čisto nihče niti ne pisne.
Ker je bil otok dolga leta pod Angleži, se ubožčki še do sedaj niso naučili voziti po pravi strani ceste, sploh ker so ves svoj prosti čas porabili za učenje angleščine.
Res, tam vsi, čisto vsi, tudi stari ateji in babice govorijo angleško bolje od Bratuškove. In ne marajo psov. Pojma nimam zakaj, morda zato, ker ljubijo mačke … ali pa ne ljubijo niti teh. No, ne vem kakšna čustva gojijo do njih in kateri nagibi jih vodijo k temu, da jih ne objajcajo in sterilizirajo. Skratka, mačk je skoraj toliko kot čričkov in verjemite mi, teh je ogromno. No, nisem jih videla, jih je pa slišati. Zato pa je toliko bolj videti mačke. Vse pretegnjene, suhe, brezdome, se sprehajajo po vasi, mestu, promenadi, gostilni … Našemu Otisu bi se zmešalo. In ja, bolje je, da so jim prepovedali vstop v središče mesta oz. vasi. Bi čisto preveč porabili za pomirjanje zmešanih kužkov in njihovih lastnikov.
Sem že omenila, da je bilo vroče?
Ohja, še bolj vroče, kot je Bavčarju, ko se mora ob vpoklicu v zapor, spomniti novega izgovora. A na plaži je bilo prijetno. Veterc in zmerno ohlajeno morje sta naredila svoje. Pa kiosk s stalno ohlajeno vodo. In restavracija ob morju, kjer sva se mastila z okusno solato. Jap, solate niso tako dobre kot pri nas, a boljše kot marsikje po svetu, kjer ponavadi na kup zelene solate ruknejo konzervo tune, na drugo stran na kolobarje narezano kumaro in na tretjo kupček koruze. In ko smo že pri kulinariki, na Cipru se je dobro. No, morda je vtis tudi tak, ker sva bila poznavalsko vodena od prijatelja, strasnega gurmana in že triletnega preizkuševalca ciprske kulinarike in seveda poznavalca slovenskih okusov. Ribe, sushi, vege musake, ogromno zelenjave pa spet ribe in rakci in veliko sushija.
Ja, vem, vem, sushi ni ravno grška specialiteta, a jeb* g a, a naj se zdaj šparam do konca življenja, če ni špage za pot na Japonsko?!
Na Cipru je rent-a-car nuja. Tako so nama povedali in kljub moji trmoglavosti in upanju, da bova morda le nekako prilezla od letališča do najinega hotela … ja, resda je vmes 100km in da sva priletela v nedeljo ob 2h zjutraj … in želji, da bova kasneje za dan ali dva najela motor, ki jih je na Cipru še manj kot kužkov, sva na koncu popustila in si omislila s klimo in avtomatskim menjalnikom opremljeno Micro. In sva zvozila vse narobe obrnjene rondoje in triki križišča.
No, ja, če izvzamem, moje panično grabljenje voznikovega volana, pritiskanja “zavor” na sopotnikovi strani in parkratnemu vpitju naj se vraga drži “mojega” robnika.
Se je pa vedno odkupil za vse tegobe, ko mi je vsako jutro prijazno odpiral avtomobilska vrata. Slaba vest? Niti ne, le konstantna pomota o tem, da se na Cipru volan nahaja na drugi strani.
Sem že omenila, da je na Cipru vroče? Jap, so nama ob odhodu s tega vročega otoka povedali, da je julij še bolj vroč mesec od avgusta. In prva dva dni je bilo vroče kot mladim dekletom, ko k njim prisede Jan Plestenjak. Mah, mogoče še bolj! Teklo je iz vseh por in mislim, da sem po 30 letih prvič spala brez pižame in brez dek, kovtrov in ostale krame. Le štumfe sem obdržala. Ja, ja, v noge me vedno zebe, četudi je zunaj 40 °.
Naj ostalo povedo fotografije (evo linka na množico fotk, ki sem jih naredila v tem tednu), jaz vas opozorim le še na to, da na Cipru ne bi pomotoma naročili turške kave. Ta ista zasmetena brozganca nosi takšno ime le pri nas in v Turčiji … pa morda v kakšnih nemško govorečih deželah, kjer Turkov kar mrgoli, drugje pa je to Grška, Ciprska ali baje celo Bosanska kava.
