A če sem sposobna nekaj zpisati brez nakladanja?! Sem, ja, samo ne vem, če je lahko zanimivo brez komentarjev kako slastna je bila pizza in kako krasno so šumeli valovi ter kako prijazni so bili Italijani. No, ok, naj bo enkrat bolj kartografsko in naj fotografije povedo svoje.
Dan – nedelja od doma ob 9:00
Ljubljana – Gorica – Villese -Palmanova – Lignano – Treviso /Zero Branco.
Do Villeseja po AC, od tam pa po “modrih” cestah.
Skupaj prevoženih 310km
Prvi postanek v Palmanovi. Centru, da ne bo pomote. In tam dooooolgaaa kavica.
Drugi postanek v Lignanu, tam pa še ena kavica, ena solata za kosilo, plaža in večerja.
Spala sva v Zero Brancu1 v Villi Gina 65€/noč, zajtrk vključen.2Več o najinem prvem dnevu pa tukaj.
Na kaviciLignanoPalmanova
Zajtrk v Villi Gini
Dan – ponedeljek
Zero Branco – Lido di Volano – Lido di Classe – Santarcangelo
Skupaj prevoženih 250km
Postanek v Lido di Volano (kr neki, res! Kot bi se vrnila v čase svojih obiskov kolonij v Zambratiji), ampak res sva bila potrebna ene kavice in postanka.
Naslednji premor pa v Lido di Classe, ki je malce boljši. Vsaj zidan lokal za kofe so imeli. Tam … jah, nič, sonce, plaža, kavica …
Zvečer že v Santarcangelo na večerjo. So imeli neke dneve ala Ana Desetnica in je dogajalo. Sva jedla ala “odprta kuhna”.
Spiva v Santarcangelu v La Combriccoli 60€/noč (zajtrk vključen). Izredno lep interijer. Malce nama gre na živce gospodar, ki vsakič, ko jo odkuriva od “doma”, ugaša najino klimo.Na plaži v enem od LidovZvečer v SantarcangeluVečerja
njihova odprta kuhna
Dan – torek
Santarcangelo – Rimini – Santarcangelo
Zjutraj ogled Santarcangela in kavica v prijetni kavarni, potem pa čas za Rimini. Prečesava ga po dolgem in počez – staro mestno jedro, obiščeva moj faks, kosilo ob obali.
Zvečer večerja v Santarcangelu. Seveda brez pizze v Italiji ne gre!
Å e vedno spiva v prelepi La Combriccoli in gospodar še vedno ugaša klimo.
KavicaNajini pizziutrinek mestakavarniško vzdušje
pogled naokoli
Dan – sreda
Zjutraj se preseliva par km stran. Å e vedno v Santarcangelu, vendar žal prejšnja namestitev ni več na voljo. Najbrž se je gospodarju zdelo, da bo njegov proračun trpel in je raje rekel, da soba ni na voljo za dodatna 2 dni. 😉
Nova namestitev Hotel San Clemente 85€/noč (zajtrk vključen). Dražje in slabše 🙁
Obvezna jutranja kavica v Santarcangelu, potem spet Rimini in zvečer romantična večerja na hribčku v Santarcangelu.
RiminiRiminiRiminiRiminiZ vrabčkom na kosiluVečerja
večerja
Dan – četrtek
Obvezna jutranja kavica v prelepem Santarcangelu, nato izlet v nekaj km oddaljeni Riccione, zvečer še skok v Rimini in nazadnje “domov” v Santarcangelo, kjer sva spet jedla na ulici. Dobro, odlično!
Å e zadnjič spiva na tem koncu.
KavicaKrompirček ob solatki v Riccione_juOdlična večerja na ulici
Santarcangelo
Dan – petek
AC Santarcangelo – Padova – Treviso – Noventa di Piave. Skupaj z vsemi nepotrebnimi ovinki 350km
Zbudiva se v deževno in vetrovno jutro, zato skleneva, da jo čim hitreje popihava proti severu. Sva mislila, da bo AC boljša rešitev, a sva se kar težko prebijala skozi veter in le za mišji q*** ušla hudi nevihti, ko sva se odločila, da bova le za trenutek zavila v bife na AC. Ko se je zlilo, se je nebo zjasnilo in midva sva pot nadaljevala in z malce izgubljanja po AC, v popoldanskih urah le prišla do Trevisa.
Tokrat sva si ga končno tudi ogledala.Spiva v Noventa di Piave Settecentoalberi agroturismo 81€/noč (zajtrk vključen). Za moje pojme najlepša namestitev, ki sva je bila deležna na tej najini poti.
Hiša sredi ničesar … ogromno dreves (ime pove, da naj bi jih bilo 700), travnik vse naokoli, muce, v hiši pa klasična glasba, ki se vije po lepo urejenem interijerju.
Ob hiši vaška gostilna, kjer sva si v krogu samih domačinov privoščila večerjo.
Zajtrk v “700 drevesih” pa za prste obliznit!Ja, samo jeva, kajne? 🙂
Midva
Dan – sobota
Noventa di Piave – Portogruaro – Aquileia … kaj pa vem, proti vsemu prej, ta kilometrina ni vredna posebnega omenjanja.
Postanek v Portogruaru in ogled mesta.
Najino zadnje spalno postajališče – v Aquileii Al Pic de Corone 68€/noč (zajtrk vključen). Spet mirno, urejeno, sredi narave.
Zvečer zmedeno postopava med kamnitimi ostanki v Aquileii in na koncu ugotoviva, da tam razen kamnov res ni ničesar drugega.
Vsaj jedla sva dobro v sicer ambientalno prav nič posebno urejeni oštarijiKavici v Portogruaru
Večerja
Dan – nedelja
zadnji dan sva preživela v Gradu nato pa do Vilesse po stari cesti, od kje naju je pot vodila pa najini stari znani avtocesti preko Gorice do doma.Å tevec kaže, da sva naredila 1500km. Doživela sva vročino, veter, dež, lepe dolge ovinke, nekaj zmedenih šoferjev, ki so naju poskušali pokositi s ceste3, kup rahlo norih motoristov, ki drvijo po Riminiju, kot jaz po Leclercu, tik preden ga zapirajo, nadvse prijazne ponudnike B&B namestitev, prijazne in odprte Italijane, angelske zajtrke, okusne in raznolike večerje in še in še …
spet pizza, tokrat v Graduevo je!
Gremo domov!
Bilo je kratko in sladko, a saj bo še … zagotovo jo naslednje leto spet kam mahneva.
Pokemone lovijo. Ježešna, že tistih na karticah nisem razumela, kako naj bi razumela tole novo igrico! Sem zagovornik tega, da je treba it v korak s časom, zato sem pred kakšnimi 12 leti začela blogat, pa tudi Twittala sem, si odprla FB profil, ko sem za svoje prijatelje morala izbirati kar naključne ljudi, ki so imeli z menoj skupen le priimek, ime ali dekliški priimek. Jap, kar iskala sem ljudi, ki so na tej novodobni pogruntavščini in si jih priklapljala med prijatelje, saj takrat ni bilo “gor” nobenega mojega znanca in je bilo malce neumno pisariti na svojo steno, če pa tega potem nihče ni bral. 🙂
In potem je počasi moj sin dopolnil 14 let in med prijatelje sem lahko dodala njega, torej res prave prijatelje in njegove prijatelje. Vem, vem, how desperate was that, ha?
Počasi pa sem celo odkrila konkretne prednosti te novodobne igračke. Facebook se je izkazal za odličen imenik. Jaz si namreč hitro zapomnim obraze, imena, poklici, telefonske pa tik-tak izginejo v pozabo. Tudi preveč redoljubna nisem – no, rada imam urejeno in čisto, a nekako nikoli ne pridem do tega, da bi svoj čas posvečala npr. sortiranju vizitk. Pri meni so se vizitke vedno izgubile. Pa itak nikoli nisem vedela kdo konkretno stoji za kakšnim umetelno zrisanim logotipom.
In tako je FB postal prava stvar. Sčasoma sem si ustvarila še en profil in prvega prečistila (žal sem tudi tu podobna kot z vizitkami – kar nekaj mečkam) ter tam pustila le tiste, ki jih RES poznam ali sem jih vsaj enkrat tudi v živo srečala, na drugem pa vljudno sprejemala povabila vseh1 … tudi tistih, za katere vem, da mi poskušajo le nekaj prodati 🙂
Čeprav je marsikdo pljuval tako preko blogerjev, kot preko Facebooka, vam moram povedati, da je eno in drugo meni prinesla le dobro. Preko bloga sem spoznala precej ljudi, s katerimi sem še danes v stikih, večinoma so to ljudje, ki se ne bojijo novosti, bistri, polni življenja in pogosto tudi poslovno uspešni. Tisti zagreti smo se srečevali na seminarjih, pisali za poseben Blogerski časopis, imeli Bložič (božično srečanje), krvodajalske akcije in se kar pogosto družili in spoznavali. Spomnim pa se, da je nekoč urednica One Sabina Obolnar, posvetila kar cel članek tem “ubogim”, zafrustriranim in za štirimi stenami zaprtim čudakom. 🙂
Tudi fejsbujkaše imajo nekateri še vedno za čudake. Å e nekaj let nazaj so me moji vrstniki2 začudeno gledali, češ kako lahko izgubljam čas na internetu. Danes, ko se nekateri iz FB že selijo na Instagram ali Snapchat, pa mi vsi tisti prijatelji preko FB pošiljajo vabila za socialne igrice.
Ne, ne, tako v korak s časom pa ne želim iti – igrice me niso zanimale niti takrat, ko sem na svojem prvem poslovnem računalniku prvič videla Tetris in Minesweeper. Priznam, sem ju zaigrala parkrat, ko res, res, res ni bilo dela – čas kislih kumaric, saj veste – in tudi štrikanja nisem imela pri sebi 🙂
Facebook danes še vedno uporabljam za imenik. Ko se ne morem spomnit imena, grem preko profilnih slik svojih prijateljev in vedno pomaga. Ko me nekdo vpraša, če poznam koga iz marketinga ali računovodjo, spet – grem preko seznama svojih prijateljev. Četudi tista oseba ni na FB, mi kakšen obraz ali naziv podjetja, asociativno pomaga pri razmišljanju.
Uporabljam ga za svoj dnevnik, ki mi včasih pomaga poiskati ime tistega gostišča, v katerem sem bila lani – pa se ne morem spomnit imena.
Pomaga pri iskanju bivših sošolcev za obletnico valete ali mature. Pomaga pri spoznavanju novih ljudi. Res! Nemalokrat sem poznanstvo iz FB nadgradila s srečanjem v živo. Pomaga celo pri vzdrževanju rednih stikov s sorodniki 3, sploh pa pomaga pri prijateljih, ki živijo v tujini.
Ali se kaj naučim iz njega? Hmja, no, ja – morda tudi, saj sem povezana s skupinami s skupnimi interesi. Ker imam težave s ščitnico, sem v skupini takšnih, zanima me fotografija in seveda sem v takšni skupini, pa dizajn in seveda skupine povezane s fakulteto, kjer študiram.
Pomaga mi, ko se zatakne, ko se mi možganske celice skurijo, ko stric Google odpove (oz. ne razume moje zmedene govorice), takrat vprašanje postavim na svoji FB steni. Vedno se najde nekdo, ki me razume bolj od strica Googla in pomaga.
Tudi poslovno se mi je FB že obnesel. Ker se nanj spoznam bolje od povprečja, sem prijateljem že urejala njihove FB strani. Ali sem kaj zaslužia? No, ja, ni bilo za obogateti, a če nič drugega, sem dobila kakšno kavico zastonj, kak kozarec vloženih kumaric, marmelado in nedeljsko družinsko kosilo.
A kot pri vsaki stvari; ne gre le v eno smer. Iz FB se ne da nič potegniti, če tudi ti njemu nič ne daš. Potrebno je malce časa tudi “zapraviti” na njem. Jaz imam zaznačene posebne prijatelje in njihove novice me posebej opomnijo nase. Tiste prebiram, povšečkam (in jim tako dam vedeti, da jih spremljam), včasih pa tudi kaj pripomnim. Tudi sama moram kaj objaviti, zato se potrudim, da ob kofetkanju4 poslikam tisto kavico in ob njej napišem kaj strašansko pametnega.
Twitter se me ni prijel. Tja žal niso šli moji prijatelji in nekako nisem imela moči in energije, da si na novo širim krog prijateljev, ko pa že imam enega na FB.
Linkedin uporabljam. Predvsem za malce bolj resne zadeve. Nekaterih ni na FB in tako si delam imenik še tam. A ker žal trenutno nimam poslovnih načrtov, kjer bi imelo smisel pisanje resnih zapisov, ta stran bolj ali manj čaka na boljše čase.
Tudi Instagram mi je všeč. Ta mi pomaga, da preko sinove punce vidim, da je moj sin ok. Namreč med potovanji v tujini je to edini način, da vidimo, da otroci še migajo. Dokler so fotke gor, imajo še dovolj energije in zdravja.
Priklopila sem se na Snapchat. Ker sem na faksu – in ker sošolci pravijo, da je to zdaj in. Å e ugotavljam, kaj je tako in. 🙂
Očitno se staram, ker me tudi ta Pokemanija ni zagrabila. Da bi iskala Pokemone po širnem svetu? In se medtem ne bi pogovarjala? How not cool is that?!
A morda, morda – pa tudi pri Pokemonih ugotovijo, kako se jih da uporabiti v poslovne namene. Morda zadevo nadgradijo tako, da bodo Smrkci preko te aplikacije iskali svoje sanjske Smrkete ali delodajalci svoje Pokemonske delavce – Kdo ve?! In če bo tako, bom tudi jaz poskusila s tem. Do takrat pa po travnikih in ulicah letam z mojim gospodom ali s prijateljem pod roko, kužkom na špagi in če že s telefonom, imam v njem slušalke in ponavljam Kitajščino.
no, ne čisto vseh … malce pa znam tudi presoditi kdo je čisti norc [↩]
veste pašem v razred fosilov, ki so že praznovali Abrahama [↩]
imam jih nekaj, ki živijo na povsem drugem koncu Slovenije [↩]
Lejte, vem, vem, da sploh nisem napisala še nič konkretnega o najinem lanskem moto popotovanju … ampak, ej, res imam to v planu že zelo zelo dolgo časa …vse ključne momente imam popisane, fotke pripravljene, ampak kar nekako se ne spravim k popisovanju golih dejstev, enostavno nisem tak tip. In če se spravim, potem mi misli zaidejo, začnem z opisovanjem odpravljanja, preidem na opisovanje motorja in končam pri tem, kako se bojim konjev 🙂
Ampak vseeno, lejte, potovanja moram, preprosto moram popisati, že zaradi sebe, če mi že za vas ni mar :)!
Letos sem si zabičala, da na počitnice sploh ne grem, če ne popišem prejšnjih in tako sem se v juliju takoj po opravljenih izpitih že spravljala k temu, ampak … potem pa je moj gospod na poskok (kar ni v njegovi navadi), vzel dopust, pogledal na svoj pametni telefon kakšna je vremensko napoved … ja, itak, da naj bi ves teden nažigalo sonce … potem pa to ni čisto držalo, … in … ja, no, sva šla, brez da bi zapisala en sam samcat stavek.
Sem šla in se sprva tolažila s tem, da bom na samem potovanju vsak večer popisala en dan prejšnjega in tako sproti obnavljala najine spomine na prejšnje leto. Å e Ipad sem vzela s sabo. No, midva sva se ob kofetkanju res z rahlo zavistjo spominjala tudi prijetne sveže sapice, ki je lani zapihala iz Dolomitov, a kaj več kot to, mi po akcije polnih dnevih, res ni dišalo.
In zdaj sem že doma in kolebam ali naj se najprej razpišem o lanskih dogodivščinah, ali naj se lotim kar letošnjih.
Ekola, takole, najprej bom popisala letošnje, saj so spomini še zelo živi, lanski pa lahko počakajo še kak teden ali dva, če so se že tako ali tako mariniriali eno celo leto.
Najina motorja počivata, medtem ko pijeva kavico
Letos sva jo ponovno mahnila v Italijo. Tokrat na jug. No, resda nisva pretiravala z skrajnostjo glede globine škornja, saj v tem enem samcatem tednu nisem želela celega dopusta preživeti v motorističnem sedlu. Mislim, da je skupno prevoženih 1500km kar dovolj za punco mojih let.
Pri planiranju sva malce kolebala med Hrvaško obalo, Avstrijskimi hribi, Toskanskimi grički, a na koncu je zmagala italijanska vzhodna obala. Praktično sva združila z užitkom. Konec septembra jo za pol leta mahnem na študijsko izmenjavo v Rimini in sklenila sva, da po Riminiju malce raziščeva opcije za moje zimsko bivanje in pogledava kako izgleda moja bodoča začasna fakulteta.
Na pot sva krenila v nedeljo. Ne, ne, nisva štartala v soboto zjutraj, kot 99,9% Slovencev, ki želijo izkoristiti vsako minuto svojega dopusta in se nagnesti na trajekt za hrvaške otoke v isti minuti, kot ostalih 99,9% Slovencev. V soboto je svoje počitnice štartal tudi naš mali in kot pridna starša ;), sva ga dostavila na letališče in se naobjemala in poslavljala, kot da gre na enoletni puščavski safari … Pa za domači živalski vrt je bilo treba poskrbeti – psa na počitnice k babi, mačku pa nabaviti hrano in krušne starše, ki bi ga futrali med najino odsotnostjo. Zapovrh vsega pa sva v soboto dopoldne odšla še na pogreb na Dolenjsko. Tako da … ja, nedelja je bila najin prvi dan potovanja.
Začela sva ga z nakupovanjem v Cityparku. Jah, ja, ja, vem, pri motoristih se res spodobi, da krenejo na pot zgodaj zjutraj, ko še ni prav hudo vroče, a kaj, ko sem jaz šele zjutraj pri pakiranju ugotovila, da imam v fotoaparatu le 8 giga spominsko kartico, kar bi lahko pomenilo (pa na koncu ni), da mi bo zmanjkalo prostora za vse najine foto zabeležke. In zato sva počakala, da se trgovine odprejo in oprtana s prtljago1, skočila še v trgovino, kupila dodatni spomin in se šele okrog 10h zapodila po avtocesti proti Italiji. Jap, po avtocesti, prav ste prebrali, zakaj pa imava vinjeto, ha?! Å parala bova potem v Italiji, sva rekla in po gasu vse do tja kjer gre še brez dodatnega plačila, preko Gorice vse do italijanskega Villese-ja.
Prva kava je padla v Palmanovi.
Palmanova
To mesto je prijetno, če se ti le uspe ogniti tistim nakupovalnim centrom, ki vsa zanimiva mesta spremenijo v predmestja velikih parkirnih mest in kičasto barvanih kolis, ki obkrožajo vrata cenenih prodajalnic 1000 in ene neumnosti. Jap, mi motoristi imamo to srečo, da nimamo prostora za vrečke novo nakupljenih stvari, tako da sva zavila kar v središče mesta in tam popila tisto pravo italijansko kavico. Tak pravi espresso!
V Palmanovi jih je veliko uživalo v lepi sončni nedelji
Mimogrede moram … res moram, povedati nekaj na temo espressa. To ni ekspreso, expresso ali karkoli na temo ekspeditivno hitre kave. Espresso ima lih ene tolk s hitrostjo, kot ima banana split veze s hrvaškim obmorskim mestom (čeprav sem celo svoje otroštvo mislila, da so si ga ravno tam izmislili). Espresso izhaja iz latinske besede “esprimere” oz njenega preteklega deležnika “espresso”, ki pomeni izstisnjen. Saj so (in to počnejo še danes ;)) iz kavnih zrnc s paro izstisnili tisto bistvo kave. In če z naročanjem kdorkoli želi povedati kako hitro bo svoj kofe spil ali kako hitro ga želi dobiti, lahko mirno reče, da želi ekspresni espresso, samo lepo prosim, v moji družbi NE naročat ekspresa!
Ko sva popolnoma neekspresno popila vsak svoj espresso, sva po lokalnih cestah pot nadaljevala proti nama tako ljubemu Lignanu.2.
sprehod po Palmanovi
Brez njega ne gre, ne poleti, še manj pa pozimi, ko so njegove peščene plaže popolnoma prazne in te objame valovanje morja, mir in širina sveta, ki nas obkroža.
Tokrat so bile plaže kar zapolnjene. Zapolnjene s sončniki in ležalniki, z ljudmi ni bilo sile … očitno turisti še niso navalili v polnem zamahu.
Motorja sva parkirala na žgočem soncu (vse boljše lokacije so bile polne, ker Italijani očitno vedo s čim se spodobi voziti poleti), si sezula “pancarje” – v to štejem vso tisto motoristično kramo (čelado, motoristične hlače3, usnjeno jakno in močnejše in seveda bolj vroče čevlje do gležnjev, in odšla v bife na plaži. Tam sva dala vse štiri od sebe in uživala. Nič drugega! Uživala! Moj se je šel kopat, jaz pa sem brala knjigo … nič pretiranega, le takšno lenobno dopustniško uživanje.
Ko so se oštarije spet odprle (v Italiji, oz. vsaj v Lignanu imajo neko bedasto logiko, da nihče ni lačen med 15. in 18. uro), sva skočila na večerjo v najino najljubšo Lignansko gostilno, se zmastila vsak s svojo najljubšo jedjo – jaz vzamem neko stvar, ki je v jedilniku pod številko 223 ali tam nekje … moj pa si izbere nekaj, kar je še par številk naprej. Skratka moji so črni špageti (fatti in casa)4s kapasanti, šrimpi (in tega je res kar precej naloženega na lepih črnih testeninah) in omako iz nekega prekajenega sira … noro dobro! Moj pa vedno vzame rezance (tudi ti so doma narejeni) z omako iz bučk in paprike5in nekimi rakci. Sočno in okusno!
Tokrat sva začela skromneje in si za predjed nisva, kot ponavadi, privoščila njihove odlične pizze Marinare.
Sicer pa je Marinara nekaj, kar si je res treba privoščiti, če ste v Lignanu! Marinara je tista najbolj bazična pizza, marinara pomeni mornarska in to spet ni tako, kot nekateri mislijo, da je pri takšni treba naložiti kupe školjk in rakov, ne mornarska je tista enostavna, ki so si jo lahko privoščili mornarji. Dobi se jo za 4€ in ima na svojem tankem testu le rahlo razmazano paradižnikovo omako z nekaj česna in olivnega olja. Prava stvar, sploh če naročiš razrezano in jo pozobaš takole na hitro med čakanjem na tisto pravo jed.
Ko sva si napolnila želodčka in napila vode (joooj, pila sva sto na uro, lulala pa ko škratka, saj sva očitno švicala ko konja), sva se spet spravila v “pancarje” in jo po stari cesti mahnila do Trevisa, najne prve nočne postojanke.
Cesta od Lignana proti Latisani je bila nabita, vse je stalo in midva sva s tistim trenutkom preklopila na italijanski način moto vožnje. Ne veste kakšna je ta?! To je tista, ko greš z motorjem kar vštric kolone avtomobilov. S polnim gasom. Italijani nimajo kompleksov majhnosti in svojih plehnatih kišt ne postavljajo tako na levo, da še komar ne pride mimo brez poškodb.
Ali pa, kot se mi je zadnjič zgodilo v Ljubljani … kjer tako ali tako nikoli ne vozim po “italijansko” in sem tisti dan izjemoma parkirala pred RTV-jem. Ob konici, najbrž je bil petek ob 15h, sem zapeljala motor s pločnika in se v smeri proti Ledini nekako sramežljivo poskušala vključit v promet. Strnjeni avtomobili so stali najbrž vse od Metalke. Do semaforja pri gimnaziji Ledina sem zapeljala počasi vzporedno s čakajočimi avtomobili. Malce bedasto bi bilo, če bi stala 20m pred semaforjem, kajne … zato sem počasi zapeljala naprej. Na semaforju mi pretendeciozni čefur (sori, nič nimam proti našim južnim sosedom, ampak tega res ne morem drugače poimenovati), v veliki temno modri BMW ladji (tudi proti BMW nimam ničesar, saj sem ga sama vozila zadnjih 7 let), z odprtimi okni in čikom v ustih, zapre pot, se usede na hupo in zraven sika, kaj češ, da mislim, da sem, če imam motor. Hmmmm?!!! Človek, saj ti nič nočem, le domov bi šla rada … tako kot ti. Pa še klime nimam na motorju … očitno je tudi tebi crknila ali pa ti je ob plačilu za tehničnega zmanjkalo še za čiščenje filtra.
Torej, v Italiji izpadeš čudak, če NE zapelješ mimo stoječe kolone vozil. Malo po drugem pasu, malo vmes … pa si hitro iz tahudga ven!
Po takšnem sistemu sva bila v Trevisu še pred temo. In čeprav sva imela rezervacijo za isti B&B, kot lani, sva tudi tokrat izgubljeno iskala to najino Villo Gino.
Ja, ja, tudi navigacijo sva imela. Letos sva sploh bila pripravljena. Oba sva si naložila aplikacijo HERE. Priporočam! Odlična stvar, ki navigira brez interneta. Resda porabi ogromno baterije … pa tudi nekaj težav sva imela preden sva se dodobra spoznala z njo, … npr to, da pri Villi Gini še nisva vedela, da morava najprej vnesti ulico in hišno številko in šele nato mesto, kajti v nasprotnem primeru, številke ne sprejme in tako vseh 5km iste ceste, vsakih 100m zavijaš s poti in voyeursko pogleduješ po privatnih vrtovih, kje se skriva njihova hišna številka. Å e sreča, da je vila Gina že na 92!
Takole je s tole Villo: prekrasna hiška … lastnika živita v pritličju, zgoraj pa imata le 3 prijetne sobice. Vsak detajl je vreden pozornosti. Srčki na omari, stari prebarvani kovčki, slike v sobah, na stopnišču, posoda v jedilnici, vrt in rastlinje … Gospa Gina (jap, res sta hišo poimenovala po njej ;/)je izredno prijazna, žal ne govori ničesar drugega razen Italijansko. Žal za tiste, ki ne znajo Italijanščine in super zame, ker sem morala kar začeti …
Itak je pa moj že v Lignanu pri mojem prvem “Do you speak English?” rekel, če me še enkrat sliši, da me bo zapustil in naj od tam dalje sama krožim po Italiji.
In sem začela – s teto Gino sem se za jutranji čaj, jajčka in ostalo zmenila kar po njeno. Se mi je malce zatikalo pri razlagi o tem zakaj greva v Rimini in kakšno stanovanje iščem, a tretji dan sem se v Italijanščino že tako ufurala, da so mi Italijani odgovarjali že z dolgimi in hitrimi domačimi monologi, jaz pa sem le še poznavalsko kimala in občasno stisnila ene par “Si, si, si … certo …” 🙂
najin zajtrk v Gini – pohane šniteprisrčni detajli
Ja, hiška super, gospa prijazna … klimo nama je vključila že pred prihodom (prej naju je po mailu vprašala o tem), da sva prišla v prijetno ohlajeno, za zajtrk nama (samo midva sva sedela v zajtrkovalnici) je pripravila pohane šnite (še pomnite tisto dobro jed, ki so nam jo pekle babice?), mehko kuhana jajčka, sveže in tople rogljičke in naju sploh stregla od spredaj in zadaj. Vse za 65€.
Villa Gina
Bi tam preživela kar dopust, če tale Villa ne bi bila sredi ničesar. Zero Branco, kao. … ne vem kaj to je, ena vas ob Trevisu, … mislim, da je blizu avtoceste, pa ene 3km stran od letališča. Za naju sicer nepomembno, ker nisva šla z letalom, pa tudi na avtocesto ne, sva naslednje jutro sedla na motor in se po stari cesti peljala naprej. Proti Riminiju. Å e Trevisa si nisva ogledala, čeprav vsi pravijo, da je lep.
Sem svojemu gospodu tako težla, da sva ogled Trevisa opravila nazaj grede.
O tem kako je bilo v Riminiju, nevihti, najini poti nazaj in iskanju stanovanja zame pa v naslednjih objavah.
Moto sezona se je začela. Žal te prvomajske praznike objokujeva vreme in željno pogledujeva proti nebu ter upava, da bo sonček le premagal oblake, pokukal na plano in nama ustvaril kak lep dan za moto izlet na morje.
In če ne gre v živo, je čas, da obujam spomine na najino zadnje potovanje. Lani sva sklenila, da bova počitnice preživela na motorju in v nasprotju s preteklimi komfortnimi počitnikovanji, ko smo v največje možne prtljažnike natovarjali polovico domače garderobe ter tri četrt garaže, sva tokrat morala vso svojo prtljago strpati v majhne moto torbe.
Zagotovo se sprašujete (vsaj jaz sem se še tik pred tem) kako za vraga se lahko ženska odpravi na dopust brez prtljage polnega prtljažnika ter po možnosti še “truge” na strehi avtomobila?
No, težko, ampak da se!
Sigurno je moja prednost že v tem, da ne potrebujem, šampona, fena za lase, glasnikov in krtač ter britvic, brivnikov ali depilacijskih rekvizitov … in zaradi tega je vsaj ena borša manj.
Na svojem motorju imam dve stranski torbi, ki žal zadostujeta bolj za priročno odlaganje moto rokavic, kakšne dodatne jopice za mrzle urice in pa anti premočljivi jakni. OK, to je kul za enodnevni izlet, pri daljših počitnicah pa mi ti dve torbi kaj malo pomagata.
Konkretnejša pomoč se je kazala v Tomaževi 50 literski škatli, ki si jo je namontiral tik pred najinim odhodom. Tja sva naložila kozmetično torbico … kot sem že povedala brez fena, navijalk, ravnalca za lase, krtač in podobne krame …, moje knjige (brez tega ni počitnic) in vse najine čevlje in opanke.
Moj je sicer naivno verjel, da bo to dovolj za vso najino kramo, a sem jaz (pametno) sklenila, da si na svoj zadnji sedež oprtam nekaj dodatnih prtljažnih kapacitet. Med kramo na podstrešju sem našla torbo, ki je ugajala tudi mojemu od varnostno fluorescentnih barv malce obsedenemu dragemu in vanjo sem natlačila vse najine majice, hlače za vroče dni, rezervne kavbojke, gate, modrčke, nogavičke … skratka res vse kar sva potrebovala za brezskrbne počitnice. Res se nisem omejevala in če bi bilo še to premalo, bi napolnila še kakšno boršo in jo že nekako privezala na motor.
Ker sva imela delno prosti obe moji stranski torbi in njegov prostor pri balanci, sva tja lahko vedno spravljala jakne, ki sva jih menjavala med vožnjo glede na vremenske razmere, ki so naju spremljale na poti.
Oba sva se seveda odpravila na pot v popolni moto opravi – moto hlače, visoki čevlji in usnjene jakne, ko pa sva se na 40°C začela topiti, sva se preoblekla v tanjšo vetrovko in znosnejše hlače. Jaz sem na vmesnih postankih celo svoje čevlje menjala za šlapice in se po vaseh sprehajala kot pravi ameriški ostareli turist.
Jap, celo tiste florescentne pelerine sva imela spravljene v teh torbah … in ja, celo uporabila sva jih, saj naju je nekje pod Dolomiti ujela deževna nevihta.
Moja florescentna maratonska (tista, ki so mi jo dali na mojem teku na ljubljanskem maratonu) torba je bila pripeta s pajki na moj sedež in naslonjalo za sopotnika in preživela je vse ovinke in dirke (no, ja ;)), le dež ji je malce ponagajal, ko je skozi zadrgo prepustil nekaj vode in nama namočil majčke. Sedaj veva, da bova tudi ostale zadeve, enako kot perilo, zapakirala v polivinil vrečke in letos bo tudi ta nevšečnost odpravljena.
Vozila sva se od mesta do mesta … prespala eno ali dve noči v enem mestu, znosila borše in škatle v sobe … zjutraj spet nazaj na motor, jih prepasala in brrrr naprej. Počasi sem ugotovila, da je primerneje, če med samim potovanjem začnem racionalneje kombinirati zadeve v eno ali drugo torbo … in tako sem v svojo torbo zlagala stvari, ki sva jih vsakodnevno potrebovala, v moževo pa tiste za “back up”, torej vsa oblačila za vremenska presenečenja (saj veste dodatne majice z dolgimi rokavi in kak volnen pulover), dodatno perilo za vse naslednje dni, ter vrečo z umazanim perilom. Tako sva v krajih z možnostjo garažnega parkiranja njegovo torbo pustila kar “v avtu” … ups, na motorju, v sobo pa elegantno prinesla eno samo samcato torbico.
Resda sva pri najinih mestnih pohajkovanjih svoji čeladi morala nositi s seboj, a konec koncev mi moja rumena čelada prav lepo pristoji in me nič ne moti, če mi namesto torbice, na desni roki kdaj pa kdaj visi kar šlem. In glede na to, da se z motorjem v večini mest lahko pripelješ do samega centra ali ciljne točke, nama tega ni bilo potrebno početi prav velikokrat in za dolgo časa.
Glede na to, da sem se res čisto v vsakem mestu, takoj preoblekla v kratke hlače, pospravila svojo moto jakno v eno od torb na motorju ter “pancarje” (moto čevlje) zamenjala za udobne šlapice, v počitniškem pohajkovanju nisem bila prav za nič prikrajšana … in danes že razmišljam kam jo bova mahnila to poletje.
A še preden naredim načrt za novo pot, sem vam (pa tudi sebi in našim spominom) dolžna popisati najine Dolomite 2015. Do naslednjič!
Me tri in pa majhna priletna gospa iz sosednje sobe, smo bile zabavni del naše na kontaminacijo obsojene ekipe in ja – res se nisem zmotila o črni, suhi in visoki tečnobi, potrdila je moj občutek, da ljudi pravilno ocenim že s prvim pogledom. Klepetale smo, se tolažile, razlagale ena drugi naše strahove in zgodbice o skurjenih ščitnicah in nevarnih operacijah, ki bi celo takšnim kot jaz, dvignile kocine na koži in na koncu preživele tudi tisto “zeleno miljo”.
Jap, zelena milja se v KC vedno zgodi v sredo. Zjutraj pred zajtrkom vse pižamarje iz našega oddelka napodijo po labirintih UKCja do kletnih prostorov Poliklinike. Tam so nam, kot sem že omenila, preverili kako se nam testna količina useda v naše tumorčke in nas z izvidi napodili (no, to se sliši zabavneje, drugače so res zelo, zelo, zelo prijazni) po labirintih nazaj v naš Černobil. Medtem, ko smo mi zobali naš zadnji (tako se nam je takrat zdelo) zajtrk, so se dohtarske glave zbrale nad našimi izvidi in dorekle kako močno nas bodo ožarčili in ob 12h se je pred našimi posteljami zbralo kar nekaj belih halj. Vsaki posebej so razložili kaj pomeni “černobilska terapija”, kakšno količino bo dobila in kaj nam sledi v naslednjih tednih, nato pa je striček v gumijastih rokavicah s pol metrsko pinceto vzel kapsulo, jo vstavil v dolg plastičen tulec in me smo jo s kislim nasmehom pogoltnile.
In … BUM!
Ah ne! Nič se ni zgodilo. Popolnoma nič! OK, ja sevale smo, a moram povedati, da se niti nismo preveč svetile. OK, sploh se nismo svetile! Presenečena sem bila celo nad tem, da osebje ni drvelo kilometre stran od nas in da se je stric z gumijastimi rokavicami pogovarjal z nami še nekaj minut po zaužitju kontaminirane tabletke, sestra pa nam je nekaj minut za tem v sobo dostavila hrano in za nekaj kratkih minut celo poklepetala z nami. Enako zvečer in naslednji dan.
V mojem želodcu se niso dogajali vrtinci, lasje mi niso začeli poganjati – niti na glavi ne, še manj na riti in svet se je v enakem ritmu vrtel naprej.
Pred odhodom v bolnico sem imela tisoč vprašanj glede kontaminacije knjig, računalnika in telefona – češ okužila bom vse stvari okrog sebe in ko pridem domov, bomo vse zakurili na kurišču daleč stran od doma, naselij, odšli globoko v Kočevski gozd, da slučajno kakšna smet pepela ne zaide na naš vrt, med ljudi … pa so mi razložili, da kontaminacija ni nalezljiva. Imam jo v sebi in s spiranjem z vodo in zračenjem, se bo razkadila in odšla v ozračje – oblake, dež, zemljico – in ja, saj smo se v šoli učili kako je potem s tem 😉 –
Ok, resda sem opazila rahlo spremembo na koži, ki takoj po tem ni bila v najboljši formi, a konec koncev je lahko bila to posledica polne lune, ki je ravno minila, bližajoče spremembe vremena ali pa posledica tiste pleskavice, ki sem jo pojedla tisto nedeljo pred odhodom v bolnico, češ da je pred tem treba pojesti največji gift, saj ga bodo tako ali tako skontaminirali.
Aja, pa na ritko mi je tudi udarilo. Ampak to je bila zagotovo psiha. Dva dni pred odhodom v bolnico sem kakala za celo sezono nazaj, potem pa se mi je seveda rit zaštopala in v četrtek – četrti dan, je zadeva postala zaskrbljujoča – sploh po tem, ko sem skoraj čutila, kako mi kontaminirana kapsula kroži po telesu in sem jo želela spraviti čim prej iz sebe. Zjutraj sem spila prvo flaško Donata. Nič. Ob 10h drugo. Nič. Pa so mi dali sirup, ki je v mojem želodcu povzročil hujše boje, kot Černobilska kapsula, nato pa sem celo popoldne dežurala pred WCjem.
Tudi to sem preživela in od tam naprej je naše polnopenzionsko bivanje v 3. nadstropju postalo čisti užitek in zabava. Postrežen zajtrk, kosilo in večerja, ves čas na voljo svež čaj, vmes sem jedla jogurte in grizljala oreščke, ki sem si jih nabavila še pred “zaporom” (od Černobilske bombe naprej, se nismo smeli premakniti iz našega oddelka), pila pravi čaj, ki mi ga je gospodinja (tako po novem imenujejo strežnice) skuhala takrat, ko je kofetarkam pripravila kavico, pižamco sem menjala vsak dan, pod ritjo so mi pometali sproti, vmes sem sem brala pogrošno ljubezensko zgodbo, poslušala glasbo, klepetala, zvečer pa po televizorju, ki smo ga imele v sobi, gledala neko novo slovensko limonadno nadaljevanko. Pa če to niso počitnice!
Kako je z mojim zdravjem?
Enako kot prej. Bojda so mi gomolj morali skuriti, ker ogroža moje srce. Bi verjela, saj sta moji cimri imeli s srcem že resne težave. In njima so tokrat ščitnico skurili. Namerno. Ker baje ne gre drugače. Njuni gomoljčki so razpršeni po celi ščitnici, takšna operacija je zahtevna, anestezija pa zanju ni kačji mašelj. Tako ali tako bi jima morali odvzeti celi ščitnici, zato so ju raje skurili. Ja, sedaj imata premalo oz nič ščitničnih hormonov in celo življenje jih bosta morali jemati umetno – preko tabletke. A ta rešitev je boljša (in sedaj v to trdno verjamem), kot živeti v strahu, da se ti zaradi hiperkativnih gomoljčkov, lahko enkrat srce kar ustavi.
Jaz sem baje lažji primer. Imam le en vroč in hiperaktiven gomolj. Moja bomba je bila usmerjena naravnost vanj. V večini (takšnih) primerov bomba zadane, ubije gomolj, ščitnico pa pusti pri miru. Po testu sodeč se bo tako zgodilo tudi z mojim sovražnim podnajemnikom. In baje dodanih hormonov niti ne bom potrebovala. Ja, čez nekaj let, ja, saj so mimogrede ugotovili, da ima moja ščitnica še avtoimunega japonskega prijatelja, ki povzroča, da moja ščitnica dela vse počasneje. Bomo takrat ukrepali in dodajali tabletke. In če je bomba naredila raztur še tam malce naokrog mojega tumorčka? Jah, bomo tabletke jemali že zdaj!
Če si vsako jutro umijem preostanek zob, ki jih še imam, vtaknem v usta protezo in pojem svoj zajtrk, bom zmogla pogoltniti še tistih nekaj dodatnih hormonov.
Zapisala Saša septembra 2015
Tole so bile moje misli, ki sem jih zapisala, ko sem krempeljce še grela v topli bolniški posteljici. Å e preden mi je postalo strašansko slabo in sem preklinjala dan, ko sem pristala na “Černobilsko terapijo” in preden sem se začela širiti, kot dobro zgneteno kvašeno testo pod okriljem tople krpice. Dva meseca hormonskih nihanj, iznenadnih slabosti, pomanjkanja energije in 10 kg plusa, ki sem jih pridelala še preden sem se dobro zavedala kaj dogaja.
jap, danes sem ok. Minilo je pol leta, ugotovili smo, da je kolateralna škoda le terjala svoj davek in da bo treba goltati dodatne hormončke, pa za povrh še nekaj dodatnih tabletk, da ublažimo raztur, ki ga je jod naredil v mojem želodcu in s tem ublažimo kislino, ki mi razjeda želodec in grlo, a kaj bi ….
ko gre b’k mora it tut štr’k
in ja, danes mi je ok. Papam tabletke, redim se nič več, s popolno odpovedjo kruhu, sladicam in mojim preljubim sirom, mi je v zadnjih treh mesecih uspelo celo izgubiti 5 kilogramov. Borimo se naprej in ni vrag, da se nam bo enkrat dobro povrnilo 😉
Za tiste, ki pa vas zanima tudi začetek zgodbe, jo lahko preberete tukaj, njen zaplet pa tukaj.
Konkretnejša pomoč se je kazala v Tomaževi 50 literski škatli, ki si jo je namontiral tik pred najinim odhodom. Tja sva naložila kozmetično torbico … kot sem že povedala brez fena, navijalk, ravnalca za lase, krtač in podobne krame …, moje knjige (brez tega ni počitnic) in vse najine čevlje in opanke.
